Pozabiti moraš
saj je vse le trava
komaj še zelena
Skušaš izgrebsti
pa ima korenine
do pekla
Kako potem pozabiti
Svet ne premore
toliko kamna
da bi vanj vklesal
vse hrepenenje
človeštva
In le dvoje rok imaš
en eno samo srce
Mrak
Najlepši dnevni čas
Vse okrog tebe
potone v temo
Iz brneče tišine
te spet pokliče
ljubljeni glas
(Mila Kačič: Skozi pomladni dež bom šla, Založba Sanje, 2005)
