Danica Križanič Muller: Obrat
Po trenutku, ki stoji, ki kliče po enem
samem gibu, po premiku v smer,
po sledenju, verjetno zares ni nobene
izbire. Kot da bi ptica prerezala zrak.
Ostro. S tišino. Ali z neko čudno
organsko boleznijo. Izrabila
slučajne pozabljivosti in odsotnosti.
In usmerila pogled kam drugam.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec, Maribor, 2009)
Danica Križanič Muller: Pod drugim imenom
Machadove solze studencev. Ko bi
bil mrtev, bi se lahko okopala v njih
in zaspala.
Tako pa živiš, samo po drugim
imenom. Ne najdem te več ne v
tvojih sobah ne v tvojem potovanju,
celo tvoji starši ne vedo več zate.
Kot da človek, ki ga ljubiš, nisem jaz,
in roka, s katero zaslanjaš njegove oči,
ni tvoja.
Zato me še komaj poznaš.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec, Maribor, 2009)
Danica Križanič Muller: V.
V gostišču Galerja ni nikogar, ki ga iščem,
in tako, da ne bi vzbujala občutka krivde,
pogosto zavijem mimo sebe,
dokler me izdajalksi vonj ne zadene
s strani, nekam za predmete –
molk, ki se razlije v besedah in gori.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec, Maribor, 2009)
Drage bralke, dragi bralci, zakaj imate radi poezijo? Jo berete? Recitirate? Deklamirate? Sami ustvarjate? Prisluhnete poeziji na literarnih večerih?
