TŠC Nova Gorica
Elektrotehniška in računalniška šola
Nova Gorica, 2010
Nočemo več sveta, kot je!
Fantje!
Mi nočemo več takega sveta,
raje naredite kaj pametnega …
mi hočemo še nekako živeti,
ne pa vas poslušati in kleti in kleti!
Ta svet je poln polomij!
Politiki delajo preveč grdobij.
Niso še slišali za pravico,
ker denar jemljejo kar z veliko žlico!
Mogoče bi morali iti na pico,
namesto da gredo na kaviar v Nico!
Ni več važno, kaj znaš,
pomembno je, da si "naš",
pomembno je samo še, od koga si sin,
tudi če se obnašaš kot MR. Bean!
Vsi se obnašajo, kot da so velikani,
a v resnici so navadni huligani!
Preveč je razlik!
Al si z Balkana al Irana!
Al si bel, črn al zelen!
Če se pišeš na id, si navadna nič?
Če znaš kaj več, z….. sistem
in državi povzročiš velik problem!
Fantje!
Mi nočemo več takega sveta,
raje naredite kaj pametnega …
mi hočemo še nekako živeti,
ne pa vas poslušati in kleti in kleti!
In mladina?
Njihova vrlina ni vsebina!
Še tisti, ki uspe,
droga ga zatre.
Vsi so samo še debeli in leni,
kot da še niso slišali za:
«
Samo lenobe še živijo,
dedci v baru
kozarce z vinom zvračajo,
na koncu težko poplačajo.
Vsak govori po svoje,
a noben ne obvlada hoje!
Kaj pol naredijo?
Nič! Ker se preveč nacedijo!
Ozonska luknja je brez veze!
Če bi se manj vozili,
ne bi tudi manj naredili!
Namesto z avtom bi šli do steze!
In potem na en majhen trim!
Tako holesterola ne bi imeli,
izginila bi beseda:
»Lej ga debeli.«
Zgledujte se po Prešernu!
Ne zato, ker je bil alkoholik, in ne zato, ker je bil veren!
Njemu je kot po olju teklo:
rima, ritem in vsebina,
tukaj se je videla njegova veličina.
Ne pa v politiki, ko se nič ne rima,
videti je, da jim v glavi nekaj ne štima!
Fantje!
Mi nočemo več takega sveta,
raje naredite kaj pametnega …
mi hočemo še nekako živeti,
ne pa vas poslušati in kleti in kleti!
Jakob Poberaj
O, Solkan (prosto po Prešernu)
O, Solkan, ti dragi moj domači kraj,
tam dom stoji, kjer celim svoje rane,
da b’ vsega sveta tega zle ukane
ne odvrnile me od tebe kdaj.
Svoj mir izgubil bi za vekomaj,
viharjev mi življenja dušo vname,
pohlepa grenki strup b’ se zlival name,
v tvoj spokoj bi hotel spet nazaj.
Za drugo pridno bi dobil nevesto,
otroci ne bi padli mi v skušnjavo,
doma bi vse imelo svoje mesto.
Na vrtu hiš’ce gojil bi zelenjavo,
odrešen stisk storil bi lepo gesto:
z življenjem svojim bi dosegel spravo.
Jakob Poberaj
Ogledalo
Pred ogledalom deklica lepa, zapeljiva,
opazuje, kaj za njo se skriva.
Ponosno zre v svoje popolno telo,
saj ve, da ves moški spol gleda za njo.
Nakar nekaj strašnega na obrazu opazi,
kilo pudra nase si namala, saj dobro pazi,
da brezopazno mozolj pred svetom skrije,
zato še kilo šminke nase si polije.
To njej uničilo bi dolgo kariero,
v kateri je imela tisoč in eno afero.
Šarmira moške z njeno seksi rito,
v glavi pa nič, saj z lepoto je zakrito.
Ojoj! Treba bo v trgovino po parfumček,
kdo danes postal njen bo novi kužek?
Brez dna globok dekolte si naredi,
že kužkov sto pred njo sedi.
A gube se počasi, a vztrajno večajo,
vse njene obline počasi pešajo.
Ogledalo tega več ne bo zakrilo,
jo v realnost potopilo.
Nikoli nič ni delala sama,
vedno ji vse naredila je mama.
Življenje nikoli je nič ni naučilo,
jo na krilih lepote pogubilo.
Jani Koren
Pesem obupanega možakarja
Z nedolžnimi očmi zrl je v svet,
kot deček navihano sanjavo,
kot možakar pogubljeno, poklapano,
odšel osamljen je in prizadet.
Nikoli nič hudega ni želel,
a ljubezni pokazati ni znal,
saj z njim nihče lepo ni ravnal,
v srcu hudo bolečino je trpel.
Nihče ni slišal njegovega krika,
krika bolečine, ki mu dal spati ni,
da še danes oči mi zarosi,
kako zgodbo konča tako grenka pika.
Osamljen v življenju le ljubezen je iskal,
ki je kot otrok ni bil deležen, trenutek upanja,
da jo bo našel, bil je bežen,
saj v obupu iskanje grenko je končal.
Jani Koren
Pesnik
Spoznavam tvojo veličino, pesnik,
ko sam se z rimami spopadam.
Strukturo strašno ta sonet ima,
a ti prišel si mu do dna!
Tebi kot po olju pesem teče,
rima, ritem, verz in vsebina –
vse stoji, kakor je prav,
v vsem se vidi tvoja veličina.
Jakob Poberaj