Te dni je v Sloveniji na obisku Pedro Opeka, duhovnik iz misijonske družbe lazaristov, ki od leta 1975 deluje kot misijonar na Madagaskarju. V soboto se je v ljubljanski hali Tivoli srečal z več tisoč ljudmi, poslušali pa so ga med drugimi tudi Borut Pahor, Ljudmila Novak in Janez Janša. Množico poslušalcev je navdušil s svojo iskrenostjo, odprtostjo, ljubeznijo, poštenjem, spoštljivostjo in nenarejenostjo. Kdor bi mu želel prisluhniti, se lahko pozanima, kje vse bo Pedro Opeka ta teden še gostoval – včeraj so ga na primer povabili v Mestno knjižnico Ljubljana.
Za tiste, ki še ne veste, kdo je ta svetovno znani misijonar, naj zapišemo nekaj stavkov. Rodil se je 29. junija leta 1948 v predmestju Buenos Airesa, San Martinu, v Argentini. Starša sta se spoznala v Avstriji, kamor sta zbežala zaradi povojnega nasilja v Sloveniji in bivši Jugoslaviji. Mama je bila doma iz Velikih Lašč, oče Lojze, ki je po čudežu preživel povojni poboj več tisoč ujetnikov v Brnici pri Hrastniku, pa je bil po rodu iz Begunj pri Cerknici. Leta 1947 sta se s skupino več tisoč političnih beguncev preselila v Argentino, ki jih je sprejela odprtih rok – pomembno je bilo le, da so ljudje pošteni in delovni. Rodilo se jima je osem otrok, Pedro je bil drugorojenec. Že kot otrok je pomagal očetu, ki je bil zidar. Navduševal se je za nogomet, slednjič pa se je odločil, da postane duhovnik. Po šolanju v semenišču je študiral na ljubljanski Teološki fakulteti, diplomiral je na katoliški univerzi v Parizu. Na Madagaskarju je najprej kot zidar pomagal v župnijah lazaristov, nato je sodeloval pri gradnji bolnišnice v Vangaindranu, od leta 1989 pa v Atananarivu gradi mesta upanja skupaj z brezdomci in smetiščarji: »Ko sem bil prvič na kužnem smetišču in videl na tisoče obubožanih ljudi in majhne otroke, kako se z živalmi tepejo za košček hrane, me je to tako prizadelo, da nisem mogel ostati križem rok. Moral sem zavihati rokave in pomagati. Že kot mlad duhovnik sem si rekel, da želim posnemati Jezusa. Jezus pa je prvo skrb namenjal revežem, ubogim. Revščina vzame človeku dostojanstvo. Moje delo je, da jim pomagam, da se zavedajo svojega dostojanstva. Skupaj gradimo novo kulturo prijateljstva. Vsi ljudje imajo pravico do dela, do strehe nad glavo, do hrane in zdravja. In vsi otroci imajo pravico hoditi v šolo. Tako smo skupaj začeli graditi mesto Akamasoa.« V Akamasoi, kjer se je nekoč raztezalo ogromno smetišče, kakršnih si pri nas niti zamisliti ne moremo, danes stojijo lepo urejene hiše, ob njih rasejo drevesa in rože, ulice so tlakovane, tu so vrtci, šole, igrišča – tu živi več kot 23 tisoč nekdanjih smetiščarjev in brezdomcev. Pedro Opeka je pomagal več kot 300 tisoč ljudem – tudi s pomočjo slovenskih vernikov, ki v akciji »Drobiž za riž« vsak dan nahranijo sedem tisoč otrok, če za zdaj omenimo samo to.
Poslušalci v polni hali Tivoli so Pedru Opeki postavili več vprašanj. Ob enem se je pohecal, da so to »težka vprašanja za profesorje« in da on »rešuje konkretne težave, ne pa abstraktnih.« »Moja pisarna je tam, kjer srečam reveža«, je dejal, in bil kritičen do zbirokratizirane evropske unije, ki zahteva več in več papirjev, po treh letih izpolnjevanja obrazcev pa na koncu pomoč zavrne. »Mi še nikoli nismo zavrnili nobenega reveža, mame z otroki, lačnega, brez strehe nad glavo. Pri nas vsi dobijo pomoč, rešitve iščemo takoj, na licu mesta. Ne moremo reči revežu, naj pride čez tri dni ali čez tri leta. On je lačen danes.« Pomagajo mu številne mednarodne dobrodelne organizacije. Pri njem se letno zvrsti okoli deset tisoč obiskovalcev in »vsakemu s ponosom povem, da slovenski rojaki ogromno pomagajo – tako, da se eno od naših naselij imenuje kar – Slovenska vas.«
»Kot sin slovenskih staršev sem pošten, deloven in veren, Argentina pa mi je dala smisel za igro in nogomet. Ne moremo samo delati, treba je tudi praznovati«, se nasmeje Pedro Opeka. »Treba je delati, biti pošten in govoriti resnico«, je povedal, poslušalka na sedežu poleg mene pa je rekla: »Poglej, kako v prvi vrsti zardevajo!« Poleg slovenskega odlično govori španski, francoski in angleški jezik, z Malgaši pa se seveda pogovarja v njihovem jeziku – bilo je zanimivo poslušati, ko ga je v domačem jeziku nagovorila mlada mamica iz Madagaskarja, poročena v Sloveniji.
Nekateri se jezijo, češ da je Opeka iz »domobranske družine« in da »so tudi otroci v Sloveniji revni in rabijo pomoč«. Pustimo zdaj ob strani prvi »ugovor« dežurnih nergačev z opranimi možgani, ki morda niti slovenskim otrokom ne pomagajo. Mislim, da bo vsak sočuten človek po ogledu katerega koli filma o Pedru Opeki – na youtoubu jih najdete veliko število v različnih jezikih – spremenil mišljenje in ga bo zabolelo, ko bo naslednjič videl ležati na tleh kos kruha, sendvič ali še kaj boljšega, ali bo mimo njega pridrvel dvanajstletni razvajenec, ki so mu starši za nagrado kupili motor. Z materialnimi dobrinami – lepimi oblekami, nakitom, pobarvanimi lasmi, dobrim avtomobilom, dragimi potovanji in kar je še takega – se namreč ne da napolniti praznine v človekovi duši, ki je odraz pomanjkanja ljubezni in solidarnosti. Morda se bo tudi kdo, ki ima plačo več kot dva ali tri tisoč evrov, raje ugriznil v jezik, kot rekel čistilki, ki potoži, da s tristo evri ne more preživeti: »Plače so relativne«.
Za svoje delo je Pedro Opeka prejel številna priznanja. Francoski predsednik Sarkozy mu je podelil priznanje Vitez legije časti. Evropska akademija znanosti in umetnosti mu je podelila Nagrado za toleranco. Predsednik Danilo Turk ga je odlikoval z Zlatim grbom Republike Slovenije za zasluge, predlagali so ga tudi za Nobelovo nagrado za mir.
Če se želite pobliže seznaniti z delom tega misijonarja, si lahko v Mestni knjižnici Izola izposodite film Jožeta Možine »Dober prijatelj Pedro Opeka«. Za tiste, ki raje berete knjige kot gledate filme, pa priporočamo knjige: »Spodbudne besede«, »Pustolovščina Pedra Opeke«, »Bojevnik upanja«, »Izključenost in solidarnost«, »Dnevnik spopada«. Po branju takih knjig se boste morda izognili tistim na polici 133.
