Petek. 3. 2. 2012. Magično jutro v Splitu. S sivega neba padajo debele snežinke na kar že nekaj centimetrov debelo podlago. Obris cest je komajda viden. Opazim, da je mesto, na katerem se zbira vsako jutro ducate golobov, povsem prazno. Vsi jekleni konjički stojijo na istem mestu. Neočiščeni. Nepremaknjeni. Zavijem se v topel volneni šal, nadenem kapo, obujem nepremočljive škornje in se z nasmehom odpravim proti službi. Uf, kako dolgo nisem gazila po takšnem snegu. Po pravici povedano ne pomnim, saj moj spomin beleži le zasneženo Ljubljano z očiščenimi cestami in pločniki. Z javnim prevozom. S prevozom, ki funkcionira. Sicer z zamudo, pa vendarle je tu. Sama stopicam po prazni cesti. Počutim se kot v filmu »I am a legend«. Nikjer nikogar. Močni sunki burje. Mraz, ki reže do kosti. Reže nosnice, iz katerih nekontrolirano kaplja. Reže v oči. Na poti srečam domačina. Pogledava se in nasmejiva drug drugemu. „V življenju ne bi zamudil takšne priložnosti! Iti v službo po takšnem vremenu, navkljub temu, da bom verjetno edini zaposleni, ki se bo pojavil v firmi. To je predobro! Noro!« Njegova evforija me osreči. Obožujem opazovati srečo neznancev. Nasmeh tujcev. Končno nekaj, česar se narod razveseli. Nekaj, kar jim odžene misli od že po dolgem in širokem prežvečene recesije.
Istega dne okoli desete ure zjutraj. Župan razglasi »Snežni dan«. Šole ostajajo zaprte. Prav tako državne službe. Tukajšnji prebivalci le nemo občudujejo snežne padavine. Kaj takega ne pomnijo. Sneg v Dalmaciji. Sneg v Splitu. Ni ga bilo natanko 30 let, ko ga je zapadalo približno 6 centimetrov, vendar dovolj, da je pobelil to obmorsko mesto. Sedaj, navsezgodaj, ga je že 8 centimetrov. In ni slutiti, da bi kmalu prenehalo snežiti. Otroci so srečnejši kot kdaj koli. Sankajo se kar po sredini ceste, saj o avtomobilih, kaj šele o javnem prevoznem sredstvu, ni ne duha ne sluha. Če bi ti nekdo le dan prej zatrdil, da se bodo ljudje smučali po splitski rivi, bi ga imeli za norega. Vendar – to se je zgodilo! Smučarji tekači, v popolni opremi. Otroci na sankah. Bliski fotoaparatov. Rdeča lica. Neizmerna sreča. Sreča, za katero so pesimisti opozarjali, da bo trajala dan ali največ dva.
Sobota. Še vedno rahlo sneži. Ceste ostajajo neočiščene in neprehodne. 80 polomljenih prebivalcev Splita čaka na urgentnem bloku. Tu sta le dva pluga, ki ju za čiščenje vseh prometnic nudi mesto Split. Enega od njiju sem videla – na lastne oči. Stoječega na sredini ceste. Ne premika se. Nima zimskih gum. Komajda krene. Edina sled, ki jo je pustil za seboj, je majhen kupček drobnih kamenčkov. Moraš pa res imeti srečo, da ti spodrsne ravno tu, kjer te bodo kamenčki obvarovali nevarnega padca in morebitnega zloma roke. Večina trgovin je zaprtih. Vendar, otroški smeh je še glasnejši. Nekateri prvič izdelujejo snežaka. Snežaku naredijo lase kar iz barvitih slamic za sokove. Kreativnosti ni konca. Če nimaš sank, vzemi karton ali plastično vrečko in se spusti z vso hitrostjo po strmi cesti. Da boš hiter kot Janica Kostelić.
Nedelja. 25 centimetrov snega. Prenehalo je snežiti. Toda mraz je pritisnil. Ulice in glavne vpadnice so popolnoma zaledenele. Novih 360 poškodovanih Spličanov čaka na urgenci. Nikoli niso v tako kratkem času izdelali toliko gipsa kot sedaj. Zunaj je pravo drsališče. Kamor koli stopiš. Nekateri hodijo kot po jajcih. Drugi kot pingvini. In županu se vse skupaj zdi kot dobra fora?! Starejši in nemočni raje opazujejo dogajanje kar iz zamegljenih oken. Elektrika je izgubila svojo moč. Vsi se grejejo na klime ali električne radiatorje, zato je za nedeljsko pečenko potrebna ure peke dlje, kot pa je to po navadi. Molijo le, da se pod silo teže snega in mraza ne polomi transformator in jim onemogoči dobave elektrike. Kakor se je to zgodilo v bližnjih vaseh, kjer so vaščani že tri dni zakopani v več kot polmetrski debeli snežni odeji. Smeh odraslih pojenja. Vendar se držijo. Zavoljo svojih otrok, zavoljo belega vikenda. V roke so zgrabili lopate in začeli čistiti. Mestne oblasti še vedno molčijo. Tako v besedah kakor v dejanjih. Trgovinske police so prazne, pa ne samo lopat in grobe soli, temveč tudi osnovnih prehrambenih izdelkov. Dostava le-teh je onemogočena. Na ulicah se kopičijo vrečke smeti, saj je komunalna služba že tri dni na prisilnem dopustu. Morda zato, ker je župan razglasil Snežni dan, ki se je prelevil v Snežni vikend.
Ponedeljek. Snežna sreča je resda trajala le dobra dva dneva. Prebivalci sicer želijo uživati v zimski bajki, toda bajki, kakršna je na severu, kjer je poskrbljeno za osnovne potrebe, kjer mesto navkljub snegu funkcionira. Dovolj jim je hendikepiranosti odgovornih. Oblast se po tisočih pozivih stanovalcev vendarle zave, da je zaspala. Čeprav tega ne priznajo na glas. Prebudijo se in zaprosijo za pomoč mesto Zagreb, ki se že od sobote javno ponuja. Zaprosijo pomoč vojske. Zaprosijo pomoč gorske reševalne službe. Prihajajo novi plugi. Dostopi se čistijo. Čeprav šole do nadaljnjega še vedno ostajajo zaprte. Mimogrede na naključnega nesrečnega pešca pade žlica bagerja in mu polomi obe nogi. Srečnejša je mamica novorojenke iz bližnje vasi, ki je včeraj zaradi nedostopnega terena rodila kar doma. Porod je po telefonu vodil dežurni zdravnik, ki je ostal zameten v vozilu zdravniške službe le nekaj kilometrov pred njenim domom. Novorojenka Snežana se bo čez nekaj let zavedala izvora svojega imena.
Celotno snežno sago v Splitu pa je z ironično izjavo zaključil eden od politikov: »V kolikor bi cunami prizadel Split, bi najverjetneje sedanji župan razglasil »Vodni dan« in 15-dnevno kopanje.«
