Mojca Sekulič Fo, arhitektka in ilustratorka
Rodila sem se v Ljubljani leta 1969. Tu sem študirala arhitekturo, smer oblikovanje, ter opravila pedagoške izpite na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Moje delovanje je bilo dolgo časa posvečeno arhitekturi, oblikovanju in računalniški vizualizaciji, pozneje pa sem se usmerila v risanje. Prelomnica je bila smrekova deska, za katero sem se odločila, da bi bila morda lahko slika. V meni so vedno spali svetovi, ki so se nekega dne odločili, da pridejo ven. Tako se sedaj posvečam predvsem risanju in oblikovanju manjših uporabnih predmetov. Sodelujem z različnimi oblikovalci in založbami, sama pa najraje plujem po svetovih, ki mi jih narekuje trenutni navdih.
»Zvezdne poljane, ki jih prespim, so izgubljene. V gozdovih se pasejo odtisi medvedjih šap. Majhne, bele gobice na plesnivih skorjah dreves. Zamrznjeni ribniki in zvezdna prostranstva. Trkanje naoknic na kraških hišah in let galebov nad solinami. Kostanji, skriti med hišami, kakor bi jih hoteli razgnati. Z vejami, ki jih je vsako leto več, z grlicami, med morjem in celino. Štorklje v nizkih meglicah prekmurskih ravnic in tihi dih jutra, z mačko v naročju in spečim detetom nekje med toplimi prešitimi odejami.
In še beseda Ane Sitar o mojem delu:
Ilustracija Mojce Sekulič Fo je pravljica. Njen svet brez meja prehaja iz noči v podvodna kraljestva, od tod v bogastvo gozdov in nato na trate ter v zvezdnato nebo. Pravljice ponavadi spremljajo ilustracije, tu pa slikarka riše pravljico. Z lasno tankim čopičem piše o mesečnih osebah, ki kot šibka slutnja prebivajo v svojih starodavnih domovanjih v drevesih, gričih, tolmunih in grajskih stolpih. Iz »bas de page« ilustracij na robu starih rokopisov je nastala samostojna zgodba. Skozi skoraj enobarvne slike na lesenih deščicah pripoveduje o drevesu, ki ji je dal slikarsko površino, in mu s tem izkaže hommage. Drevo je zvest prijatelj njenih podob; spremlja jih od majhne bilke do mlade rastline in drevesa, ki kot prijazen stražar varuje vilinski dom in nudi prostor za vragolije, traparije in zaupne trenutke. A niso le vile in škrati tisti, ki pripovedujejo; kakor iz basni spregovorijo vse živali in nas spomnijo na otroško domišljijo. Resnično vstopimo v njeno ilustracijo skozi ogledalo, ki je del nekaterih podob. Tu vsakdo lahko postane prijatelj žabe, ki plava med meduzami, pod njimi pa miške na vrvi za perilo sušijo kos sira … Neskončna ljubkost spremlja slikarkin izredno izdelan likovni jezik. Njene poteze so izčiščene in motiv je vedno jasen, kljub množici detajlov, zaradi katerih ob vsakem ogledu sličica dobi nov, dotlej skrit pridih. Opazovanje ali »branje« teh pravljic nam pomaga prestopiti prvi korak za obisk lastnega domišljijskega sveta, so prag, skozi katerega ne vstopimo v prostor, ampak v venomer spreminjajoče se širjave, kjer nas kakor znana pesem v sen zazibljejo nežne zvezdice v ozadju. Na toplini lesa vstopimo v zaupen sproščen svet, poln pristnega miru, kjer skozi svojo dušo podamo dlan naravi in drugemu.
Ana Sitar
Približevanje svetu otrok in mladostnikov…
Včasih se mi zdi, da ne vem, kje se konča svet otroštva in začne svet odraslosti. Premišljujem o tem, da otroški svet izgubimo in ga morda, če imamo srečo, nekoč spet najdemo. Nekateri ja, nekateri ne. Nekateri postanejo odrasli za vedno. Drugače pa je seveda svet otrok popolnoma drugačen od odraslega in prav je, da ga skušamo razumeti, saj s tem nenazadnje pokažemo spoštovanje do otroka, do njegove »nemogoče« energije in »nemogočih« idej. Vse je v glavi in v poslušanju, sledenju samemu sebi in otroku, za katerega in s katerim ustvarjaš. Če nisi sam del otrok, zanje ne moreš ustvarjati.
Ustvarjalci so odrasli, ki so nekoč bili tudi otroci…
Lepe otroške energije se nam povrnejo, če želimo. In takrat postanemo ustvarjalci za otroke. Bolj, ko jih čutimo, lažje je ustvarjati tudi nam samim in svet se nam širi in širi, kakor otrokom, v neskončnost, čez vsa polja, kar jih zajame oko. In čez vsa polja, kar jih zajame domišljija. Tako se meja med odraslim in otrokom zabriše in … nastanejo odrasle stvari za otroke.
Ilustracije otroških slikanic se skušajo približati svetu otrok. Besedila skušajo vstopati v svet njihovega dojemanja. Mladinska literatura se že bolj približa svetu odraslih, ostaja nekje na prehodu.
Svetovna mladinska literatura je berljiva za odrasle in za mladostnike.
Mladostniki so malo mlajši odrasli. Danes je svet zelo hiter in tudi mladi so hitro zreli. Zato berejo knjige, ki so napisane za odrasle, z malo več mladostniškega »filma«, mladostniške problematike. Vendar so to že knjige za odrasle, ki jih berejo tudi pravi odrasli. Morda so napisane tako tudi zato, da bi pravi odrasli razumeli mladostnike, ki so jim po načinu razmišljanja tako blizu, pa odrasli tega morda ne vedo.
Ali ilustrator potrebuje zgodbo? Ali avtor besedila (pesnik, pisatelj…) potrebuje ilustracijo?
Ilustrator potrebuje domišljijo, prav tako pesnik ali pisatelj. Vse, kar ustvarjamo, je nastalo v nas po nekih čudnih, neznanih krivuljah, mislih, ki smo jih mislili, preko slik in knjig, ki smo jih gledali ali brali, preko pogovorov, narave, v kateri smo si tolkli kolena kot majhni in malo večji mulci. Čudna so pota. Mislim pa, da ilustracija potrebuje pesem ali zgodbo, pesem ali zgodba pa potrebujeta ilustracijo. Tako si zaposli več čutov in s tem v podzavest sidra videno in slišano v močnejši obliki.
Pristop do ilustracij se je s časom zelo spreminjal… Starejši ilustratorji so bili bolj realistični…
Zdaj sledi stiliziran svet, ki se približuje otroški risbi.
Vse ima neke meje. Mislim predvsem, da je pomembno biti otroku všečen, to pa ne pomeni diletantski in na silo otroški. Spreminjata se družba in otrok, ki prejema mnogo več dražljajev kot nekoč. Sama realistična slika ga ne zadovolji več. Poleg nje potrebuje še veliko domišljijske ilustracije.
Poezija za otroke je ponavadi nujno napisana v rimah.
Veliko poezije je uglasbene. Pri otrocih prihaja do stika proze, poezije, likovne umetnosti, glasbe …, kasneje se to zelo loči, specializira…
V svetu pravljic praviloma živali govorijo, predmeti so poosebljeni, kar je v odrasli literaturi redkost, v otroški pa pravilo…
Čedalje več je čarovniške in čarne mladostniške literature, ki je všeč tudi odraslim. Tako otroški svet preko mladostniške literature prehaja v svet odraslih in odraslim je to všeč. Otroška literatura ima posebne zakonitosti. Otroku je blizu enostaven, lep svet, poln govorečih živali, s katerimi se identificira, si utrjuje samozavest in vedno znova popravlja samopodobo. Z njimi komunicira, se uči sočutja in hvaležnosti in sploh življenja. Skozi pravljice si med drugim gradi svet, kakršnega bo živel kot odrasel človek, če le ne bo preveč odrasel. Rime pa otroku dajejo ritem, ga spravljajo v smeh, mu pomagajo dojemati in osvajati težak besedni svet odraslih. Rime so za to, da se ga beseda prime. Hihi.
