Novo pobeljeni sobi
sem okenska okvirja in podboj vrat
pobarval na sinje modro.
Grška soba.
Brez telefona,
brez televizorja,
s šopkom sorodnikov v okvirju
in s torbo knjig.
V slivovi senci
zajtrkujemo,
štejemo čebele
in se nasmihamo
fižolovim viticam,
ki bogve komu dirigirajo
vrh late.
In je torek in je sreda in sobota.
(Matevž Kos: Antologija mlade slovenske poezije: Mi se vrnemo zvečer,Beletrina, 2004)
