Drage bralke, dragi bralci, kaj vam pomeni poezija? Lahko nam pišete na: [email protected]
Pablo Neruda: Sklonjen v večere
Sklonjen v večere mečem mreže svoje žalosti
v tvoje oceanske oči.
Tam se razprostira in žari v najvišjem ognju
moja samota in vije roke kot ladjelomec.
Pošiljam rdeče signale tvojim odsotnim očem,
ki valovijo kot morje na bregovih svetilnika.
Ti pa varuješ samo temo, ženska, odsotna in moja,
iz tvojega pogleda se včasih vzdigne obrežje groze.
Sklonjen v večere mečem mreže svoje žalosti
v to morje, ki pljuska ob tvoje oceanske oči.
Nočni ptiči zobljejo prve zvezde,
ki se bleščijo kot moja duša, kadar te ljubim.
Noč jezdi v drncu na svoji mračni kobili
in trosi modro klasje po širnem polju.
(Pablo Neruda: Cankarjeva založba)
