Konec decembra sem črtala, hotela sem imeti prazen koledar – kot darilo zase! – pa ne gre. Tudi pisati za to stran sem nameravala prenehati, a naj bo, mogoče pa le pride vmes kaj takega, zaradi česar bi želela imeti nekje nekaj vrstic. Je pač tako, da ni veliko možnosti objave. Revije so rezervirane vsaka za svoj krog sodelavcev – kar je prav, naj imajo vsak svoje, saj tudi delajo… V dnevnem časopisju je vedno manj prostora za kulturo, Književni listi v Delu obsegajo eno stran na teden, ukinili so vsakodnevni Deloskop. Poslala sem kritiko neke kritike na Sodobnost, pa so mi odpisali, da ne morejo objaviti kritike kritike, ker bi revija tako postala navadna zbirka pisem bralcev … jaz pa nazaj, da so pisma bralcev najdragocenejši del revije, saj to dokazuje, da ima revija bralce… in da je polemika nujna, drugače prevlada enoumje. Končalo se je s protestom urednika Sodobnosti in notranjo cenzuro v DSP in PEN. Tudi jaz sem protestirala, ko so članom razpošiljali politične pamflete, takrat sem celo izstopila iz DSP, vendar je bilo moje zdajšnje pismo v zvezi s pisanjem, kritiko, polemiko – s pisateljskimi zadevami. Naj še dodam, da sem prav pred tem ponovno vstopila v društvo, nagovarjal me je predsednik, ki je imel slabo občutek, ker je mislil, da sem izstopila zaradi njega – ne, kar tako sem izstopila, ker sem bila proti političnemu izključevanju članov… če bi vsaj izključili vse, ki politizirajo… a kako naj pisatelj ne politizira, konec koncev… skratka slučajno je bil on takrat predsednik … nisem ponovno prosila za sprejem, ker bi se nenadoma z vsem strinjala, temveč zato, da bi imela možnost pogovarjanja, ko gre za stanovske zadeve. Na ta način sem tudi utemeljila prošnjo po ponovnem sprejetju. Tudi prej so se dogajale stvari, ki mi niso bile všeč, pa nisem vsakič izstopila – hinavsko, podrepniško, brezbrižno, tudi kot slepa, nema in gluha opica.
Pa nič. Pa bodimo zatohli. Pa se cmarimo v lastnem soku, stokrat pregretem, nikoli zavretem! Pacanje, mariniranje. Okus po ničemer. Ni mi vseeno, a ne nameravam se metati po zobeh, butati z glavo skozi zid. Škoda časa. Škoda slepiča in jeter.
Tako je zdaj prišla na vrsto razstava v Narodni in univerzitetni knjižnici ob stoti obletnici rojstva Vitomila Zupana. Način biti. Odprta bo dva meseca. Izšla je tudi knjiga o Zupanovem delu in življenju Važno je priti na grič.
Kako naj molčim o teh dveh dogodkih?! Pripravljala sem tri leta … ja, krasna tri leta s ciljem pred seboj, zdaj pa imam prazen koledar! Kaj bom počela sama s sabo? Zdi se mi, da moram spet začeti od začetka, tako kot sem morala že tolikokrat: ko sem šla od doma, ko sem šla študirat, ko sem šla v London, ko je umrl Veseljko, ko sem se vrnila v Ljubljano … Zdaj sem začela obdobje po Zupanu. Pa tudi to ni prvo tovrstno obdobje: prvič sem začela življenje brez Zupana, ko sem odšla v London, ne da bi se poslovila (kar si še danes očitam), 1978, potem ko je umrl, 1987, zdaj ko sem zaključila pregledovanje njegovega arhiva.
Prelomnice. Časovne, zunaj mene – a tudi moji zlomi, moji prelomi, moje krize, moji novi in novi začetki. In mešanica obdobij, prelivanje, prekrivanje. Tolmuni in hudourniki, mavrice in tema. Nenehno izmenjavanje občutij. Nenehni grabež upanja. Nenehno vlivanje poguma. Je to pač način biti? Je to moja hoja na grič?
Aleš Berger je v zadnjih Pogledih objavil lep esej o Zupanovi hoji na grič.
Paziti moram, da nisem preveč osebna. Konec koncev se svet ne vrti okrog mene! A moj svet ima mene za os! In samo svoj svet zares čutim! Sočustvujem s prijatelji v Angliji, ki prestajajo nevihte, v New Yorku, kjer je zima, v Torontu, kjer prijateljica ne more iz enosobnega stanovanja … pa še srečo ima, da ga ima, da ni na cesti, mi pravi, sočutna z brezdomci. Skrbi me za zdravje starejših prijateljic, devetdesetim se bliža Francka, očetova žena, Mančina mama stotim. Nečaki in nečakinje stopajo v burno puberteto, jaz v zadnje obdobje, ko sem lahko samostojna – preden se ne zatečem v dom.
Srečam pisatelja iz Etiopije, ki se je zatekel v Ljubljano, ki je mesto azila za preganjane pisatelje, Grima Fantaye je doma ustanovil časopis, ki je bil kritičen do režima. Po volitvah 2009 je novoizvoljena (nemara le samooklicana) vlada ukinila 23 časopisov v enem dnevu. Grima je že od takrat oseba brez državljanstva. Zbežal je pred obsodbo, ki bi ga lahko stala dvajset let ječe: ker imajo tam zakon, da je vsak, ki napiše kaj kritičnega, pravzaprav spodbuja širitev terorizma. Srečam možakarja iz Etiopije , ki dela z begunci v ljubljanskem zavetišču, tudi nekoga iz Sirije … kako naj izpraznim koledar!
Grima je na srečanju v PEN-u prebral nekaj pesmi v jeziku, ki se imenuje amharik. Govori ga 40% Etiopijcev. V tem jeziku izhajajo časopisi, torej je lahko obveščenih le 40% državljanov. Naj ne upoštevam visoke nepismenosti. Le ti, ki lahko berejo, in le ti, ki torej berejo le vladi naklonjeni tisk, potem izvolijo vlado. In to naj bi bila demokracija?
V Etiopiji je petinosemdeset jezikov! Vlada podpira samo amharik1
Grima je prebral tele pesmi iz zbirke z naslovom Iskanje izgubljenega mesta (prevod je seveda slab, sam je prevedel v angleščino, jaz pa le povzemam v slovenščini):
1.
Ali ta dežela ni nikoli imela nikogar,
ki bi se postavil zanjo,
preden jo je prerasel pepel,
preden so zavladali termiti?
Kaj se je zgodilo njenim sanjam?
Kam je šla njena vizija?
Kako to, da je skrenila s poti?
Kako to, da se je upočasnila?
2.
Sirota čaka posvojitelja;
roža čaka junijsko deževje;
meni pripadajo sanjarjenje,
solze in nostalgija.
Nikoli si nisem mislil,
da se lahko cel narod spremeni v puščavnika,
ki je razočaran in zagrenjen,
ki se je umaknil od množice
in se skril pred človeštvom.
3.
Cel narod
v ječi.
Graditi navadne ječe –
to ni več v modi.
4.
Ti, moj sojetnik,
Ki se hraniš s temo,
Ki te obdaja brezup,
Ki imaš nemir za vzglavje,
ti, ki si potisnjen v temo,
ki te razjeda obup,
ti praviš,
naj slavim Boga?
Ne! Podžgi duha,
naj razsvetli temo!
Izpovej neodvisnost!
