V jutranjih okruških svetlobe se zazrem v tanke zavese,
skozi katere sončni žarki,
ki šivajo nežne začetke dneva,
narišejo še en dan.
S toplim, medenim sončnim žarkom
sanjarim o tistem vetru,
ki se ti v trenutku zažene v obraz,
kot odsev svetlobe tisočerih zvezd.
Kadar sanjarim o potovanjih med besedami,
se morje razbija ob skalah
in čisto nič ne ruši narave,
jaz pa se prepuščam čudovitim molčanjem in samoti.
Včasih pesem ne potrebuje besed,
potrebuje samo trenutek ali dež,
takrat se zaupam praznini,
potem pa mečkam ostanke dneva, kot da bo konec sveta.
