V krajevni knjižnici Dobrepolje je bil literarni večer z naslovom Pustni čas v besedi in podobi. Z besedo je obiskovalce v ljudsko ustvarjanje popeljala pevka, pravljičarka, zbiralka ljudskega blaga Ljoba Jenče.
Za ljudsko igro, ki je navadno praznična ali pomaga praznovati, je – po besedah Helene Ložar-Podlogar – bistvena njena funkcija. Kakor ljudska umetnost se ljudska igra nikdar ne utrudi za umetnost samo na sebi, nikoli ni sama sebi namen. Vsakokrat opravlja neko nalogo, vedno se podreja nekemu višjemu namenu. Ljudska igra je navadno praznična ali pomaga praznovati. Zato je skoraj vseskozi povezana s šegami ali običaji. Šege in igre spadajo skupaj. Kakor pri drugih narodih sodijo tudi pri Slovencih prav obhodi maskirancev (pustnih in vseh drugih) in tudi njihove šege med najstarejšo igralsko dediščino. Le-te so sicer že izgubile svojo kultno vsebino… Skoraj ne pomislimo več na ljudsko igro, govorimo samo še o šegah; meja med kultnim in mimičnim je zabrisana.
To je eden osnovnih pomenov nastopa pevke, pravljičarke in zbirateljice Ljobe Jenče živi in dela ob presihajočem Cerkniškem jezeru. Poje in pripoveduje otrokom in odraslim, vodi delavnice petja ljudskih pesmi in umetnosti pripovedovanja pravljic doma in po svetu, raziskuje nove razsežnosti eteričnega tona in zdravljenja z glasom. V starih pesmih in pravljicah prepoznava posebno lepa živa jedra in arhetipski spomin, skozi katera se povezuje s svetovi narave, spominom prostora, iz katerega izročilo izhaja, kakor tudi z vsebinami razvoja človekove zavesti, ki je v vsako pesem ali pravljico vtisnjena kot neizbrisen pečat.
Sočasno je v podobi ponikovske maškare predstavila razstava grafičnih listov Alenke Kham Pičman, ki jo je predstavila Anka Novak.
