Črtomir Frelih, slikar

0
885

Galerija Instituta »Jožef Stefan«, januar 2009

Figure, postavljene v medsebojne in prostorske odnose

Pred četrt stoletja, že na svoji prvi samostojni razstavi, je bilo jasno, da slikar Črtomir Frelih s svojimi deli izraža svojo intimno notranjost. Njegovi ustvarjalni začetki so sovpadli s (za slovensko umetnost še posebej značilnim) temnim modernizmom, kot ga je že tedaj opredelil dr. Tomaž Brejc. Frelih, ki pri svojem ustvarjanju pristopa k likovnim problemom zavestno in analitično, ostaja tudi tokrat zvest temni risbi, grajeni v značilnem razponu sivin in črnin, ter figuri, skrivnostni, oddaljeni, nedotakljivi, pa vendar tako stvarni v svoji čutni pojavnosti.

Sredi devetdesetih let je do arhaičnosti stopnjevan svet stiliziranih figur in znakov Frelih dosegal z uporabo različnih materialov, največkrat tkanine in peska, ki jih je lepil na ploščo. Z redko uporabljeno tehniko kolografije, ki kljub premišljeni zasnovi omogoča slučajne učinke prostorskih in svetlobnih vrednosti, je upodobil v prostoru izgubljene antropomorfne like, vzbujajoče temno, tesnobno občutje. Poleg samotnih obzorij duše ga je v tem obdobju zanimala tudi krajina, prikazana skozi izčiščeno strukturo geometrijsko zasnovanih oblik. Z oblikami, ki razkrivajo njegov domači predalpski svet, se je kasneje predstavil tudi na razstavi Tri podobe slovenske dežele (1993). Leta 1990 je razstavil liste iz grafične mape in koledarja na temo sedmih Gallusovih skladb. Predelava glasbe v sliko bi lahko slikarja zavedla, da bi besedilo ilustriral in zgrešil vsebino glasbe, vendar se Frelih ni toliko oziral na sama besedila, bolj ga je navdihnila briljantna izvedba Gallusove glasbe. Leta 1993 je nastala grafična mapa Krst pri Savici (Requiem) ter vrsta drugih grafik in slik v akrilni tehniki na papirju pod skupnim naslovom Hudičev most. Prešernov ep s svojo večplastnostjo in odprtostjo je bila osnova za oblikovanje abstraktnih likovnih podob, ki so bila tudi tokrat daleč od golega ilustriranja izbranega motiva. Pri obeh projektih, ki zahtevajo od kulturnega gledalca, da sam prispeva k prodiranju v jedro slikarskega početja, gre za duhovno podobo umetnine in odziv današnjega umetnika nanjo.

V minulih desetletjih, ki ga opredeljujejo kot prepoznavnega likovnika z velikim občutkom za risbo in do skrajnosti izkoriščeno asketsko barvno paleto, in kot umetnika, ki z minimalnimi prvinami v svojih vizualnih delih združuje ekspresionistično in simbolno sporočilo, gradi na tradiciji temnega, vase zazrtega duha. V svoji risarski mojstrskosti Frelih ni hlastajoč, temveč globoko v sebi razglabljajoč. Figuri, ki je od abstraktne pojavnosti prešla v skrajno znakovnost, z minimalnimi prvinami odmerja nosilno vlogo. Njegova barvna lestvica, ki ne uvaja celovite barvne razkošnosti, je premišljeno skopa, velikokrat omejena na črno, belo in modro. Umetnik, ki hoče s čim manj sredstvi povedati največ, po eni strani barve omejuje, po drugi pa iz njih želi izvleči čimvečje bogastvo in napetost, dokler se njegove do skrajne abstrakcije poenostavljene figure ne razbremenijo vsakršnega simbolnega pomena. Za seboj premišljeno pušča čisto, razbarvano kaligrafsko sled.

Značilni umirjeni stilni naravnanosti svetlih podob figur, je sledil temnejši in silovitejši izraz, ki teži k zlitju detajlov, njihovemu prekrivanju in razblinjanju. Že razstava risb Razklenjena figura (2003) v tehniki voščenega rezervaša je bila posvečena predvsem figuri, njeni vertikalno usmerjeni kompoziciji in abstrahirani vsebinski obdelavi. Še posebno pa sta lanski razstavi – ena posvečena figuri, druga podobam S poletnih vrtov – razkrili umetnikovo nebrzdano slo po vizualnem ustvarjanju, saj je poleg pedagoškega in teoretičnega dela Frelih ustvaril dva izjemna cikla slik. Frelihova tihožitja so le delno zvesta klasičnemu motivu, pisani šopki s poletnih vrtov praviloma lebdijo na svetlih površinah nosilcev podobe. Tople barve in pastelni toni ustvarjajo razpoloženje, ki ga slikar vnaša vanje z odločnimi in sproščenimi potezami. To so izrazite, impresivne in energijsko bogate podobe narave, ustvarjene s samozavestnimi potezami ter harmonično ubrano barvno paleto.

Nosilka slikarske pripovedi v zadnjem ciklu Razpiranja je človeška figura, postavljena v najrazličnejše medsebojne in prostorske odnose. Umetnikov ustvarjalni impulz je tudi tokrat elementaren, nikakor pa to ne pomeni, da je enostaven. Slikar, obseden s formo, z njeno nujno navzočnostjo in odsotnostjo hkrati, je istočasno tudi kronist svoje duše. Podobno kot pri mnogih slikarjih in v mnogih ateljejih sveta je v podobah figur razbrati umetnikovo avtopoetiko, njegovo pripoved. Asketski svetlobni in barvni kontrasti, prevladujoča hladna barvna paleta, skrivnostno vzvalovljena in skozi presojne meglice razodevajoča se prividna pokrajina, in podobe figur, kot bi prihajale iz sna. Dovolj prepoznavni elementi, ki spominjajo na konkreten prizor, ob katerem se zdi, da smo ga že videli, a hkrati tako nestvaren kot podoba iz sanj, ki se jih zjutraj v resnici več ne moremo docela spomniti. Ponekod se figure skozi prosojnost barv – kot skozi tančico spomina – odkrivajo, drugje jih slikar deloma prekrije. Včasih so figure prosojne kot prikazni, le napol navzoče, napol žive, drugje je v podobi para slutiti utišano erotičnost. Ponekod so figure osamljene, v pasivnih držah in z zaprtimi očmi ali s pogledom, zazrtim v prazno, drugje prekriva temačnost ljubeč pogled med moškim in žensko. Kot bi imela bravuroznost umetnikove risbe čarobno moč, da prežene strah pred zavedanjem minljivosti življenja.

Kratek življenjepis

Črtomir Frelih. Rojen je bil 20. avgusta 1960 v Nomenju v Bohinju. Leta 1985 je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomiral na oddelku za grafiko pri prof. Zvestu Apolloniju, grafično specialko končal leta 1990 pri Zvestu Apolloniju in Branku Suhyju, leta 1997 pa tudi magistriral na področju likovne didaktike. Kot habilitiran izredni profesor za risanje in grafiko poučuje na likovnem oddelku Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Med leti 1997 in 2000 je bil predsednik umetniškega sveta Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, med leti 1997 do 2001 je bil tudi glavni urednik strokovne revije Likovna vzgoja. Imel je okoli štirideset samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, za kar je prejel nad deset nagrad. Je recenzent in soavtor učbenikov za likovno vzgojo ter znanstvenih in strokovnih člankov, poleg tega pa tudi eden izmed šestih avtorjev knjige "Ustvarjalni učitelj", ki je pravkar izšla. Živi in ustvarja v Radomljah.