Ali ste vedeli, da sova uharica lovi tudi pse, mačke, celo bambija? Napada živali, ki so do trikrat težje od nje. Seveda pa ne more vedno pojesti celotnega plena, temveč le do pol kilograma mesa. Ostanek pusti za mrhovinarje, ki jih nato opazujoč z drevesa napade in si tako znova priskrbi svežo hrano.
Oblačno poletno popoldne je bilo kot nalašč za obisk Sokolskega centra pri Šibeniku, društva, ki na tem območju skrbi za poškodovane ptice ter jih usposobi za nadaljnjo življenje v naravi, prav tako pa zbira podatke o umrlih pticah, razišče vzrok smrti in v kolikor je prisoten ljudski faktor, to tudi prijavi.
Ob vstopu v odprt, spokojen, toda ne prevelik prostor obdan z drevesi, smo z begajočimi očmi iskali informativni pult, kjer bi lahko kupili vstopnice. Prijazen glas moškega za šankom nas je povabil v lokal na odprtem in nam na topel in šaljiv način voščil dobrodošlico, češ na Hrvaškem se vse začne in konča v bifeju. Glede na to, da so vsako polno uro vodeni ogledi, smo do takrat uživali v prijetnem ambientu.
Predavatelj, Emilio Menđušić, ki ga imenujejo tudi šepetalec sokolov, nas je povabil na klopco in pričeli smo s privatnim ogledom, saj smo bili v tem terminu edini. Sovo uharico, ki je sedela na njegovi roki, smo opazovali iz oddaljenosti 1,5 metra. Mogočna nočna plenilka je širila in ožila zenici, odvisno od predmeta, ki ga je zumirala v bližini ali oddaljenosti. Samo predavanje je bilo tako slikovito in animirano, da smo pri tem s polno koncentracijo uživali ne le odrasli, temveč tudi mlajša otroka. Se še spomnite sladoleda v plastičnih kroglicah, ki smo ga jedli z žličko? No, prav s tem predmetom je Emilio predstavil velikost sovinih oči, v primerjavi z našo glavo. Sovine oči zavzemajo tretjino njene glave, nepremičnost oči pa nadomesti z veliko okretnostjo v vratu. Ste vedeli, da tisti dve »ušesi«, ki štrlita nad očmi, sta pravzaprav rogova? Ste vedeli, da ima sova ušesa ob strani, postavljena diagonalno? Ste vedeli, da lahko sova s svojim mono sluhom (zvok vstopi v enem ušesu, se ustavi v njenem centru v glavi in nadaljuje pot do drugega ušesa), pod 2-metrskim pršičem, locira lokacijo, kjer se nahaja miš in se s preciznostjo zabije v sneg in ga ulovi? Če želite sovo pobožati, se bo upirala in vas kljuvala, toda če se ji boste približali z glavo, vam ne bo storila ničesar. Sokolar nam je to pojasnil na način, da tudi človek reagira s pozitivno emocijo, če se mu božajoče približaš z glavo, kot pa če ga dregneš s prstom.
Sledila je predstavitev ameriškega sokola, ki ga je sokolar spustil, da je zletel na bližnje drevo. Govoril nam je o njegovi moči zapažanja. Sprehajali smo se po centru in sokolar mi je ponudil izkušnjo bližnjega srečanja s sokolom. Nadela sem si rokavico in v pest zgrabila mrtvega piščančka. Opozoril me je, da moram pest s piščančkom stiskati, saj ko bo sokol opazil, da držim plen, mi ga bo takoj skušal izvleči. Z roko dvignjeno v zrak sem privabila sokola, ki je lahkotno priletel na roko in iz pesti začel kljuvati svoj plen. Me je bilo strah? Niti najmanj. Občudovala sem ptico iz bližine, ki jo v naravi ima le redko kdo priložnost videti.
Namen Sokolskega društva pa ni le varstvo ptic, temveč tudi želja po predstavitvi grabežljivk, njihovih navadah in odpravi strahu, ki ga nekateri gojijo do teh mogočnih ptic. Prepričana sem, da vas bo ta izkušnja pozitivno obogatila, da boste vpijali vsako besedo predavatelja, ki poleg tega spodbuja izjemno interakcijo z obiskovalci, se izobraževali, povezali z naravo in doživeli nekaj nepozabnega. Zvok ptic bo vsaj za trenutek ustavil hrup v vaših mislih.
Več o Sokolskem centru si lahko preberete na: http://sokolarskicentar.com/