Bila sva velika prijatelja, jaz in teta Ruša. Ampak ne čisto od začetka.
Ko sem imel štiri leta, sem se tete Ruše malce bal. Bila je vsa rdeča v lica, rdeča kot češnja, ko sem jo prvič videl. Njeni gumijasti škornji so bili skoraj višji od mene in žepi na njenem kockastem predpasniku so se mi takrat zdeli gromozanski. In če me skrije vanje in me mami in očka ne bosta potem nikoli več našla, sem se takrat zbal, stiskajoč se k očku. Ampak na tetini ruti, zvezani na tilniku, so se lesketale drobne marjetice in sploh so se njene oči, modre in drobne, lesketale tudi.
"Teta Ruša bo za nekaj časa čez dan pazila nate," mi je očka pojasnil.
"In ti boš pazil na teto Rušo. Čez dan," mi je pojasnila tudi teta Ruša, z nasmehom, ki me je takrat takoj spomnil na papirnato barčico.
Ampak teta Ruša mi je še tisto dopoldne razkazala svojo kmetijo, po mojem največjo kmetijo na svetu, in vse njene živali zraven.
"Tole je moja Mirela, ki vsako jutro naredi veliko mleka,
stari Mario je bolj sramežljive sorte, prašič, mislim, a ga vidiš tamle,
in tole so moje prijateljice gosi, pet jih je skupaj, kadar niso na poletu,
pa tudi purani in kokoši so pri hiši, malce raztresene živalice, priznam,
drugače pa zelo ljubeznive," mi je teta Ruša razlagala zelo resnobno, držeč me za roko.
Da je imela ona rada vse njene živali, sem lahko prav dobro videl.
No, saj jaz tudi, samo ne tako od blizu, zato sem jih še raje opazoval v živalskih
enciklopedijah in slikanicah iz knjižnice. Še posebno krave, ko sumničavo
pogledujejo proti tebi, in purane, ki se prav čudaško oglašajo, kadar so hudi na cel svet.
Pa sva imela midva še eno skupno stvar: teta Ruša je stanovala v svoji hiši čisto sama,
brez mami in očka in mačk in psov, ki utegnejo narediti v hiši veliko hrupa, tistega prijaznega, da ne bo pomote, tako kot v nekaterih filmih na televiziji. Zato mi je včasih rekla, malce otožno:
"Tale nagajiva samota zna biti, še posebno ob slabem vremenu, prav muhasta stvar, a ne?"
Takrat sem teti Ruši kar prikimal, mislim, mami in očka sta bila cele dneve v službi, tudi ob sobotah, hočem reči. Torej sem tudi jaz stanoval v naši hiši po svoje sam.
In takole se včasih zgodijo velika prijateljstva, v tisti muhasti samoti, a ne?
Ni minilo veliko dni s teto Rušo, ko sva nekega jutra odkrila še eno skupno strast, midva: dvoriščne vožnje s samokolnico, ki se ji nekje ob morju reče tudi "kariola". Ona je nadvse uživala v divjem krmarjenju krog gosjega ribnika, da so najine gosi frčale vse naokoli dvorišča, jaz pa, seveda, v vožnji. Saj razumete, imel sem štiri leta in takrat zna biti hoja zelo utrujajoča stvar!
In sva si bila po svoje tudi različna, jaz in teta Ruša, zato sva se kakšen dan, ob zelo slabem vremenu, tudi skregala, ampak tudi hitro pobotala, kot se dogaja med pravimi prijatelji pač. Pa poglejmo zakaj:
"Smetana na kakavu je najboljša stvar na svetu," je trdila teta Ruša. "Ne maram kožice na kakavu, umakni jo takoj, zdaj, hitro," sem se zmrdoval jaz.
"Če kravo pobožaš po hrbtu, zna postati nadvse ljubezniva žival," mi je med molžo nekoč pojasnila. "Sploh ne," sem se ji uprl. "Zajci in piščanci in še vse ostale bolj majhne živalice, ki mi sežejo največ do gležnjev, znajo biti nadvse ljubeznive, če jih božaš po hrbtu!"
"Ko bom velik, bom alpinist, plezal bom po gorskih stenah in gamse bom fotografiral," sem zaupal teti Ruši, ko sva nekega jutra sedela na pragu hiše, strmeč v daljavo, kjer je jutranja zarja šilila gore in prevračala kozolce vse do našega dvorišča.
"Ampak morje je bolj veličastno, ker se prav nikoli ne neha, četudi ga s pomola lahko zaobjameš z rokami. In včasih te zna kakšna barčica pripeljati naravnost domov, tja, kjer si se rodil in postal velik," sem slišal reči teto Rušo z otožnim vzdihom.
In sem prav tisto jutro izvedel, da je moja teta Ruša odraščala ob morju, v majhni ribiški vasici, z belimi hiškami in lesenim pomolom. Tako je bil njen očka ribič, majhne in tudi ribe velikanke je lovil, z drobceno barko, ki je bila rdeča in belo jadro je imela.
"Prav dobro se spomnim tiste poletne nedelje, ko je moj očka nanjo z velikimi črkami napisal moje ime," je še rekla. Oči so se ji orosile takrat.
Vsako jutro, po zajtrku, mi je teta Ruša tudi brala novice iz velikega časopisa. "Ampak samo lepe novice," je poudarila, "ker grde novice niso za našo kmetijo!" Tako sem polagoma vzljubil tudi tetin šumeči časopis, ki je na našo kmetijo prinašal samo lepe in včasih tudi vznemirljive novice. To lepo novičko, da je imela teta Ruša velik časopis še raje, ker je iz njegovih listov lahko zgibala barčice, sem izvedel malce kasneje.
Bila je včasih tudi malce čudaška, kot recimo tistega jutra, ko mi je predlagala, vsa vesela:
"In če bi danes nahranil najinega prašiča kar sam … in mogoče potem še gosi v ribniku, kaj praviš?"
"Pravim, da si danes malce čudna – majhni fantki ne morejo hoditi naokoli po velikih kmetijah kar sami, mar ne?" sem ji odvrnil čemerno in se skril pod kuhinjsko mizo.
Teta Ruša pa je, smehljaje, sedla k meni, z velikim kupom časopisov, čez obe najini naročji je razgrinjala črno bele liste in jih drugega za drugim spretno upogibala in vihala v papirnate barčice, ogromno barčic, ki so na koncu ležale vsepovsod po kuhinji.
"Še nikoli nisem videl toliko papirnatih barčic, prav zares," sem zadrževal dih, ko sva pobirala barčice s tal in jih potlej posipala od kuhinje pa vse do hleva najinega prašiča Maria in potem še do gosjega ribnika. "Saj pravim, da barčice, takšne in drugačne, te včasih pripeljejo naravnost do doma, do nekoga, ki ga imaš rad," sem zaslišal tetin glas, zanesljiv in pomirjujoč.
Tako sem, od tistega jutra naprej, kar sam:
raziskoval kmečko dvorišče v tetinih gumijastih škornjih,
obiskoval gosji ribnik, ko ni bilo nobenega pri gosji hiši,
razglabljal s purani pred hlevom o najnovejših traktorjih,
sam, čisto sam, sem bral naši kravi ta lepe novice iz šumečega časopisa in
se prepiral s prašičem Mariom zaradi zajtrka, ki ni bil zanj nikoli dovolj okrepčilen!
Samo papirnatim barčicam sem sledil, ki so me kot potke, vijugaste in prijazne, vselej pripeljale nazaj, v majhno kuhinjo tete Ruše. Škoda, da sem tako hitro prerasel papirnate barčice, saj sem kmalu potem poznal najino kmetijo brez ene same papirnate potke.
Nekega jutra pa sva s teto Rušo ostala čisto brez lepih časopisnih novic.
"Le kam so odletele današnje novičke," se je pošalila teta Ruša, ker črnih črk prav ni več dobro videla. "Saj bo bolje, ko bova prižgala luč," je predlagala. "In – kje so moja očala?"
Jaz sem pa žalostno pomislil, da je luč že prižgana in sploh je bila tetina kuhinja polna jutranjega sonca. Pa tudi njena očala so že vse jutro počivala na njenem nosu.
"Veš kaj, ti bom jaz prebral današnje lepe novice, samo za danes," sem predlagal, ves ponosen. Nisem še prav dobro poznal vseh črk, še posebej tistih s trebuhi, zato sem si lepe novice izmišljeval kar sam. In teti Ruši so bile zaresno všeč, saj se je ves čas blaženo smehljala, upogibajoč iz starega časopisa čisto novo barčico. Ampak jaz papirnatih barčic zdaj več ne potrebujem, prevelik sem zanje, sem takrat pomislil začudeno.
Teta Ruša pa je šla čez nekaj dni k zdravniku in jaz, za nekaj časa, nisem smel k njej na obisk. Tiste dni sem bil zares hud na mami in očka, zato sem jima večkrat ponagajal in vzgojiteljici v vrtcu tudi, takrat sta bila mami in očka precej huda name.
"Teti Ruši se je vid zelo poslabšal, oslepela bo, ne more več paziti nate," mi je nekega dne razložila mami, potem ko sem Matiji v vrtcu narisal rdečo papirnato barčico … na rokav njegove nove majice.
"Torej lahko zdaj popazim nanjo jaz, se vama ne zdi?" sem zaskrbljeni mamici in očku razložil. Pa nista bila videti preveč potolažena, zato sem se trdno odločil, da se bom na naslednjem obisku pri teti precej, ampak zares precej izkazal.
Teta Ruša je sedela v zanimivi samokolnici na kolesih, ko sva jo z očkom naslednjič obiskala.
"To je invalidski voziček, tako teta Ruša ne more pasti," mi je ljubeznivo pojasnila mami.
"O, neee, to je najina nova kariola," sem ljubeznivo pojasnil vsem skupaj. S teto sva potem imela celo dopoldne nore dvoriščne dirke in meni se je zdelo nadvse pomembno, da sem tokrat jaz prevažal teto Rušo v karioli, tako kot je ona nekoč mene, ko sem bil še majhen. Najpomembnejše pa je bilo to, da se je teta Ruša po dolgem času spet smehljala. Oh, na papirnato barčico belo me je spomnil takrat njen nasmeh.
Skoraj sem že mislil, da bo kmalu spet vse po starem, ko sem nekega večera slišal govoriti očka.
"Kmetijo bo treba prodati in tudi vse živali, teto Rušo pa bomo obiskovali vsako nedeljo, žal, ne gre drugače," je rekel moji mamici s potrtim glasom.
A da bi prodali kmetijo tete Ruše?
In vse najine živali?
In teto Rušo tudi?
Bil sem res ves iz sebe, srce mi je razbijalo v prsih kot takrat, ko sem šel prvič sam do hleva, nakrmit starega prašiča Maria. Kar pa je bilo najhuje – bil sem besen na mojega očka, ki je bil takrat v mojih očeh hudobnejši od volka iz Rdeče kapice. Še najbolj pa me je jezila tetina tema, ki se je tako neprijazno pritihotapila v njene oči in ji ukradla vse barve najine kmetije!
"Nihče me ne bo prodal," se mi je nasmehnila teta Ruša, božajoč me po licih, vročimi od solz, pa tudi jeze. "Samo v veliko prijazno hišo se bom preselila, tam, kjer stanujejo še druge tete in strici, ki potrebujejo pomoč, tako kot jaz," mi je še pojasnila ljubeče.
"Ampak zakaj se boš preselila? Kaj pa najina kmetija in vse najine živali?" sem vztrajal, hlipajoč. In potem sem se spomnil …
… stekel na podstrešje, hitro, da mi je jemalo sapo, in se vrnil, ves ponosen, s polnim naročjem papirnatih barčic, najinih papirnatih barčic. Posipal sem jih vsepovsod: od vhodnih vrat, pa vse do hleva in še do gosjega ribnika. Papirnate barčice so prijazno peljale tudi do poštnega nabiralnika in lesene hišice za vrtno orodje, do tetine sušilne vrvi in njenih gumijastih škornjev, ki so zdaj žalostno samevali na starem mestu, sredi dvorišča.
"Barčice te včasih pripeljejo tudi do doma, do nekoga, ki ga imaš neznansko rad," sem pomahal, ves zadihan, teti Ruši, ki me je opazovala z vhodnih vrat. Čutil sem, da me je komaj še videla in čutil sem, da papirnatih barčic ni videla več.
Še kar velik sem že, hodim v tretji razred, sam že grem na avtobus, lansko leto sem zmagal na šolskem šahovskem tekmovanju. Rišem rad, še posebno akvarele živali, in tudi v hribe že hodim, s pravimi pohodnimi čevlji, četudi nisem še pravi alpinist!
Teto Rušo, ki je zdaj že čisto slepa, obiščem vsaj trikrat na teden v veliki prijazni hiši, zdaj vem, da se ji reče dom upokojencev. Jaz in teta Ruša sva še vedno velika prijatelja: veliko se pogovarjava in jaz ji na vsakem obisku prav rad povem, kakšnih barv je bila najina kmetija. Nič več nisem hud na njeno temo in na mojega očka tudi ne. Včasih bolezen pride kar sama od sebe in nihče ni kriv za to. Pa imam vseeno eno veliko željo: da bi nekoč imel barčico, pravo barčico, mogoče rdečo, z belim jadrom, in z njo bi teto Rušo odpeljal čez sinje morje, domov. Ker barčice te včasih pripeljejo naravnost do doma. Tudi takšne barčice, ki so samo iz časopisnega papirja.