ŠEGE ŽIVLJENJSKEGA CIKLA NA FOTOGRAFIJAH IN PREDMETIH IZ ZBIRKE
JANEZA IN MARIJE JANEŽIČ
Letos so Dnevi evropske kulturne dediščine, ki jih v MKI obeležujemo od leta 2005, posvečeni praznikom in praznovanjem. K sodelovanju smo med drugimi gosti povabili tudi zbiratelja starin Janeza in Marijo Janežič iz Kopra. Zakonca Janežič sta leta 2005 v okviru DEKD, v sodelovanju z Mestno knjižnico Izola, v galeriji Alga postavila razstavo na temo sakralnih predmetov v ljudski rabi. Letos pa smo se skupaj odločili, da predstavimo šege življenjskega cikla. Med te ne sodijo samo trije mejniki v človekovem življenju – rojstvo, poroka in smrt – pač pa tudi druge navade, povezane s pomembnimi dnevi v življenju posameznika ali družine: rojstni dan, krst, »botrina«, god, prvo sveto obhajilo, birma, valeta, matura, obletnice valete in mature, brucovanje, diploma, prva plača, obletnice poroke, zlata in biserna poroka, Abraham, mašniško posvečenje, »nova maša«. Med »obredi prehoda« so še sprejemi v razne skupnosti, kot so na primer redovne skupnosti, lovska ali ribiška družina, sprejem med skavte, tabornike, v planinsko društvo, krst mornarjev na prvi plovbi, Neptunov krst itd.. Šege in navade življenjskega cikla se s časom spreminjajo. Odvisne so od geografskega in družbenega okolja, tako na primer v Ribnici na Dolenjskem ne poznajo Neptunovega krsta. Nanje vplivajo tudi predpisi posvetnih in cerkvenih oblasti ter prevzemanje tujih vzorcev. Največje spremembe na Slovenskem so se tako zgodile po 2. svetovni vojni. Marsikateri star običaj pa je danes le še del turistične ponudbe in sodobnega folklorizma, izpraznjen nekdanjega globokega pomena.
Janez in Marija Janežič sta v vitrinah ustvarjalnosti v MKI s fotografijami in različnimi predmeti s konca 19. in začetka 20. stoletja prikazala rojstvo, krst, obhajilo, birmo, poroko in smrt. To so bili glavni mejniki na življenjski poti običajnih ljudi iz tistega časa, ki so bili vedno tudi povod za slavje, praznovanje in slovo od življenja. »Ob pojavu fotografije sredi tridesetih letih 19. stoletja so za take dogodke radi naročili tudi fotografa«, pravi Janez Janežič. »Ljudje so fotografijo že od začetka sprejeli z obema rokama. Premožni ljudje so imeli radi portretno fotografijo, tako sta se na primer skupaj slikala mož in žena, pa tudi družine. Na fotografiranje so se skrbno pripravili, oblekli praznično obleko, opazujemo lahko tudi njihove poze in resne obraze. Ker jim je fotografija veliko pomenila, so jo radi dali v okvir ali na stojalo.« Tako v vitrinah lahko občudujemo preproste ali umetniško izrezljane lesene okvirje, kovinske in žametne ter okvirje iz trdega kaširanega papirja in kovinska secesijska stojalca za fotografije, stara tudi do 200 let. Poznali so tudi že zelo lepe albume za fotografije. »Vsaka fotografija ima tudi suhi žig z imenom fotografa, foto ateljeja in kraja, kjer je bil atelje.« Med drugimi predmeti, ki spominjajo na praznične dogodke, so še zibelke, venček za prvoobhajanko, birmanko ali nevesto, sveča, bela tančica za nevesto, ovratnik iz kvačkanih čipk in podobno. »Poročne gostije brez harmonike in violine skoraj ni bilo, za razne proslave in prireditve pa so se oblekli tudi v narodno nošo. Vdova je šla za pogrebom pokrita s črno tančico, pogrebni obred pa so spremljale posebne molitve, zapisane v molitvenikih«, pove Janez Janežič. Da so se ljudje pogosto zatekali k molitvi, pričajo tudi razstavljeni rožni venci, razpela, podobice in Sveto pismo. S srebrnimi srčki pa so izražali svojo zahvalo ob rojstvu, birmi, poroki, za ozdravljenje ali rešitev velike težave, polagali so jih na oltar v baziliki na Sveti gori ali v cerkvah na drugih romarskih krajih.
Danes se rojstvo, poroka in smrt ne odvijajo več v okviru družine – otroci se običajno rodijo v porodnišnici, sorodnike pa namesto nas uredi in pokoplje pogrebna služba. Med poročnimi običaji ni več postavljanja šrange, neveste ne pripravljajo bale, za cerkveno poroko pa se pari večkrat odločijo le zato, ker je v cerkvi »tako romantično«. Pomen krsta, obhajila in birme vsaj verni starši znajo približati otrokom, drugim je le tradicija ali »za vsak slučaj, saj nič ne škodi, saj ne učijo nič slabega, do birme bo že zdržal/a«. Ko nimamo več stika z naravo – zemljo, pokrajino in lastno človeško naravo – izgubimo tudi stik z duhovnim svetom. Včasih pa so znali povezovati vsakdanje življenje in cikle narave tudi s presežnim, nevidnim svetom.
Pričujoča razstava Janeza in Marije Janežič je zato dobrodošel pogled nazaj, v čas pred dobrim stoletjem in pol. Preko fotografij in predmetov so prelomni trenutki na poti življenja ohranjeni kot skupna dediščina, ne le oseben in družinski spomin. Če razstava morda ni postavljena čisto po pravilih muzejske stroke, če predmeti in fotografije morda niso ustrezno strokovno dokumentirani, vseeno pričujejo o času, kjer so bile navade bolj povezane z naravo, družino in skupnostjo ter z občutkom za medsebojno pomoč in presežnost. O domačnosti pa pričujejo tudi razstavljeni in na fotografijah ujeti ročni izdelki, od oblek in nakita do zibelk in glasbil. Čisto drugače kot danes, ko vsi zelo veliko in zelo pametno govorimo o dediščini, potem pa zavijemo v prvo trgovino in kupimo najbolj poceni cunje, šlape in borše s kitajskim poreklom, ker je »ugodno«, »se splača« ali ker je »akcija«. Varstvo dediščine je tudi v tem, da smo nanjo ponosni, se o njej (po)učimo, razmišljamo o pomenu, ki ga imajo šege in navade v našem osebnem in skupnostnem življenju, pa tudi da cenimo in podpremo domače čevljarje, šivilje, krojače, izdelovalce torbic, mizarje in druge rokodelce. In da za kosilo pojemo slovenski krompir in fižol, če se že »mangu in papaji« ne moremo upreti… J
Janez in Marija Janežič sta zato, čeprav v očeh »stroke« ti. »ljubitelja«, pomembna glasnika in pričevalca o moči in vrednosti naše kulturne dediščine.
Zbiralca sta že več kot 40 let, marsičemu sta se morala odpovedati, če sta hotela dati prednost svojemu konjičku. Vse predmete sta plačala s svojim denarjem, veliko časa in skrbi pa jima vzame tudi vzdrževanje in shranjevanje zbirke. Prav tako ni mačja malica postavljanje razstav, za katere premišljeno izbirata predmete, ki bodo na čim boljši način prikazali izbrano temo, ob tem pa se morata prilagajati razpoložljivemu prostoru, ki je recimo v naši knjižnici res omejen na nekaj vitrin. Za svoje delo seveda nista plačana, tudi za prevoz predmetov na kraj razstave poskrbita sama s svojo staro belo »katro«. Nihče od občinskih mož jima še ni ponudil primerno velikega prostora za shranjevanje in razstavljanje. Zanimivo, da imajo zbiratelji tudi v drugih obalnih občinah podobne izkušnje. Nekatere sposobne ljudi je treba pač ovirati ali onemogočiti, da lahko drugi bolj blestijo. Janez Janežič meni, da mora »zbiratelj imeti široko obzorje, znanje in človeško širino. Zbirateljstvo ni za osle, za ljudi, ki samo gledajo, kako bodo pojedli klobaso in popili pivo, druge stvari pa jih ne zanimajo. Taki ljudje ne čutijo potrebe po nečem, kar ima dodano vrednost, kar jih plemeniti.« Kdor je kdaj potoval v tujino ve, da bi v marsikateri evropski državi zbiratelje Janežičevega »kova in formata« sprejeli z odprtimi rokami. Zbirateljstvo tudi ni primerljivo z delom v muzejih ali arhivih, kjer so ljudje za svoje delo plačani. »Zbiratelji so vedno bili pred muzeji! Muzeji so predmete kupovali od zbirateljev«, pravi Janežič.
S svojo zbirateljsko strastjo in ljubeznijo do predmetne dediščine Janez in Marija Janežič ohranjata in na številnih razstavah ter na druge načine predstavljata dragocenosti naše preteklosti na vsem dostopen in razumljiv način, pri tem pa ostajata osebno skromna in preprosta, a ponosna na svoje korenine.
