K novemu romanu Maje Drolec; Kam bodo letele ptice, ko bo zmanjkalo neba? (Hirondelle 2026)
»Kaj je v nas, kar nas odvede drugam, kdo stopi v naš um in nas odvede stran, da pozabimo na svoj prvotni obraz in pustimo, da se vanj naseli drugo obličje?« se pisateljica Maja Drolec vpraša na prvih straneh novega romana. »Nam je bolje drugje ali smo tam še bolj osamljeni in si želimo nazaj, pa ne moremo, ker so nam poti zaprte, ker ne najdemo besed, s katerimi bi drugim povedali, kako si želimo znova k njim, zato kričimo in jočemo, zato molčimo, ko nam pomagajo, da pozabimo nase, da potem tiho tavamo v meglenem gozdu neoprijemljivih podob brez spomina in mislimo, da smo srečni?«
Ob slovesu mi je rekel: »Lepo se imejta,« saj sem mu povedala za Klemna, ki prihaja k meni ob vikendih že peto leto. Nemogoče, sem si mislila, ko sem hodila proti svojemu bloku, in odvrgla misel na karkoli tako globoko, da sem skoraj pozabila na to srečanje.
Bila sem mirna in lahkotna, sploh takoj po novem letu, ko sem se upokojila. Življenje brez take obveznosti kot je šola, je lahkotno in prav nič dolgočasno. Uživala sem v nekem brezzračnem prostoru, v pričakovanju nečesa, kar se ti v življenju zgodi samo enkrat. Ko telo pričakuje vročico zgodnjega jutra, drgetajoče nosnice pa hvaležno vsrkavajo sladkaste vonje z morja, ki ga ne moreš videti, ga pa slišiš, v spominu, čutiš odblisk v jutranji svetlobi kakor bronast odsev na nežni modrini neba.
Kako živ je spomin na trenutek, ko se je v mojem življenju vse spremenilo, tedaj pred trinajstimi leti, ko sem izvedela, da me moj mož Mark po šestintridesetih letih zakona vara s sodelavko. No, seveda se je napovedovalo kar nekaj časa; najini prepiri, nesoglasja, moj odnos do njegovih staršev in brata, a sem se še kar borila zanj, ki je sklenil oditi.
Kot pedagoginja in avtorica različnih literarnih prispevkov v različnih revijah se je Maja v literarni svet očitno podala pogumno in z občutkom notranje svobode, ki v sebi vedno nosi tudi kanček žalosti, predvsem pa se nikoli ni bala kritičnega pogleda na svoje pisanje; ni se na primer bala razgaliti svoje bolečine, kar je bilo izhodišče za izbiro povednega naslova Jeben lajf.
Toda če v romanu Jeben lajf govori o različnih oblikah osvoboditev, se v novem romanu osredinja predvsem okoli osvoboditve junakinje. Prvoosebna pripovedovalka, ki je resda preživela šestintrideset bolj ali manj srečnih let v zakonu z Markom, je zdaj na čuden način osvobojena. Toda kakšen je ta novi prostor svobode? Ugotavlja, da je starost tista, ki ji preprečuje (ali pa tudi ne), užiti »sončni čas življenja«. Je njen novi roman, ki se loteva teme staranja, kompleksne in skoraj boleče, nedvomno pa teme, ki je spričo kulta mladosti oz. industrije lepote potisnjena na obrobje.
Dvanajst let je od tedaj, ko sva z Goranom pristala na brniškem letališču in se poslovila. Pred odhodom sem mu v smehu rekla: »Nikar ne hodi v Slovenijo v teh divjih rožastih hlačah, kdo se ti bo še smejal», on pa mi je povsem resno odvrnil: »Zakaj se sploh obremenjuješ z mojimi hlačami, če bova odšla vsak svojo pot, kot da se ne poznava?«
Na koncu je rekel, da ne more. Ni mogel sprejeti vsega, kar je čakalo mene po ločitvi in ob odraščanju mojih in svojih otrok, zato sva se poslovila. Prinesel mi je tri mlade grme aronije v moj dom z vrtom, saj se šteje med ljubitelje in poznavalce rastlin, morda se mi je hotel tudi odkupiti, ker je odhajal.
Ja, takrat sva bila skupaj z Goranom. Nikoli ne bom pozabila njegovih besed: »Pa kje si dobila tako lepe modre oči?« Bilo je na sredini Zmajskega mostu ob enajstih zvečer tistega decembrskega večera. Bila sem med oblaki … ena od zvezd. Mislila sem, da bo trajalo za večno. A bilo je samo še eno poletje. Ne bom pozabila večerov ob Ljubljanici, ko sva posedala in pila pivo skoraj vsak večer pri Mačku. Strmel je v tiste rdeče rože na mojem dolgem belem poletnem krilu. Bile so kot poročni šopek, le da so bile večje, raztezale so se po vsem krilu, ki se je končevalo ob gležnjih nad poletnimi sandali s temnimi jermenčki.
Tedaj sem bila še mlada. Nisem slutila, da prihaja čas, ko se bo treba potruditi. Koliko časa človek porabi za svoje telo, da ni v breme svojim najbližjim.
Ne gre torej za odkrivanje sive lise soočanja s starostjo, recimo iz zgodovinskega, sociološkega, psihološkega vidika ženske, ki pač ima to nesrečo, da živi v patriarhalni družbi, pač pa s pomočjo pisanja osmišlja življenje in išče tista mesta, ko si nekako ujet med spominom in njegovo interpretacijo.
Roman dopušča različna branja in interpretacije: seveda ga lahko beremo tudi izključno samo terapevtsko – telo privzema oblike, vstopa v nove odnose, z uničenjem, izgubo in smrtjo –, zaradi česar nas ženske Maja uči, kako se postarati, sprejemati staranje; mogoče je seveda tudi, da roman beremo kot eksperiment, saj so tu izpisane zgodbe tudi rezultat temeljite raziskave in ne samo stvar avtoričine intimne izkušnje; hkrati pa gre za literarno izjemno spretno zasnovano knjigo, ki večne teme življenja in smrti, pripadanja in tujosti obravnava recimo s perspektive ponižnosti in sprejemanja.
