Peter Mankoč se lahko pohvali, da ima v svoji zbirki okoli 1600 medalj. Nekaj prav posebnih. Leta 2008 je na evropskem prvenstvu v plavanju na hrvaški Reki devetič zapored postal evropski prvak na 100 m mešano, česar doslej še ni uspelo nobenemu tekmovalcu na svetu. Prav tako do danes še nihče ni presegel njegovega svetovnega rekorda 50,76 sekunde, ki ga je priplaval leta 2009 v kratkih bazenih v Carigradu, na 100 metrov mešano. V svoji karieri beleži dva svetovna rekorda. Na prvega, ki ga je priplaval leta 2001, je Slovence opozoril sam predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacques Rogge. Potem se je njegova plavalna kariera začela strmo vzpenjati in ga popeljala v sam vrh svetovnega plavanja.
Od leta 2000 je skoraj vsako leto domov prinesel priznanje Plavalec leta, je Športnik mesta Ljubljane, prejemnik Bloudkove nagrade, pohvali se lahko z več kot sto naslovi absolutnega državnega prvaka. Peter je borec. Mogoče ga je zaznamoval tudi njegov rojstni datum, saj se je rodil 4. julija na praznik dneva borca.
Zasledila sem, da ste zelo zgodaj splavali?
Kot otrok sem veliko časa preživel pri dedku in babici. Tako sta me pri štirih vzela s seboj tudi na morje v Strunjan. In ker so me rokavčki precej ožulili,se je stara mama odločila, da me nauči plavati. Ponosen sem svoje prve plavalne dosežke delil z dedkom, ki me je kasneje vpisal tudi v plavalni klub.
Zakaj ravno plavanje?
Dedek je poznal nekoga v klubu, pa me je vpisal.
Rekli ste, da je dedek nekoga poznal v klubu. Je plavanje treniral še kdo v vaši družini?
Nihče. Nobeden od mojih najbližjih se ni nikoli ukvarjal z vrhunskim športom. Oče je v mladih letih igral košarko, mama badbinton, sestra se je ukvarjala z vsemi športi, razen s plavanjem.
Je torej šlo za čisto naključje?
Vedno sem imel rad vodo in ko sem začel hodit v osnovno šolo, je plavalni klub Ilirija organiziral testiranje plavanja. Testi so pokazali, da imam izjemno plovnost, fleksibilnost in hitrost.Z dedkom sva začela hoditi na treninge. Jaz sem treniral, on me je gledal. Ves čas je bil ob meni. Kmalu so prišli prvi rezultati. Pri desetih sem šel z leto starejšimi fantina jugoslovansko prvenstvo, kjer sem dosegel deseto mesto. Potem je šlo samo še navzgor. Začel sem pobirati zlate medalje in to mi je dalo zagon. Kar naenkrat pa šok. Sovrstniki so začeli rasti in pridobivati na moči, jaz sem ostal zadaj. To se je pokazalo tudi pri rezultatih, iz prvega sem zdrsnil na tretje mesto, pa iz tretjega … Izgubil semmotivacijo, resno sem razmišljal, da bi nehal. Starša sta me nazadnje prepričala naj vztrajam. Pri petnajstih pa se je na enem od treningov nenadoma zgodil preobrat. Kot bi nekdo tlesknil s prsti, sem spet začel lesti navzgor. In tako sem leta 1999 dobil svojo prvo člansko evropsko medaljo.
Potem vsako leto eno, v svoji zbirki jih imate namreč 30. Nihče na svetu pa še ni uspel zaporedoma dobiti devetih zlatih medaljna evropskem prvenstvu na 100 mešano kot vi. Čeprav si predstavljam kako težko je bilo priplavati vsako naslednjo, ste si zagotovo želeli imeti še deseto?
Normalno, da sem si jo želel. Res pa je tudi, da če bi mi kdo na začetku kariere rekel, da bom petkrat zaporedoma zmagal, bi mu rekel, da ni normalen. Te zaporedne zmage so bile na nek način blagoslov, po drugi strani prekletstvo.
Ker vam je vsaka naslednja pomenila že neke vrste obvezo, da jo ponovite?
Vesel sem, da sem lahko svoje sposobnosti pokazal v najboljši luči. Po drugi strani pa so moji vsakoletni uspehi ljudem dali občutek, da sem to dosegel z lahkoto. Da to ni nič posebnega. Hitro so pozabili, da tega ni naredil še nihče pred mano. Niti dvakrat, kaj šele devetkrat. Vsako leto sem bil pod precejšnjim pritiskom, saj sem moral biti decembramaksimalno pripravljen, brez poškodb in zdravstvenih težav. Velikokrat sem šel na tekmo tudi poškodovan in premagal samega sebe.
Kakšna je torej razlika med vami in ostalimi tekmovalci?
Obstajajo boljši od mene, kljub temu pa nikomur ni uspelo zmagati devetkrat zapored. Navadno so bili nekaj let v vrhu, zmagali na Olimpijskih igrah, za kakšni dve leti izginili in se spet pojavili v tekmovalnem cirkusu.
Vaša zadnja zaporedna zmaga je bila leta 2008 na Reki?
Res je.
Po tem letu se zapisi o vas na spletnih straneh močno zmanjšali.Zanima me kdaj smo v medijih dojeli, da Peter Mankoč vsako leto prinese eno zlato kolajno?
Še dandanes ne. (smeh)
Pa vseeno, kdaj se je zgodil preobrat, ko je vsak Slovenec vedel za plavalca Petra Mankoča. Plavanje v Sloveniji namreč ni preveč popularen šport.
Problem ni samo v medijih, veliko »slabega« je za naš šport naredila tudi plavalna zveza. Namesto, da bi, ko sem začel dosegati prve uspehe, stopili z menoj na vlak in družno propagirali plavanje, so še naprej gojili najbolj popularen šport Slovencev – nevoščljivost. Veliko jih je poskusilo minirat moje uspehe. Preobrat se je zgodil leta 2001, ko sem na evropskem prvenstvu v 25-metrskih bazenih na 100 m mešano, za 14 stotink izboljšal svetovni rekord Američana Neila Walkerja. Dva tedna zatem je bil na obisku v Sloveniji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacques Rogge in je pohvalil moj svetovni rekord. In takrat se je odnos do mojih uspehov spremenil.
Kako tipično za Slovence. V uspeh začnemo verjeti šele takrat, ko nas pohvalijo tujci.
Do Roggejeve javne pohvale so imeli vsi moji uspehi negativen predznak.
Kaliko na rezultate vplivajo kopalke? Pred nekaj leti so precej prahu dvignile kopalke iz neoprena. Zakaj je šlo?
Leta 2008 je sponzor mednarodne organizacije naredil nove kopalke, ki pa niso bile čisto po pravilih. Ker pa je denar sveta vladar, so malce zamižali in kopalke so dobile zeleno luč.Potem so podobne kopalke začeli delati še drugi proizvajalci in vsak je malce premaknil mejo. Nazadnje so bile kopalke 10 korakov čez pravila. Težko jih je bilo tudi obleči, včasih si porabil tudi 40 minut, da si jih spravil nase. Za povrh vsega jih je bilo problem dobiti, pa še cena je bila precej zasoljena. Kopalke, ki so zdržale približno tri štarte, so namreč stale 600 evrov.
Danes teh kopalk ne uporabljate več. Zakaj?
Kopalke so bile iz posebne gume, ki je telo močno stisnila. Nastal je manjši upor v vodi, spremenila se je plovnost, plavalec je bil tudi manj potopljen v vodo. Posledica je bila, da so boljše rezultate začeli dosegati bolj »rambovski« tekmovalci. Fizično močnejši tekmovalci so začeli premagovati tiste, ki so doslej zmagovali zaradi izdelane tehnike plavanja.
Kopalke so tudi sicer precej pomembne?
Tiste, ki jih oblečemo za tekmovanja se morajo dobro oprijeti telesa, da voda lepo drsi čez in nastane manjši upor. Vse je odvisno od materiala iz katerega so narejene. Navadne kopalke se namreč napijejo vode.
Koliko kopalk uničite v eni sezoni?
Tekmovalne zdržijo približno tri do štiri štarte in stanejo okoli 150 evrov, zato jih uporabljamo samo na tekmah. Seveda govorim o vrhunskih plavalcih.
Stari ste skoraj 33 let. Kje je zgornja meja vrhunskih tekmovalcev?
Meja se ves čas zvišuje. Faktorjev za to je več. V časih bratov Petrič je veljalo, da se je tekmovalna kariera končala okoli 22 leta.
Zakaj?
Ker so imeli drugačen način treniranja, so telesa prekurili že pri dvajsetih. Veliko je pripomogla tudi prehrana. Eden od razlogov je bil tudi drugačen način financiranja na svetovnem trgu. Kasneje se je pojavilo več možnosti za zaslužek. Seveda ne govorim o rangu zaslužkov nogometašev. Gre za to, da lahko živiš normalno življenje, čeprav je Slovenija še vedno na repu v svetovnem merilu.
Koliko so stari najstarejši vrhunski tekmovalci?
Če se ne motim, je med tekmovalci, ki se gibljejo v rangu prvih 20, najstarejši olimpijski in svetovni prvak Šved Lars Frolander, star 37 let.
Iz plavanja bi malce preskočila na vaše privatno življenje. Šest let ste v zvezi z Triin Aljand, estonsko plavalko. Dobro leto živita skupaj v Ljubljani.
Prej bi rekel, da skupaj potujeva. Zaradi treningov sva zelo redko doma. (smeh)
Kako sta se spoznala?
Na pripravah. Potem je preskočilo…
In….
Za enkrat je to to. Najprej kariera. Tudi Triin jenamreč vrhunska plavalka. Letos je bila tretja na evropskem prvenstvu. Prepričan sem, da bo segla še više, vse do zmage. Kar pa se tiče najinega privatnega življenja boste vse izvedeli ob pravem času.
Imate kakšne hobije?
Ker imam zelo malo časa rad pogledam na televiziji in računalniku kakšen film ali nadaljevanko.Rad imam tudi video igre, še posebej medtem, ko čakam na začetek tekme. Ni namreč dobro preveč »gruntati« o tekmi, ker ti slej ko prej na misel pride kaj slabega. Raje se preklopim v nek drug svet.
V drug svet vas verjetno potegne tudi irski seter Max?
Max je eno tako prijazno igrivo bitje. Z njim lahko delaš kar hočeš pa ne bo reagiral. Je naš družinski pes, saj sem preveč odsoten, da bi lahko skrbel zanj. Za prejšnjegaArchija, mešanca med irskim setrom in koker španjelom, ki smo ga imeli 17 let, je skrbel dedek. Imel je tudi njegov značaj. Bil je pravi gospod, le klobuk mu je še manjkal. Tudi za mizo se je usedel, samo čakali smo kdaj bo vzel vilice in nož in začel jesti.
Bojda ne pijete alkohola?
Ne maram ga. Preprosto mi ni všeč okus.
Kaj pa ko ste bili najstnik?
Takrat pa sploh ne. Nikoli mi ni bil všeč okus alkohola. Pa še s treningi sem imel preveč dela.
Se vam zdi, da bi s športom lahko najstnike odvrnili od alkohola in drog?
Seveda. Če so mladi zasedeni s treningi, jim po glavi ne hodijo neumnosti. Šport je mladim pri nas napačno predstavljen.
Kako to mislite?
Treba bi bilo promovirati uspešne športnike, da bi se mladi lahko identificirali z njimi. Jim predstaviti njihov način življenja in jim povedali, da se z vrhunskim športom da tudi dobro živeti. Res je, da vsi ne morejo biti uspešni. Res pa je tudi, da smo zmagali, če nam bo uspelo otroke potegnit izpred računalniških in TV zaslonov v svet športa, gibanja in zdravega načina življenja. Dolgoročno bodo ti otroci, ko odrastejo, tudi bolj zdravi. Saj bodo imeli že od otroštva naprej bolj zdrave navade.
Ena od zdravih navad je zagotovo plavanje, tudi rekreacijsko, ki se od vašega precej razlikuje. Ali kdaj plavate samo za zabavo?
Včasih. To je kot dan in noč.
Kaj pa na morju?
Samo toliko, da se shladim.
Ena od vaših stalnic zadnjih nekaj let je koledar.
Sam od tega koledarja nimam nič, sodelujem brezplačno. Sponzorji na ta način promovirajo plavanje.
Sodelovali ste tudi v Mobitelovi dobrodelni akciji Soline, kjer ste nabirali sol za otroke iz socialno ogroženih družin.
V življenju sem zelo malo stvari naredil za plačilo. Če imam čas in če gre za dobro stvar, se vedno z veseljem udeležim. Rad pomagam.
Tudi mladim plavalcem?
Eno poletje, ko sem imel več časa,sem sodeloval s klubom in svetoval mladim plavalcem. Letos bomo prvič organizirali plavalni kamp Petra Mankoča v Čateških toplicah in sicer za tri starostne skupine, od 9 do 13, od 14 do 17 in za veterane. Cilj kampa je dobrim plavalcem pomagati, da postanejo še boljši. Računam na pozitivno ničlo. (smeh)
Je kdo od mladih že tako dober, da bi vas lahko nasledil?
Nekaj je zelo talentiranih. Težko pa je napovedati, ker ni nujno, da tisti, ki je dober v otroštvu, ostane dober tudi ko odraste. Je pa dejstvo, da če bo kdo hotel biti tako uspešen kot sem jaz, bo moral biti boljši od mene. Plavalni šport se namreč zelo razvija, zato so rekordi vedno višji.
Na katere svoje dosežke ste najbolj ponosni?
Ne vem kaj bi izpostavil, ali oba svetovna rekorda ali devet zaporednih zmag. Tako bom rekel, svetovni rekord je premik človeške meje.
Kakšen je občutek, ko postaviš rekord in ga dve leti nihče ne uspe preseči?
Zagotovo je premik človeške meje enkraten občutek. Veselje, sreča. Težko je opisat kako se počutiš, ko narediš nekaj kar ni še nihče naredil. Sicer pa je že pri mojem prvem rekordu leta 2001 trajalo leto in pol, da je bil presežen. Na žalost me takrat ni bilo zraven. Sem pa slišal, da so sodniki malce zamižali na eno oko, tekmovalec je šel namreč za meter predaleč pod vodo.
Do kdaj nameravate še tekmovati? Je to olimpijada 2012 v Londonu?
Lani (december 2010, op. B.J.) sem se odločil, da bom v Dubaju poskušal osvojiti zlato kolajno. Ena od opcij je bila, da bi s to kolajno zaključil kariero. Zaradi poškodbe, ki mi je onemogočila optimalno pripravljenost, sem se odločil, da se bom od plavanja poslovil, ko bom stoodstotno pripravljen. Kariero bomverjetnokončal decembra 2012 po olimpijskih igrah v Londonu.
Želite zaključiti z medaljo?
Ne gre toliko za medaljo. Bolj gre za to, da bom svojo zadnjo tekmo odplaval tako kot zmorem.
Kaj pa boste počeli po končani karieri?
Najprej bom dokončal šolo. Zaradi slabih pogojev za treniranje pri nas, sem bil vsa leta primoran veliko potovati, zato mi je zmanjkalo časa za šolanje. Rad bi ostal v plavanju. Rad bi vodil, seveda je vse povezano s pogoji, profesionalno ekipo in pomagal plavalcem doseči mednarodni uspeh.
