Od tradicionalnega k modernemu

0
188

Klasični, tradicionalni ali retributivni pristop, ki se pojavi na prelomu 18. in 19. stoletja, je kar nekaj časa obvladoval kazenskopravno obravnavo storilcev. V njegovem okviru so bili izdelani številni kazenskopravni pojmi in instituti, instrumenti za zagotovitev načel zakonitosti, pravne varnosti in varstva človekovih pravic.

 

Tradicionalna kriminologija, klasična teorija viktorijanskega obdobja, temelji na zamisli o svobodnem in racionalnem ravnanju posameznika. Kriminalna ravnanja so kot vsa druga dejanja posledica posameznikove svobodne izbire in so edino dejstvo, ki razlikuje kriminalca od nekriminalca. Kakršne koli osebnostne značilnosti so v tem »abstraktnem tipu« zakona zanemarjene. Izključuje tudi mentalno, moralno in družinsko raziskovanje individua.

 

M. Foucault pravi, da je bil kriminalec pomemben element v pravni obravnavi, toda kot nekdo, ki ostaja »nespremenljiv«.

 

Za prvega glasnika novih idej označujemo C. Beccario, ki zagovarja, da morajo biti kazniva dejanja in kazni zanje predpisane z zakonom (načelo zakonitosti), kazni morajo biti sorazmerne s storjenim dejanjem (načelo proporcionalnosti), kazenski postopek mora biti javen, obtožencu je treba zagotoviti obrambo, torturo kot tudi smrtno kazen je treba opustiti. Gradil je na načelu, da morajo biti vsi državljani pred zakonom enaki in da morajo biti kazni v kazenskem zakoniku absolutno določene. Element poboljšanja se pojavlja kot pomožen, sekundarni cilj, medtem ko je primarni cilj discipliniran in urejen režim, ki zahteva poslušnost. Tradicionalni pristop je izhajal iz filozofske podobe o človeku, ki je obdarjen z naravnimi pravicami, razumom in svobodno voljo. Zato naj bi imel vsak človek možnost izbirati med dobrim in zlim in nositi posledice svojih odločitev in dejanj; kazen pa mora biti pravično povračilo za storjeno zlo. Pojavljajo se številni očitki klasičnemu gledanju na zločin v smislu, da je govorjenje o enakosti vseh in svobodi ironija.

 

Zadnja leta 19. stoletja smo priče razvoja nove oblike vednosti – moderne kriminologije. Moderni, terapevtski ali utilitarni pristop je od vsega začetka utemeljen kot kritika klasičnega, tradicionalnega, retributivnega sistema kaznovalne politike. Ta je označen kot krut, nehuman, represiven, maščevalen, iracionalen odgovor družbe na prestopek storilca. Novi koncepti se zavzemajo za prevzgojo, rehabilitacijo, spreminjanje storilca. Pojav moderne kaznovalnosti označuje Foucault z odpravo muk. V tem obdobju postane zapor najpomembnejša oblika kazni. Nov sistem, ki ga Lasch označuje kot t. i. terapevtsko pravosodje, daje storilcu vedeti, da je njegov prestopek le bolezen, razglaša ga za žrtev okoliščin. Terapevtski način razmišljanja in ravnanja osvobaja pacienta kritične presoje in ga razrešuje moralne odgovornosti. To je sistem, ki posameznika naredi za objekt prisilnega zdravljenja, popravljanja osebnosti. Kriminalno dejanje postane odkrito znamenje patologije posameznika in znak njegove deviacije od »normalnega«. V ospredje se postavlja osebnost ali značaj posameznika in potrebo po njegovem preučevanju in transformiranju. Klasični subjekt je tako preoblikovan. Racionalnega, svobodnega, odgovornega posameznika zamenja subjekt s psihično strukturo in z nizom psiholoških determinant. Pojavljajo se zahteve po večjem številu kazenskih sankcij. Sprememba se pojavi v neposrednem usmerjanju novih sankcij glede na tip storilčevega značaja, bolj kot glede na težo prestopka. Poboljšanje storilca postane osrednji in organizacijski cilj moderne kaznovalnosti. Storilec kaznivega dejanja je po eni strani označen kot »žrtev« in kot tak potreben pomoči, ne pa kazni, po drugi strani pa je označen kot družbi nevaren element. V središču pozornosti ni več kaznivo dejanje, ampak storilec, katerega osebnost je potrebno vsestransko preiskati, da bi lahko na tej podlagi izbrali primerno kazensko sankcijo. V tem procesu se odgovornost za doseganje sprememb pri storilcu seli od individualne odgovornosti storilca k odgovornosti institucije, k njenim tehnikam, metodam in organizaciji dela. Prehod od enega k drugemu pristopu lahko označimo kot prehod od kazni kot pravičnega povračila za storjeno kaznivo dejanje k zahtevi po prevzgoji oz. resocializaciji storilca. V dosedanji kriminologiji ni mogoče iskati odgovora na vprašanje, kaj je v subjektu sprožilo »prehod k dejanju«. Odgovor nanj nam lahko da le psihoanaliza. R. Salecl poudarja, da kriminologija zločinca dehumanizira. V sodnem procesu storilec ni več subjekt, ampak le igračka družbenih in psihičnih mehanizmov. Odgovor psihoanalize je, da so tovrstna dejanja določeni načini subjektivizacije, odgovor, s katerim subjekt skuša razrešiti svoje zavore, travme. Subjekt se s prehodom k dejanju na novo subjektivizira. Psihoanaliza tako obravnava zločin kot »prehod k dejanju«, kot tisto mesto, ko so se notranje napetosti razrešile z nekim dejanjem. Premočan, nezaveden občutek krivde je, kot ugotavlja Freud, mnogokrat vzrok za to, da človek postane zločinec. Premočan občutek krivde, ki je posledica krutega, kaznovalnega Nadjaza, namreč najde v zločinu olajšanje.