Tatjana Breznik je pričela svojo poklicno pot kot učiteljica slovenskega jezika v osnovni šoli. Novi izzivi v življenju jo privlačijo, zato se je odločila za spremembe. Postala je trenerka NLP-ja, podjetnica in vodja izobraževanja v družinskem podjetju.
O ženski (kot ustvarjalki) v različnih vlogah je razmišljala:
Beseda ustvarjalnost mi pomeni svežino, dobre ideje, iznajdljivost, veliko mero razumevanja sebe in drugih. Da sem lahko ustvarjalna, potrebujem veliko energije in pozitivne miselne naravnanosti, saj kot ženska usklajujem različne vloge, za kar je potrebno veliko dobrih idej, da lahko najdem med vsemi pravo ravnovesje. Mislim pa, da se ženske tukaj kar precej dobro znajdemo in znamo svojo »barko življenja« uspešno krmariti včasih tudi skozi visoke valove. To nam, vsaj meni, daje veliko nove energije in volje.
Po mojem mnenju praktično vsaka ženska v svojem življenju odigra vse te vloge: žena, mati, hči, sestra, nečakinja, vnukinja. Bolj pomembno se mi zdi in verjetno je njen šarm in uspeh v tem, da zna ujeti pravo ravnovesje med vsemi temi vlogami, ki so ji postavljene v življenju.
Partnerka (žena)
Nekoliko v šali lahko rečem, da ženska za uspešen partnerski odnos potrebuje kar precej izvirnosti in ustvarjalnosti. Samo partnerstvo mi je bilo v življenju vedno vzpodbuda pri lastni ustvarjalnosti. Zdi se mi, da če bi me pri tem oviralo, bi prej prekinila partnerstvo, kot pa se odrekla svoji ustvarjalnosti in ciljem, ki sem jih in jih še vedno želim doseči. S partnerjem sva letos praznovala 35 let najinega skupnega življenja. Ko se ozrem nazaj, lahko rečem, da sva tako kot večina zakoncev vozila svojo barko včasih po bolj mirnem, drugič spet po razburkanem morju. Nekaj pa lahko rečem zagotovo: razumela in upoštevala sva drug drugega, se skupaj spreminjala in »rasla«. Prepričana sem, da sva v najinem partnerstvu oba ves čas pridobivala. Še danes po toliko letih se znava odlično skupaj zabavati, nikoli nama ni dolgčas, veliko se pogovarjava, iščeva nove izzive in upoštevava drug drugega pri uresničitvi osebnih interesov. Vedno sva tudi našla nekaj, kar naju je povezovalo. To so bili v začetku najine zveze otroci in skrb za njihovo vzgojo ter vse, kar sodi zraven, kasneje sva se odločila za skupno podjetništvo, v katerem sva oba uživala, se učila, predvsem pa delovala povezovalno, čeprav sva pokrivala dokaj različna področja. Zdaj, ko skupaj vstopava v tretje življenjsko obdobje, pa si želiva malo potepanja po svetu in seveda novih zanimivih izzivov. No, ampak zaupam prihodnosti, da nama bo prinesla kaj lepega.
Hči
Ne vem, kakšna sem kot hči. To bi morala vprašati svojo mamo. Kaj bi najraje napisala in o čemer pogosto razmišljam, je obdobje, ko sem bila še otrok. Veliko časa sem preživela z mamo in očetom. Aktivno smo preživljali prosti čas, zato sem bila srečen otrok. Najbolj so mi ostale v spominu naše vsakoletne skupne počitnice. Vselej smo jih skupaj načrtovali, se skupaj pripravljali. Zame so bila to obdobja polna vznemirjenja in prijetnega pričakovanja. Kot otrok sem bila zelo navezana na oba, vsak od njiju pa mi je izpolnjeval en pol mojega življenja. V otroštvu sem najbolj občutila to lepo povezanost v širši družini. Veliko časa sem preživela tudi z obema babicama. Najbolj sem pogrešala dedke in kakšne strice, žal pa nam jih je vzela vojna. Očetova in mamina družina sta utrpeli kar precej vojnih izgub, kar se tiče moške populacije, in zdi se mi, čeprav nam otrokom tega ni nihče omenjal, da je to nekako ves čas viselo nad nami. Res pa je, da nas je po drugi strani prav to v širši družini močno povezovalo v pozitivnem smislu. Zdi se mi, da smo bili včasih nasploh bolj povezani; več časa smo preživeli skupaj in se znali veseliti tudi majhnih in preprostih stvari. Imeli smo veliko lepih skupnih nedeljskih izletov, sprehodov in druženj. Vedno sem se veselila srečanj z mojimi bratranci (bila sem edino dekle v družini). In ravno ta močna povezanost v zgodnjem otroštvu ustvari temelje za kasnejše prijateljstvo in povezanost ter druženje. Prav zato svoja dva bratranca doživljam kot bi bila moja brata in prav to mi zelo veliko pomeni. Tako v zgodnjem otroštvu nisem preveč pogrešala kakšnega brata, ki smo ga v naši družini dobili mnogo kasneje. Zaradi velike razlike v letih naju z bratom ne druži skupno odraščanje, pač pa nekoliko drugačna povezava: zanj sem bila starejša sestra, nekje med mamo in sestro, zame pa je brat predstavljal majhnega otroka, ki nam je vsem skupaj razgibal in popestril naše do tedaj umirjeno in utečeno življenje.
Mama
Zdi se mi, da vloga matere da vsaki ženski prav poseben pečat v življenju. Če še tako tehtam, katera se mi zdi pomembnejša: mati ali partnerka, vedno postavljam materinsko vlogo na prvo mesto. To je v naravi nas žensk, ki si v nekem obdobju svojega življenja želimo postati matere. Moja otroka mi zelo veliko pomenita, vedno sem ju vesela in mislim, da se tudi zdaj, ko sta odrasla, lepo razumemo. Ta vloga se mi zdi še posebej zanimiva, ker od otrokovega rojstva pa do njegove odrasle dobe doživi veliko sprememb, ki so nujne, sicer lahko »pademo ven«. Tako smo matere v zgodnjem obdobju svojih otrok predvsem tiste, ki jih varujemo, negujemo in skrbimo zanje v fizičnem in psihičnem smislu, ko pa počasi odraščajo in se osamosvajajo, postajamo njihovi svetovalci in končno prijatelji, če nam je pred tem uspelo narediti in razumeti vse korake.
Svet je že po naravi razdeljen na dva pola: ženskega in moškega, ki sta si nasprotna, vendar pa se dopolnjujeta in ustvarjata harmonijo in ravnovesje na tem našem ljubem planetu.
Iz te različnosti izhaja po mojem tudi različnost v ustvarjalnosti. Če pogledamo samo v umetnosti: ženske pišemo drugače kot moški, drugače razmišljamo. Se mi pa zdi, da vse skupaj bolj pomembno pogojujejo možnosti, ki so nam dane poleg talenta. In ker imamo danes za razliko od preteklosti več ali manj vsi enake možnosti ustvarjanja in uveljavljanja, kar se tiče spola, lahko vsak izrazi v obliki, ki mu ustreza, vse kar si želi, zmore in zna.
Bi lahko komponenti ustvarjalnosti pripisali, da je lahko samo ženska? Katera bi to bila?
Kot sem že rekla, danes se mi zdi, da se ženske in moški vedno bolj enačijo na vseh področjih. Tehnološki razvoj pa tudi nekoliko fizično šibkejšim ženskam omogoča, da prav tako kot moški z ustreznimi pripomočki klešejo, dolbejo in varijo kipe, slikajo velika platna. Mislim, da živimo v času, ki je tehnološko tako podprt, da res ni več problem, kdo opravlja kakšno delo: moški ali ženska.
Socialno okolje gotovo močno vpliva na ustvarjalnost posameznika.
Se mi zdi, da je to pravilo veljalo vedno. Če pogledamo zgodovinsko, se je dostikrat zgodilo, da se je »prebil« tudi kakšen posameznik iz socialno šibkega okolja in uspel izraziti svoj talent. Danes pa v razvitih družbah poleg socialnih možnosti k razvoju nekega talenta veliko prispeva širok spekter možnosti, ki jih ponujamo svojim otrokom že od zgodnjega otroštva naprej. In če nam uspe združiti talent in dodati še ustrezne možnosti in vzpodbude, lahko odkrijemo v posamezniku neverjetne skrite zaklade. Nekoč je bilo kakšno novo odkritje (na primer žarnica, motor) prava revolucija in izumitelji dostikrat niso imeli kakšnega posebnega predznanja. Morda bolj neko zamisel, intuicijo, danes pa, ko živimo na višku tehnološkega razvoja, za finese, ki se še odkrivajo na posameznih področjih, potrebujemo že veliko predznanja.
Kljub temu da je svet dosegel visoko stopnjo razvoja, je razlika med razvitim in nerazvitim, med revnim in bogatim vedno večja.
In mislim, da je zelo pomembno za ustvarjalnost in možnosti, če si ženska, v katerem delu sveta se rodiš. Če govorim o naši deželi, kljub temu da se uvrščamo v razviti del sveta, je še kar globoko zakoreninjena naša dediščina delitve na moška in ženska opravila. Pretežno med ženska sodi tudi skrb za družino in otroke, kar sem v času, ko sem sodelovala v projektu MOL Šola za starše pogosto tudi sama doživljala; na izobraževalni program je namreč običajno prišlo kakšnih 20 mamic, 2 do 3 očetje, pa še kdaj pa kdaj celo kakšen par. Seveda pa vse te dodatne naloge za žensko poleg službe lahko zaradi preobremenjenosti močno zavirajo njeno ustvarjalnost. Zato se tudi vedno bolj pogosto dogaja, da se ženske, ki si želijo ustvariti karier, ali slediti nekemu svojemu talentu, ne ustvarijo družine.
Ženska ustvarjalnost v svetu, v Sloveniji?
Mislim, da imamo v Sloveniji veliko uspešnih ženskih ustvarjalk na vseh področjih umetnosti, prav tako pa imamo tudi veliko uspešnih podjetnic. Se mi zdi, da so tukaj danes možnosti kar izenačene. V svetu pa je ta naklonjenost ženski ustvarjalnosti različna, predvsem pa odvisna od razvitosti družbe in religije, ki v določenem okolju prevladuje. Danes je po svetu že veliko religij, ki postavljajo ženske v podrejen položaj, kar vpliva na njene možnosti za ustvarjalnost. Seveda je v takih okoljih za tiste, ki to presežejo in želijo širiti svoje ideje, marsikje praktično nemogoče karkoli doseči, zato se mnoge odločijo, da zamenjajo okolje.
Tako kot vse razvite države tudi naša namenja za področje kulture in ustvarjalnosti določen del denarja. Seveda pa je žal to veliko premalo, če bi hoteli podpreti vse talente. Drugo pomembno vprašanje pa je, ali je pravično razdeljen. Po drugi strani pa je stimulativnost do ustvarjalnosti in seveda še posebej do ženske odvisna tudi od drugačne podpore: koliko smo kot družba in posamezniki pripravljeni slediti, spremljati razne kulturne dogodke, ki jih v naši prestolnici ni malo, so pa včasih slabo obiskani. Brati knjige domačih avtorjev, obiskovati različne razstave, literarna srečanja in podobno.
Zakaj so muze ženskega spola?
Mislim, da so muze ustvarili moški ustvarjalci. Pri umetnosti so občudovali lepoto, muze kot ženske pa so izpolnjevale njihovo predstavo o lepoti, o kateri so potem lahko pisali pesmi, romane, slikali, komponirali glasbo …
Kako uskladiti družinsko, partnersko in poklicno življenje?
Ja, to je pa prava umetnost, bi lahko rekla v šali. Mislim, da gre, če so vsi vpleteni za to. Mislim, da danes uspejo le tiste družine, kjer se dogovorijo za razdelitev del tako v gospodinjstvu kot pri vzgoji otrok. Seveda pa so dobrodošli tudi stari starši, da kdaj pa kdaj priskočijo na pomoč oziroma odigrajo svojo vlogo. No, pa smo spet pri vlogi širše družine, katere vloga in pomen je v bližnji preteklosti kar malce zbledela, vedno bolj pa ugotavljamo, da je pravzaprav pomembna in dragocena. Rada se spominjam kakšnih družinskih kosil pri mojih starših, skupnih izletov. Generacija dedkov in babic ima prav poseben vpliv na otroke. Kot starši smo zelo zaposleni in nam dostikrat zmanjka časa, da bi izpeljali vse aktivnosti, ki si jih naši otroci želijo. Dedki in babice pa so že v tretjem življenjskem obdobju, imajo čas in potrpljenje, da se igrajo s svojimi vnuki, si gredo z njimi v miru ogledat lutkovno predstavo ali kakšno drugo otroško prireditev, se z njimi pogovarjajo, gredo z njimi na zanimiv izlet …
Če ste zaposleni, se vam zdi, da bi več ustvarili, če bi bili v svobodnem poklicu?
Svoboden poklic ima svoje pasti in prednosti.
Odvisno, kaj razumemo kot ustvarjalnost. Včasih že naš osnovni poklic predstavlja ustvarjalno delo in popolnoma zadovoljuje naše potrebe po ustvarjalnosti. Seveda je nekoliko težje, če poleg svojega osnovnega poklica namenjamo del časa še kakšnemu ustvarjalnemu delu. Dan ima pač samo 24 ur, služba pa nam pobere tudi kar nekaj energije. Svobodni poklic pa sicer zveni lepo: imaš občutek, da ti je na voljo veliko časa za ustvarjalnost, vendar pa mora večina ljudi, ki dela v svobodnem poklicu, narediti tudi kaj za osnovno preživetje, če nimaš kakšnega sponzorja, mentorja ali rente. To pa danes tudi ni preveč lahko; na sploh pri nas ljudje vedno manj denarja namenjajo umetnosti.
Kakšno je vaše mnenje o lepotnih tekmovanjih in o lepotnih operacijah?
Lepotna tekmovanja se mi zdijo brezpredmetna. To so bolj komercialne zadeve. Meni je bolj pomembna notranja lepota in bogastvo človeka. Seveda pa to v današnji družbi, ki daje glavni poudarek zunanjemu videzu, ne pomeni dosti, pa še težko se opazi in izmeri. Podobno mislim tudi glede lepotnih operacij. To je popoln nesmisel in ženske, ki hodijo nanje zaradi nekih kapric glede svoje zunanjosti, bi morale najprej urediti stvari v svoji glavi. So pa dobrodošle raznim zasebnim klinikam, ki si na račun ene take človeške neumnosti ustvarjajo velike dobičke.
Lepota in ženska ustvarjalnost. Je le-to pomembno za uspeh?
Zunanja lepota nima nobenega pomena za ustvarjalnost, razen če postane kakšna lepa ženska muza umetniku.
Ali neko žensko članstvo (na primer Famm) pripomore k uspehu ženske?
Združevanje in članstvo v različnih organizacijah po moje lahko pripomore k večji prepoznavnosti ženske ustvarjalnosti, saj deluje povezovalno, v slogi pa, pravijo, je moč.
