Nedelja. Dan, ko se spodobi, da se človek po celem tednu hitenja ustavi in naredi nekaj zase. In ko se zgodi, da termometer, tako kot zadnje dni, kaže stopinje pod ničlo, mi pa nimamo volje, da bi se skopali izpod tople odeje. Jaz sem se. Celo več, odločila sem se, da grem na izlet. Na blejsko kremno rezino. Pred tem pa še malo hodit.
Zapeljala vas bom na kratek planinski pohod na dva oziroma tri hribčke nad jezerom. Verjemite mi, se splača! Če ne zaradi drugega, pa zato, ker se boste domov vrnili z najlepšimi fotografijami blejskega jezera.
Kje začeti?
Kje boste začeli s pohodom, je odvisno od vaše kondicije. Lahko začnete izpred kavarne, kamor sem se jaz šla nazadnje posladkat, in prehodite še del poti okrog jezera ali pa se z avtom odpeljete do Mlina ali Pristave in tam parkirate avto. Ne glede na to, kje boste začeli, naše izhodišče je Dom muzealcev. Nekaj sto metrov pred Veliko Zako, na levi strani ceste boste opazili makadamsko cesto in ob njej pohodniške smerokaze. Z avtom se sicer lahko pripeljete tudi do sem, vendar boste težko našli prostor za parkiranje.
Najprej na Ojstrico (610 m)
Po makadamski cesti se odpravite v hrib in kmalu pridete do smerokaza, ki vas desno usmerja na Ojstrico. Še nekaj minut po gozdnem kolovozu in že se boste začeli vzpenjati na vrh skalnate Ojstrice. Tu vas pričaka klop in prečudovit pogled na Blejsko jezero. Kot na dlani pred vami leži otoček sredi jezera, levo Velika Zaka z novimi tribunami, železniška proga proti Gorici in seveda blejski grad. Od vseh teh lepot me je skoraj prijelo, da bi kakšno zapela. Recimo tisto od Avsenikov: »Otoček sredi jezera, gori pa cerkvica. Na sivi skali grad stoji. Bled v soncu ves žari. Z otoka poje stari zvon, bim-bam-bim-bam-bim-bom. Na Kranjskem lepšga kraja ni, ej, Bled, prekrasen si.«
Še zadnji pogled na jezero in naprej ali bolje rečeno nazaj.
Nazaj do smerokaza in proti Veliki Osojnici (756 m)
Ko ste spet pri smerokazih, se usmerite levo – proti Veliki Osojnici. Pot, ki vas vodi po gozdu, teče po grapi, ki spominja na hudourniško. Na nekaterih mestih je poleg kamenja in drugega nanešenega materiala prekrita še z listjem. Zato ni odveč malce pogledati pod noge, da vam kje ne spodrsne. Čez približno 20 minut vas pričakata nova smerokaza in bolj prijetna pot skozi gozd. Desna tabla kaže proti Veliki Osojnici, leva proti mali. Jaz sem šla najprej na Veliko Osojnico. Po zmernem vzponu me na vrhu spet čaka klop in razočaranje. Vsaj jaz sem bila razočarana. Pričakovala sem podoben razgled, kot ga je ponujala Ojstrica. Tu pa nič takšnega. Zgolj pogled na bližnje hribčke, porasle z gozdovi. Ima pa posedanje na klopi, ki jo obdaja tišina gozda, drugačen čar. Tu se človek lahko za trenutek odklopi in se spet poveže s samim seboj. Odlična točka za meditacijo.
Še na Malo Osojnico (685 m)
Po krajši meditaciji sem se vrnila do smerokazov in šla še proti Mali Osojnici. Čez nekaj minut, ko se pot razcepi, sem šla levo. Čeprav se na tem mestu zaradi napihanega listja obe poti slabo vidita, vas bodo markacije lepo vodile naprej. Še nekaj minut in ste TAM. Na točki, ki jo poznajo vsi fotografi. Če ste se kdaj spraševali, kje so nastale najlepše panoramske fotografije Bleda, potem zdaj veste. Tudi tista znamenita panoramska fotografija Bleda z jezerom, otokom, gradom in Stolom v ozadju. Tu so najlepši razgledi na Blejsko jezero, bližnjo in daljno okolico, na Karavanke, Kamniške Alpe in Gorenjsko ravan in seveda klop, kamor lahko sedete in se prepustite občudovanju. Čeprav, moram priznati, se je meni zdel razgled z Ojstrice prav tako lep, če ne še lepši. Stvar okusa!
Spust navzdol
Za spust navzdol sem izbrala bolj slikovito pot, ki me je popeljala čez 88 zelo strmih kovinskih stopnic, kjer se ni dobro spotakniti. Tudi sicer je ta pot priporočljiva le ob suhem vremenu, saj je precej ozka. Je pa dobro varovana, tudi z jeklenicami in kasneje, ko ni več tako strma, z leseno ograjo. Najbolj nevarno je listje, na katerem nam lahko zdrsne. Zato je mogoče boljše, da to pot izberete, ko boste šli na Malo Osojnico in ne z nje. Pred nekaj leti se je namreč pri sestopu tu smrtno poškodoval avstrijski planinec. Zgrešil naj bi pot in omahnil preko previsa.
Še zadnji ovinki
Kmalu zagledate Dom muzealcev in že ste na cesti, ki pelje proti Zaki. Moja krožna pot čez tri vrhove, za katero sem s posedanjem vred porabila približno dve uri, se je zaključila. Pridružim se karavani nedeljskih sprehajalcev in se odpravim proti kavarni. Pa dober tek!
Avtor fotografij: Dare Vidic
