Pesmi Vladimire Rejc nastajajo v času, ki je prenasičen s konotativnostjo in referenčnostjo, zato je njihova preprostost in referenčna ogolelost sprva presenetljiva. Vladka ne išče velikih pesniških oblik in si ne prizadeva biti veliki teoretik poezije. Zato pa se nas njena poezija dotakne na povsem drugem nivoju, nekje v spominu, v podzavesti, v svetu, ki ga vsi poznamo, pa naj gre za otroštvo, prve spolne izkušnje, prvo razočaranje. V tem je preprosto odkrita in v svojih pesmih se nam razkriva ženska, ki življenje pozna in se ne sramuje ničesar, kar je v njem doživela, ker gre za življenje pisano z veliko začetnico. Ker na življenje in živetje gleda na tak način, se vzradosti ob loncu na sneženem možu in žaluje na pogorišču ljubezni. Vladka življenja ne razlaga z velikimi besedami, ker je bilo teh do danes verjetno že preveč. Raje naslika trenutek, ki jo je predramil ali se je je na tak ali drugačen način dotaknil, in zato meni, da je vredno, da ga sporoči naprej. Vladka na svoj minimalistični način drami nas, bralce, in nam kot šepeče, ali pa trese za rokav, vsekakor pa sprašuje, ali se zavedamo teh občutij, ki jih ima sama, ali tudi sami ob kakšnem neznatni prigodi občutimo to, kar občuti sama. Ne skriva, da je hedonist besede, da je estet, rojen proti koncu prejšnjega stoletja, in prežet z modernostjo, postmodernostjo, površnostjo, ki pa se ob vsej navlaki besed, informacij, nepomembnosti, vrača k bistvu, rojstvu, otroštvu, mladosti in staranju. Ne plaši je to, da je krhka, da je ženska, ki ima v moškem svetu, ki vlada tudi literaturi, svoj glas. Njen glas je vporednica Sapfinemu, ki se je oglašal ob zori evropske civilizacije, in hkrati enako antičen, kakor je bil v svojem času moderen glas stare aristokratke. Vladka ne prenese banalnosti in se pred njo zateka v slikovitost vsakdana. Poezijo odkriva v tleskanju mokrega asfalta in mimoidočih živopisanih dežnikih, saj se lepota, združljiva z bolečino in minevanjem, nikdar in nikjer ne neha. Vladkina pesem ni pesem velikega mesta in ne oddaljenih morskih pečin, ne daljnih spominov na otroštvo ali trenutne nostalgije: vse to se v njenih tri- ali štirivrstičnicah zliva v občutje, da zgolj je in da ima to pravico izpovedati. Verjetno je v tej pristnosti iskati razlog, zakaj se k njeni poeziji vedno znova vrnemo in nam je vedno znova draga.
Literatura O pesniškem ustvarjanju Vladimire Rejc
