Med ženskami že postavna, deklica bi
se rada imenovala Veter.
Svet je veja, ki se krivi
skupaj z njenimi rokami
in deklica bi rada imela
ostrino vetra.
A ni še čas, in se smeje
med ženskami postavna:
njeni prsti ne razpletejo še
vozla vojne
njena beseda se še ni uveljavila v živih
pokrajinah bolečine, poljih užitka.
Njena usta mirujejo
skupaj z velikimi vodami.
Menijo moški:
"Nestrpne hvale jo bodo zresnile:
ko se bo imenovala Veter,
se bo nas dotaknila njena roka,
polna kazni."
In ženske menijo:
"Nihče ni zlomil njenega smeha:
krotkosti so jo naučili dnevi."
Deklica odrašča ob hvalah:
očarljivo je njeno zelenje,
neverjetna njena smrt.
(Sodobna španskoameriška poezija, izbral, uredil in spremna besedila napisal Ciril Bergles, Cankarjeva založba Ljubljana,1994)
