Anina zgodba
Ana je mlada mamica, ki je poiskala pomoč zaradi občutka krivde. Njena zgodba je povezana z odnosom med zdravnikom in pacientom, gre pa takole: dva meseca po rojstvu so njenemu dojenčku operirali kilo. Po odpustu iz bolnišnice je dojenček tehtal pol kilograma več, in sicer zaradi vode, kar naj bi bila posledica operacije. Dojenček je po prihodu domov ves čas neutolažljivo jokal, Ana je čutila, da nekaj ni v redu, zato sta se vrnila v bolnišnico. Dežurni kirurg ju je skušal odpraviti, češ da to ni povezano z operacijo, in ju poslal domov, toda Ana se ni pustila odgnati in je vztrajno zahtevala pregled. To je tudi dosegla – in ugotovili so, da je dojenček v smrtni nevarnosti. Nemudoma so ukrepali in vse se je dobro končalo. Ob odhodu domov je bila dvomih, ali naj se z zdravniki in predstojnikom o tem pogovori in zadevo razjasni, toda zaradi sreče, da je z otrokom vse v redu, tega ni storila.
Čez slab mesec se je podoben primer zgodil v neki drugi bolnišnici, le da so bile posledice hujše. Od takrat je Ano mučila slaba vest, saj meni, da bi se, če bi bila takrat odločnejša in vztrajnejša, morda ohranilo eno mlado življenje. Preprosto povedano, Ana se je obtoževala, da je ravnala nepravilno – da je posredno kriva za smrt drugega dojenčka. Čeprav je upala, da jo bo ta občutek zapustil, jo že nekaj let muči slaba vest, češ da je bila dolžna ukrepati, in ker tega ni storila, je kriva zaradi neukrepanja.
.
Čeprav je Ana zelo samozavestna in poslovno uspešna ženska, na zdravnike gleda kot na avtoritete, pred katerimi skoraj vedno čuti ponižnost, zaradi česar se jim ne čuti enakovredna. V njenem primeru se je vse dobro končalo, saj se je njenemu "notranjemu otroku" postavil po robu "notranji roditelj". Kot mati prezgodaj rojenega otroka je Ana čutila veliko odgovornost za otroka, zaradi česar je zmogla preseči svoj strah in sram. S tem ko je zahtevala, naj otroka še enkrat temeljito pregledajo, je premagala otroška čustva in ravnala kot odrasla oseba. Obenem se Ana zaveda, da če bi se v podobnem položaju morala postaviti zase in ne za otroka, ne ve, kako bi ravnala, morda tudi drugače.
Ko gre za odnos med zdravstvenim delavcem in pacientom, poznamo tri značilne oblike komunikacije. Ker vsi prej ali slej pridemo v stik z zdravstvenimi delavci, je koristno poznati vse tri modele, saj bomo tako laže vedeli, kako ravnati.
Prvi model je tradicionalni oziroma avtoritarni model. Zdravstveni delavec se postavi v vlogo vrhovne avtoritete, ki na temelju svojega medicinskega znanja, strokovnosti in izkušenj ve, kaj je za pacienta najbolje. Od pacienta pričakuje, da ga bo upošteval, redno jemal zdravila in delal vse natanko tako, kot mu naroči. Zdravstveni delavec se obnaša kot roditelj, od pacienta pa pričakuje, da bo enak poslušnemu otroku. Na strani zdravstvenega delavca je moč, vse je usmerjeno nanj, pacient pa je manj pomemben.
Drugi je "potrošniški model", pri katerem je odnos prav nasproten. Pacient se obnaša kot naročnik, potrošnik, zdravstveni delavec pa je tako rekoč ponudnik storitev. Pacientu daje moč to, da je od njega odvisno, ali bo svoj denar porabil pri konkretnem zdravniku – ali pa se bo odločil za njegovo konkurenco.
Tradicionalni model se je razvil v časih, ko večina pacientov ni bila pismena in zdravstveno izobražena, zato lahko v tem vidimo nekakšno opravičilo za avtoritarno vedenje zdravstvenega osebja. Toda takšen vedenjski vzorec je dandanes – razen v redkih primerih – povsem neprimeren. Na drugi strani se potrošniški model klanja izključno pacientu in njegovim željam, zaradi česar so zdravstveni delavci, ki delujejo v skladu z njim, nemalokrat domala brez strokovne integritete.
Tretji model, ki ga zagovarja sodobna medicina, je partnerski. Izhaja iz domneve, da v ordinaciji poteka srečanje dveh odraslih oseb, ki morata sodelovati, če naj dosežeta želeni cilj. Ker je pacient tisti, ki bo živel s posledicami zdravnikovih odločitev, mora sodelovati pri njihovem sprejemanju, to pa lahko stori le na temelju kompetentnih informacij, ki mu jih posreduje zdravnik. Anin primer je dober nauk tudi za druge: iz avtoritarnega modela je mogoče "preklopiti" na partnerski model. Tudi zdravniki so ljudje, ki delajo napake in sprejemajo napačne odločitve. Ana je to spoznala in "prisilila" sistem, da je poskrbel za njenega otroka.
In občutek krivde? Izginil je takrat, ko je Ana uvidela, da je neverjetno, da bi njen protest pri direktorju ene bolnišnice vplival na to, da v drugi ne bi naredili napake. Bila je zgrožena zaradi možnosti, ki bi se uresničila, če se ne bi postavila za svojega otroka, zato je v drugem otroku videla svojega, v njegovih starših pa sebe in svojega moža.
Vir: www.viva.si
