V majhni četrti zahodno od trga Washington so ulice razdrobljene in jim rečejo "krpe", saj so oblikovane v nenavadne krivulje in vogale. Ona od ulic dvakrat prečka samo sebe. Neka umetniška duša je našla dobro plat te ulične posebnosti. Kaj če bi trgovec z računom za barve in papir na poti srečal samega sebe, ki bi se že vračal, preden bi pobral denar.
No, torej, v to nenavadno četrt, ki se imenuje Greenwich Village so umetniki že od nekdaj radi prihajali. iskali so okna, ki gledajo proti severu, kotičke na podstrešjih, celo podstrešja brez oken in majhne najemnine. Potem so navlekli skupaj nekaj pločevink in obtolčenih loncev s Šeste Avenije in postali so "kolonija".
Na vrhu utesnjene trinadstropne hiše sta imela atelje Sue in Johnsy. Johnsy je bilo ljubkovalno ime za Joanno. Sue je prišla iz Maine, Johnsy pa iz Kalifornije. Srečali sta se za table d’hote v bistroju Delmonico’s na Eight Street. Ugotovila sta, da imata podoben okus glede umetnosti, solate iz cikorije in širokih rokavov. Tako se je izcimil skupni atelje.
Bil je maj. Novembra se je oglasila mrzla, neznana tujka, ki jo je zdravnik imenoval Pljučnica. Potikala se je po koloniji in se z ledenimi prsti dotaknila zdaj tega, zdaj onega. Na vzhodnem koncu se je požrešnica klatila posebno oholo, jemala je po več žrtev naenkrat, po labirintu ozkih in z mahom poraslih "krp" v Greenwich Village pa je napredovala bolj počasi.
Gospa Pljučnica nikakor ni bila prijazna starka. Zanjo ni bila drobna uš kake ženice, ki je imela kri že razredčeno od nežnega kalifornijskega vetra. Ne, ona je obiskovala zadihane možakarje z rdečimi pestmi. Izbrala pa si je tudi Johnsy. Obležala je v ljubko poslikani železni postelji, komaj da se je ganila. Gledala je skozi majhno okence v zid sosednje hiše.
Nekega jutra je zdravnik spregovoril s Sue. Imel je razkuštrane sive obrvi.
"Ima ena proti deset možnosti – več žal ne," je rekel in potresel termometer, da je živo srebro padlo na dno. "Ta možnost je odvisna od tega, če hoče živeti. Ta volja je nekaj, s čimer se spopada vsa farmacija. Ljudje si jo vtepejo v glavo, ko se postavijo v vrsto za krsto. Vaša drobna prijateljica se je odločila, da ne bo ozdravela. Mogoče veste, kaj ima v mislih?"
"Kaj naj rečem – želela je naslikati zaliv v Neaplju," je rekla Sue.
"Slikati? – Kaj takega! Ali ima še kaj drugega v mislih, kaj takega, na kar bi bilo vredno pomisliti dvakrat?"
"Moški?" se je zamislila Sue. Čeljust se ji je zatresla, ko je izrekla to besedo. "Ali je moški vreden – ne, ne, gospod doktor, nič takega ni imela v mislih."
"Potemtakem gre pač za slabost," je rekel zdravnik. "Naredil bom, kar vem in znam, kar mi pač dopušča znanost. Vendar, verjemite mi, ko pacient začne šteti vozove v pogrebni procesiji, potem odštejem še polovico ene od deset možnosti, ki jih daje medicina. Če pa jo pripravite do tega, da bo vsaj z eno besedico vprašala, kakšna je nova zimska moda, vam obljubljam eno od petih namesto eno od desetih možnosti preživetja."
Ko je zdravnik odšel, je šla Sue v atelje in se tako razjokala, da je bil japonski papirnat prtiček samo še razmočena kepica. Potem se je odvlekla v sobo, kjer je ležala Johnsy, začela je risati in žvižgati črnsko pesem.
Johnsy je ležala, komaj kdaj se je odeja rahlo premaknila. Gledala je v okno. Sue je prenehala žvižgati. Mislila je, da je Yohnsy zaspala.
Risala je ilustracijo za kratko zgodbo. Mladi umetniki so ilustrirali zgodbe, da bi preživeli na poti k Umetnosti, mladi pisatelji pa so jih pisali, da bi preživeli na poti k Literaturi.
Medtem ko je Sue risala par jahalnih hlač in monokel na figuri glavnega junaka, kavboja iz Idahoa, je zaslišala rahel glas, ki se je nekajkrat ponovil. nagnila se je nad posteljo.
Johnsy je imela odprte oči. Gledala je skozi okno in štela – štela nazaj.
"Dvanajst," je rekla, malo kasneje pa: "enajst". Sledilo je počasno štetje: "deset, devet, osem, sedem," skoraj v enem dihu.
Sue je pogledala skozi okno. Kaj pa je štela? Videti je bilo samo golo, pusto dvorišče. Dvajset čevljev stran je stala zidana hiša. Videti je bilo golo steno. Star bršljan je priplezal do polovice stene, napol suh. Veter je oklestil revne liste, gole veje so se držale opeke, ki se je drobila v vetru.
"Kaj pa je, ljuba moja?" je vprašala Sue.
"Šest," je rekla Johnsy, komaj slišno. "Zadnje čase odpadajo hitreje. Pred tremi dnevi jih je bilo skoraj sto. Glava me je bolela, ko sem jih štela. Zdaj pa gre. No, še eden je šel. Samo še pet jih je."
"Pet – česa je pet, ljubica, povej svoji Sudici."
"Listov! Pet listov bršljana. Ko bo odpadel zadnji, bom šla tudi jaz. To mi je jasno že tri dni. Kaj ti ni zdravnik povedal?"
"Oh, takje neumnosti pa še ne," se je pritožila Sue z vso strogostjo, ki jo je premogla. "Kaj pa ima stari bršljan opraviti s tvojim ozdravljenjem! In še kako si imela rada ta bršljan!Ti si pa res poredna, ti punca ti! Ne bodi no taka koza! Doktor je rekel, čakaj, danes zjutraj mi je rekel, naj ti pa povem, kaj je rekel, čakaj, rekel je, da imaš deset od ene! No, to je toliko možnosti za preživetje, kolikor jih ima vsak v New Yorku, ki se pelje s kolesom ali ki hodi pod nadstreškom. Zdaj pa posrkaj tole juho, tvoja Sudica mora končati ilustracijo, da ji bo založnik plačal in bo lahko kupila vince za našo bolno punco in masten zrezek za požrešno sebe."
"Nobenega vinca ni več treba," je zastokala Johnsy in spet zapičila pogled v steno. "No, pa je odletel še eden. Ne, nočem juhe. Torej so samo še štirje. Hočem, da zadnji odpade še pred nočjo. Hočem videti, kako bo šel. Potem bom šla tudi jaz."
"Johnsy, ljuba moja, "je rekla Sue in se sklonila nad posteljo, "obljubi mi, da boš mižala, dokler ne dokončam ilustracije. Tole moram narediti do jutri. Rabim svetlobo, če ne bi potegnila zaveso."
"Ali ne moreš risati v drugi sobi?" je hladno prosila Sue.
"Raje bi bila ob tebi," je odgovorila Sue. "In nič mi ni do tega, da gledaš te neumne bršljanove liste."
"No, glej, da mi boš povedala takoj, ko končaš," je rekla Johnsy. Zaprla je oči in ležala, vsa bleda in mirna kot prevrnjen kip. "Vsekakor hočem videti, kako bo padel zadnji. Naveličala sem se čakati. naveličala sem se misliti. Hočem se rešiti vsega, hočem odjadrati, dol, dol, tako kot listi, ti ubogi, utrujeni listi."
"Poskusi zaspati, " je rekla Sue. "Poklicati moram Behrmana, da mi bo poziral. Rišem samotarskega rudarja. Takoj bom nazaj. Ne premakni se, dokler se ne vrnem."
Stari Behrman je bil slikar, ki je živel v isti hiši, nadstropje nižje. Imel jih je že čez šestdeset. Nosil je kodrasto brado, tako kot Mozes Michaela Angela, ki je pokrivala njegov satirski obraz in še pol oprsja. behrman ni uspel kot umetnik. Štirideset let je vihtel čopič, pa ni dosegel niti roba obleke svoje ljubice, velike gospe Umetnosti. Neprestano je začenjal slikati mojstrovino, a nikoli ni zares začel. Zadnjih nekaj let sploh ni več slikal, samo tu pa tam je ustvaril kakšno reklamo ali oglas. Nekaj malega je zaslužil kot model za mlade umetnike, ki niso mogli plačati boljših modelov. Pil je gin, veliko gina, ni pa preneha govoriti o mojstrovini, ki jo bo še ustvaril. Glede vsega drugega pa je bil odločen možakar, ki se je zgražal nad vsakim jamranjem an pomehkuženjem in za posebno nalogo si je zadal, da bo pazil na mlada umetnika, ki sta živela v ateljeju nad njegovim.
Sue je našla Behrmana doma, v mrakobni čumnati. Zaudarjal je po brinjevcu. V enem kotu je bilo na stojalo prislonjeno prazno platno, ki je čakalo na njegov čopič in prvo črto mojstrovine že petindvajset let. Povedala mu je, kako je z Johnsy in kako se boji, da bo, krhka kot peresce, res odjadrala, če bo še za spoznanje bolj oslabela.
Stari Behrman se je začel na ves glas zgražati nad neumnim štetjem listov. Iz rdečih oči mu je puhtela jeza.
"Koga!" je vpil. Govoril je malce po svoje. "Da je pa tako ljudevje tako butno, da paf, ko paf listi! Nisem od tacega kej slisal! Ne, ne bom poziral, ne bom model za tebe, Sue, ne bo moja prhlajavasta buca model! Pa koga si dala, da je bogičica Jonica tele butne misli v bučo notri dala?"
"Zelo je bolna in obnemogla," je rekla Sue. "Vročina ji je zmešala glavo. Ima same čudne misli. No, prav, gospod Behrman, če nočete pozirati, pa ni treba. Ampak povem vam, da ste grozen stari – kaj naj rečem – volovski škrat!"
"Prav žensko od tebe!" je zavpil Behrman. "Kdo pa reče, da ne bom poziral. Pridem s tabo gor. Pol ure se že matram, da ti rečem, da bom poziral! Bog, ti Bog, to pa res ni tukaj našo Jonico za bit bolan! Bom en dan namalal mojstrovino, pa bomo vsi nekam šli, bomo, bog da bomo!"
Johnsy je spala, ko sta stopila v sobo. Sue je potegnila zaveso čez okno in odvedla Berhmana v atelje. Od tam sta se oba s strahom zazrla v bršljan. Potem sta se brez besed zazrla drug v drugega. Zunaj je deževalo, kaplje so se mešale s snežinkami. Berhman je sedel na narobe obrnjen čajnik, ki naj bi predstavljal skalo. Začel je pozirati.
Ko se je Sue naslednje jutro prebudila, je bila Johnsy že budna. Gledala je v zastrto okno.
"Odgrni zavese. Hočem videti, " je ukazala, sicer šepetaje, a odločno.
Sue se je obotavljala.
A kljub strašnemu nočnemu viharju je en list še pogumno visel na veji. Zadnji. Še vedno temno zelen ob peclju, nazobčani robovi pa so bili že porumeneli, dobili barvo razkroja in obupa. Visel je kakšnih dvajset čevljev nad tlemi.
"Ta je zadnji," je rekla Johnsy. "Pa sem mislila, da ga gotovo ne bo več. Slišala sem veter. Danes pa bo zagotovo odpadel, jaz pa bom mrla."
"Ljuba, ljuba moja!" je rekla Sue. Sklonila se je nad izmučeni obrazek na blazini. "Name pomisli, če že ne moreš misliti nase. kaj bom jaz brez tebe."
Johnsy ni odgovorila. Od vseh duš na svetu je najbolj osamljena duša, ki se pripravlja na skrivnostno, dolgo pot. Bolj in bolj se nečesa oklene, medtem ko vezi s prijatelji in Zemljo bolj in bolj popuščajo.
Čas je tekel dalje. Še v pomraku sta lahko videli list, ki se je držal veje, ki se je oprijemala zidu. Ponoči je veter spet napel vse sile, dež je spet tolkel po šipah in voja je v curkih tekla s strehe.
Ko se je zdanilo, je Johnsy spet neomajno zahtevala, da Sue razgrne zavese.
List je bil še na svojem mestu.
Johnsy je dolgo strmela vanj. Potem je poklicala Sue, ki je kuhala piščančjo juho.
"Grozna sem bila, Sue," je rekla Johnsy. "Nekaj je hotelo, da list ostane na veji, samo zato, da mi pokaže, kako grozna sem bila. Greh je, da želiš umreti. Prinesi mi nekaj žlic juhe. pa malo mleka, par kapljic porta prilij – ne, najprej mi prinesi ogledalo, potem pa mi podloži nekaj blazin, da bom lahko gledala, kako kuhaš."
Čez kakšno uro je rekla: "Upam, da bom nekega dne naslikala neapeljski zaliv."
Popoldan je prišel zdravnik. Sue je stopila z njim na hodnik, ko je odhajal.
"Pol na pol," je rekel. "Če bo jedla in počivala, se bo zmazala. Zdaj pa moram stopiti še k nekomu spodaj. Behrman, tako se piše. neke vrste umetnik, menda. Akutna Pljučnica. Ni upanja. Danes gre v bolnico, da mu bo bolj udobno."
Zdravnik je prišel tudi naslednje jutro.
"Nobene nevarnosti več. Zmagali sta. Samo še hrana in počitek."
Popoldan je Sue prišla posedet k Johnsy. Ta je zadovoljno pletla modro, neuporabno volneno ruto in Sue jo je objela skupaj z vsemi blazinami.
"Nekaj ti moram povedati, ljuba moja," je rekla. "Danes je umrl gospod Behrman. Pljučnica. Samo dva dni je bil bolan. Vratar ga je našel, obnemoglega od bolečine. ležal je v premočenih čevljih in obleki. Do kosti premražen. Niso si mogli misliti, kje neki je bil ponoči, v takem viharju. pa so našli leščerbo, ki je še gorela, in lestev in nekaj čopičev in paleto z zeleno in rumeno barvo – poglej skozi okno, ljuba moja, poglej zadnji list na steni. Se ti ni zdelo čudno, da se ni premaknil in odpadel v vetru? Ah, ljuba moja, Behrman je naslikal mojstrovino – naslikal jo je tisto noč, ko je odpadel zadnji list."
prevedla Ifigenija Simonović
P.S. O pisatelju nisem ničesar vedela, preden sem slučajno dobila v roke knjižico novel. Američan. Pravo ime je William Sidney Porter. Živel je med letoma 1862 in 1910. Menda je začel pisati v zaporu. Zaprt je bil pet let zaradi neke poneverbe. Želel je poslati božično darilo hčerki, pa ni imel denarja. Napisal je prvo od 273 novel. Podpisal se je s psevdonimom, ki ga je obdržal do konca življenja. Nemudoma je postal priljubljen pisatelj. ne vem, če je že preveden v slovenščino.
