TŠC Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Nova Gorica, 2010
Predgovor
Čas in njegova skrivnost
Čas je skrivnostni popotnik, ki nevidno spremlja vsakogar izmed nas. Neslišno drsi z nami, za hip obstoji in nam tke življenjske modrosti. Človeka bogati in mu daje enkratno priložnost, da pusti svoj neizbrisan pečat. Rad preizkuša posameznika, ga vodi, spodbuja. Spodbuja, naj ga roka umetnika zadrži na papirju, da nanj prelije svojo skrivnost, ki bo ostala večno zapisana. Pričala bo o mladih srcih, ki so izpovedala vse tisto, kar žene mladost. In slednja je skrivnostna uganka v času …
Mentorica Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine
Skrivnosti časa
Čas je brezmejen in neodvisen od drugih dejavnikov. V tej brezmejnosti se skrivajo skrivnosti, ki si jih človek prizadeva odkriti. Skrivnost je nekaj, kar slikar izrazi na sliki, kar fotograf ujame v fotografski objektiv, kar pesnik izlije na papir. Vsak izmed nas odkriva skrivnosti, le izražamo jih na drugačen način. To so biseri, ki v našem življenju tvorijo biser goro. Ko postavimo zadnji biser na to goro, takrat se izteče čas našega zemeljskega življenja. Za nami ostane biser gora, ki bogati naše zanamce. Ena teh gor je tudi ta pesniška zbirka, ki preprečuje, da bi pesniški biseri utonili v pozabo.
Janez Mikuž
Skrivnosti časa
V tančicah časa vse v skrivnost zavito je,
kaj vse s sabo nosi, dobro nihče ne ve,
le razne zgodbe, miti, bajke domišljijo burijo,
ki v nas ljudeh sledove puščajo.
Tako skrivnostno čas nam dušo oblikuje,
a tudi če neumorno le naprej potuje,
pušča nam sledi in življenjske izkušnje,
ki dale so nam jih najtežje preizkušnje.
In čas svojih skrivnosti nikoli ne izda,
le vsaka njegova zgodba v zgodovino je zapisana,
tam piše, da človek iste napake ponavlja že tisoče let,
a kljub temu znova in znova ostaja slep.
Se slepi in ne posluša, kar narekuje mu,
išče srečo v noči slepi, a kaj ko izgublja se,
upa, da ga slednja najde, ko se najmanj on zave,
upa, da ga reši, ko najhuje mu je.
Tako skrivnosten je, ko skozi mene, tebe drvi,
ki te pokliče, ko on tako želi.
In se ne ustavi, brez prediha on hiti,
Spreminja; in ljudje smo le njegova čarovnija.
Njegove skrivnosti so nam zaklad razuma in srca
in odmeva v srcu tvojem kot pesem v temi,
ki v sebi skriva jo vsak,
in upa, da se ne pozabiš, ko objame te preplah.
Jani Koren in Blaž Bajec
Bela vrana
Edini sredi sreče dni
si ležal, nisi vedel, ne lagal.
Jutri lepši bo dan.
Gleda, gleda bela vrana.
In prehiteti ga ne znaš,
zakaj, ne ve in ne zna,
daj, povej še zadnjič, zakaj?
Gleda, gleda bela vrana.
In med skrbmi ujet zapornik,
daj, reši se še danes,
svet te čakal ne bo!
Gleda, gleda bela vrana.
Ples sreče ponaša
njemu brezna in zapore lažne.
Svet se še vrti?
Gleda, gleda bela vrana.
Ujet čas v pločevinki
med besedami desetletja
in glej, ničesar ni.
Gleda, gleda bela vrana.
In kaj se tu dogaja?
Zapira se nebo,
vrtnica krvava na vodi plava.
Gleda, gleda bela vrana.
In strmi v daljavo,
zakaj zavil si ga v pozabo,
v molk ponovno ujet.
Gleda, gleda bela vrana.
Gleda cikel ciklov spet in spet!
Blaž Bajec
Čas
V barvah časa neumorno urini kazalci plešejo,
divje v neznanost neskončno se podajajo,
tako v ritmu nič prehitro nič preveč počasi,
menjajo se ure, dnevi, letni časi.
Čas najbolje ve , kaj smo mi ljudje,
samo drobcena sekunda zgodovine te,
ki dokazuje, kako minljivi smo v njegovi roki,
pod njeno težo uklonijo se zgradbe, hiše, bloki.
Njegova silna moč zaceli vse človeške rane,
v njegovi senci skrivnost skrbno skrita ostane,
spomini pa bledijo in nas nič ne naučijo,
saj ugodnosti materializma tega ne pustijo.
A vse se v prah povrne v neskončnosti časa,
zato materialna dobrina sreče ne prinaša.
Čas ponuja ti, da zaveš se svojega življenja,
da vse je iluzija denarnega trpljenja.
Tistih malih dejanj čas ne more skriti,
majhne stvari je resda težko opaziti,
a le-te gradijo temelje sreče prave,
ki jih usoda časa nikoli ne vzame.
Jani Koren
Domači kraj
Stoji, stoji – ne lipica,
fontana prav moderna
na sredi placa našega,
kjer prej bila je šterna.
Solkanska mularija
vanjo žajfenco ulije,
da ob svetem Štefanu
cel nam plac zalije.
Prej so ženske
na fontano po vodo hodile,
si novice izmenjale,
nato domov zavile.
Zdaj tam dedci v bifeju
krigle s pivom zvračajo,
resno vztrajajo na svojem,
kot da svet obračajo.
Namesto drevja rožnega
in trave zelenila
se čez naš ljubi plac
betonska reč je zlila.
To velmožje so odločili,
da nase bi spomin zgradili.
Kaj ljudstvo bi si res želelo –
to reči ni prav nikdar smelo.
Jakob Poberaj
