Palačinkarna

0
296

Po gozdu so se podile jutranje megle in krošnje dreves so česali hladnejši vetrovi. V deželo je prihajala jesen. Volk Peter se je z vozičkom, polnim praznih košar, odpravil v sadovnjak. Sadovnjak je bil Petrov ponos. Celo leto ga je skrbno negoval, obrezoval drevje in odganjal škodljivce. Zdaj so se jablane kar šibile pod zrelimi sadeži in Peter je od zadovoljstva žvižgal.

Lisica Tina, ki je kolovratila mimo, je začudeno zaklicala: »Koliko jabolk! Kaj pa boš z njimi?«

»Nekaj jih bom imel za ozimnico, ostalo pa bom prodal tovarni sokov. Veš, potrebujem denar za novo streho. Pa tudi topel plašč bi mi prišel prav. Zima bo kmalu tu.«

Lisica je pokimala in odhitela dalje, volk Peter pa se je lotil obiranja jabolk. Kmalu je bil voziček poln in Peter ga je odpeljal v Rečno dolino, kjer stoji tovarna sokov.

Sonce je že tonilo za obzorje, ko je obstal pred velikimi tovarniškimi vrati. Na njih je pisalo: »JABOLK NE ODKUPUJEMO VEČ!« Peter se je začudeno popraskal po repu. Bil je utrujen, bolele so ga tačke in voziček je bil težek, a vseeno je odšel naprej. Gozd je bil že pogreznjen v nočni mir, ko je Peter potrkal na vrata pekarne Pri gozdni štručki. »Potrebujete kaj jabolk?« je vprašal peka polha. Ta je odkimal: »Jabolk je letos povsod dovolj! Žal mi je.«

Peter je bil razočaran in utrujen. »Kaj pa sedaj? Le kje bom dobil denar za novo streho?« Sedel je ob ribnik in žalostno zavzdihnil. Želodček ga je spomnil, da ni ves dan ničesar pojedel. Mesec, ki se je ogledoval na vodni gladini, ga je spomnil na babičine palačinke. Zasanjano je zacmokal. »Seveda, palačinke!« je nenadoma poskočil. Zgrabil je voziček in odhitel domov.

S podstrešja je prinesel kotel, ga umil in v njem skuhal jabolčno marmelado. Nato je na velike liste s pisanimi barvami napisal: »Palačinkarna pri volku – najboljše palačinke za najhujšo volčjo lakoto! Dobrodošli!« Plakate je obesil po vsem gozdu, nad vrata svojega brloga pa je obesil napis: PALAČINKARNA. V velikem loncu je zamešal testo za palačinke, nato pa utrujen zaspal.

Zbudilo ga je glasno trkanje. Zaspan je odprl okno svojega brloga in zagledal jelena Roberta. »Dobro jutro, eno palačinko, prosim!« je rekel jelen. Peter ga je najprej začudeno pogledal, nato pa poskočil, hitro prižgal štedilnik in iz pripravljenega testa spekel palačinko. Debelo jo je premazal z jabolčno marmelado, jo posul s sladkorjem in ponudil jelenu. »Mmmm, vsem v gozdu bom povedal za tvoje palačinke!« je obljubil jelen, mu dal en gozdni tolar in odkopitljal. Kmalu se je pred volčjim brlogom trlo gozdnih prebivalcev in volk je ves dan pekel palačinke.

Ko so se nad gozdom prižgale zvezde, je volk z brloga snel napis Palačinkarija. Zadovoljno je pogledal na polico v shrambi, kjer so bili samo še trije kozarci jabolčne marmelade. »Z njo se bom sladkal pozimi,« je zamrmral in začel preštevati zasluženi denar. Ob tridesetem gozdnem tolarju je utonil v spanec. Sanjal je, da je njegov brlog pokrit z novo streho in da ga greje nov zimski plašč.

Pa naj še kdo reče, da sanje ne morejo postati resničnost!