Jani Mlakar se je rodil leta 1960 na Ravnah na Koroškem. Po končani srednji šoli je odšel na študij v Ljubljano. Pred skoraj 20. leti ga je pot zanesla v Piran. Tu se z ženo Albino ukvarjata z izdelavo in prodajo nakita iz poldragih kamnov. Jani je poleg vsega še izvrsten pisatelj, Albina pa se rada vsako leto odpravi na dolgo potovanje. Jani je doslej napisal 4 knjige: Liličev gospodar, Najboljša kava je pri šiptarju, O ti frdamani cigan ter Hladen golaž s toplim pivom. V letošnjem je izšla njegova peta knjiga z naslovom Ne ga srat. Vse njegove knjige so izšle v Založniškem ateljeju Blodnjak, katerega urednik je Bojan Meserko, še en odličen pisatelj.
Janiju Mlakarju sem po tem, ko sem v slabem tednu na dušek prebrala vse njegove knjige, zastavila nekaj vprašanj, na katera je rad odgovoril. Vabim vas k branju!
ŠP: Jani, kako ste v sebi odkrili pisateljsko žilico, kaj vas je vleklo k pisanju in kdaj ste začeli pisati?
JM: Želja, bolje rečeno, potreba po pisanju me je tiščala že v otroštvu. V osnovni šoli sem imel najraje ure slovenščine, ko smo pisali esej. Pomemben dogodek sem na trnih pričakoval ves teden. Seveda mi je najbolj godilo, kadar je učiteljica izbrala moje pisanje in ga prebrala pred razredom.
V srednji šoli sem se najprej do ušes zaljubil, hkrati pa sem postal lačen razumevanja sveta. Utesnjen od jugoslovanskega socializma sem sanjal o nekakšni svobodi, ki pa je še nisem znal pravilno definirati. To je vzrokovalo pisanju številnih zasanjanih in mnogih družbeno-kritičnih pesmi. Nekaterih nisem upal nikomur pokazati, saj bi zaradi vsebine zagotovo letel iz šole.
Kmalu zatem sem se lotil pisanja romana. A z desnico kracam kot kura, da pogosto svojih čačk ne znam prebrati tudi sam, pisalni stroj pa je cele noči nabijal in delal sosede nervozne, ker niso mogli spati. Za njihov nočni mir je zaspala tudi moja pisateljska sla. A to je najbrž slab izgovor. Zavrtel sem se v vrtinec vsakdanjega življenja.
Želja po pisateljevanju se je v meni pritajila za dolgih petnajst let. Skoraj da pisma nisem več napisal. Ko sem dopolnil štirideset let, sem se naposled za trenutek ustavil in se vprašal, kam hitim; če mislim, da bom zaradi divjaškega tempa življenja prej prispel na cilj. Pisanje se mi je ponudilo kot idealna priložnost, da se vrnem k razmišljanjem in idealom, ki sem jih zapustil nekje pri koncu zgodnje mladosti.
ŠP: Iz vseh vaših knjig se da razbrati, da veliko berete in veliko veste o aktualnih dogodkih ter svetovnonazorskih gibanjih. Kateri je vaš najljubši pisatelj in ali imate med njimi morda kakega vzornika?
JM: Težko izluščim eno ime. Običajno najprej omenim nedavno preminulega Kurta Vonneguta. Pri njem me je navdušil jezik in humorna lahkotnost s katero se loteva zahtevnih tem. V mladosti sem prebedel številne noči ob razmišljanjih o francoskih eksistencialistih Sartru in Camusu, kratka novela Richarda Bacha Jonatan Livingston galeb je bila svoj čas moja biblija, požiral sem pesmi in romane Rabindranatha Tagora, Prešernove poezije pa so vedno nekje v dosegu mojih rok. Najbrž bi moral našteti še kar nekaj ruskih, nemških, slovenskih in drugih ime. Ne bi pozabil omeniti niti kultnega stripa Alan Ford, ki je bil v divjaškem obdobju mojega življenja pogosto edina prava literatura, za katero sem si privoščil tratiti svoj dragoceni čas.
ŠP: Vsi vaši romani so nekje med ironijo, črnim humorjem in žalostno trpkostjo, pa tudi ravnodušnostjo. Ste pa tudi izredno družbeno kritični. Dva od vaših romanov se dogajata v Piranu, naše mesto pa vpletate pravzaprav v skoraj vse vaše knjige. Kaj vam je v Piranu najbolj všeč in kaj bi spremenili?
JM: V Piranu mi je najbolj všeč Piran sam. Na videz idilično obmorsko mestece, ki kdaj v večernem sončnem žaru že meji na kič. Ko se z romantiko spoznaš pobližje kmalu ugotoviš, da je to mesto številnih nasprotij, ki funkcionira brez zapisanih pravil. Zdi se, da je vse zgolj začasno, le razmetane mestne zgradbe ostajajo trdno zasidrane druga ob drugi. Če malo bolje pomislim, bi bilo potrebno v Piranu spremeniti vse. Samo potem bi mestu vzeli tisto konfuzno plemenito dušo, s katero se sedaj ponaša. V Najboljša kava je pri šiptarju sem napisal: Balkanstrdam je kdaj obsijan s soncem, drugič je ovit v meglo. Biča ga ostra burja s severa in božajo ga blage južne sapice. Njegovi prebivalci so še vedno nametani iz vseh vetrov. Čakajo, da se bo kaj zgodilo. Pa še vedno ne vedo, kaj. Rojevajo se novi in stari umirajo. Upajoča želja za življenjem pa ostaja zmeraj ista. Prav tista upajoča želja po življenju daje Piranu njegov edinstven šarm.
ŠP: Liličev gospodar je vaša prva knjiga, v kateri ste dali duška svoji domišljiji. V naši knjižnici so jo uvrstili celo med znanstveno fantastiko. Meni pa se bolj zdi filozofsko psihološki roman z družbeno kritično ostjo. Na vaši spletni strani ste zapisali, da je ta roman plod izkušenj in spoznanj, do katerih vas je pripeljalo življenje. Kaj bi sami povedali o tej nenavadno odbiti knjigi?
JM: Če kdo za neko knjigo pravi, da je nenavadno odbita, potem se mu je najbrž zdela zares zelo odbita. To bom vzel kot kompliment. Liličev gospodar je čiščenje navlake, ki se je nabrala v moji glavi v obdobju, ko sem bil razpet med nenasitnim potrošniškim načinom življenja na eni strani in nenehnim iskanjem neke lastne identitete globoko v svoji notranjosti. Vdajal sem se klišejskemu pridobitnemu življenju in hkrati iskal odgovore na večna filozofska vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem. To dvoje pa ne sodi skupaj. Ob pisanju Liličevega gospodarja sem si skušal pojasniti, kaj mi je v življenju všeč in kaj me moti. Kaj bom konec koncev storil s preostankom svojih dni. Ugotovil sem, da so vsa moja iskanja nepotrebna. Vse kar iščem, imam že od nekdaj. Nič novega ne morem najti. Le sprejeti se moram takšnega kot sem in ne iskati nekaj, kar bi mi morda bilo všeč, da sem.
ŠP: Osebno mi je bila najbolj všeč knjiga O ti frdamani cigan. Tudi ta je aktualna in kritična. Kako je bila sprejeta med bralci? Imate med Romi prijatelje?
JM: Odzivov svojih bralcev ne poznam prav dobro. Sorodnikom in prijateljem je običajno tako vse všeč, drugih bralcev pa ne srečam pogosto. V Piranu me je ustavilo nekaj ljudi in mi izreklo komplimente, nekaj sem jih dobil preko svoje spletne strani po elektronski pošti in nekaj sem jih zasledil na spletnih forumih.
Z Romi sem se srečeval skozi vse življenje, prav prijateljev pa do sedaj med njimi nisem imel. K pisanju zgodbe me je spodbudilo famozno dogajanje v Ambrusu. Zmotile so me vse številne reakcije, ki so temu sledile. Zgodbo sem si skušal ogledati nevtralno, z obeh prizadetih strani, in jo takšno dati bralcu v presojo.
ŠP: Vse vaše pripovedi so prvoosebne, kar jim daje pridih avtentičnosti, oziroma avtobiografskosti. Koliko je v glavnem junaku vaših lastnosti? Kako bi se opisali?
JM: Vse zgode in nezgode, ki jih opisujem, črpam iz svojega življenja, zato se pri podajanju zgodb ne morem zaobiti. K temu se v resnici niti ne trudim. Liki, ki si jih izmišljam, praviloma ne bazirajo na posamezni znani osebi, temveč so splet različnih usod. V Piranu so tako trije bralci v istem liku prepoznali tri različne znane Pirančane, ki jih sam poznam zgolj na videz.
V vsak lik sem zagotovo vtkal tudi delček sebe, ne bi pa se mogel istovetiti z nobenim svojim likom. Sem tiste vrste človek, ki želi biti čim bolj neopazen. Trudim se biti pravičen. Dobrega ponavadi ne opazim ali vsaj ne komentiram, saj se mi zdi samo po sebi umevno, ob slabem pa se mi hitro poviša tlak. Če je kje kaj narobe, bom to zagotovo takoj opazil. To prekletstvo me spremlja odkar pomnim. Le redka so obdobja, ko mi nič težkega ne roji po glavi. Sem sanjač in gobezdač. Na eni strani vpet na pot k idealu ter na drugi razbit in vnet med številnimi napakami; tako svojimi, kot tujimi.
ŠP: Nekateri junaki se z imeni in lastnostmi pojavljajo v več knjigah, kot na primer pripovedovalec zgodb Denis, slaščičar Nuhi in drugi. So to osebe iz resničnega življenja?
JM: Denis in Nuhi ter najbrž še kdo so resnične osebe. Junaki, za katere sem uporabil njihova imena, sicer imajo nekatere njihove karakterne lastnosti, tudi kakšen opisan dogodek se je morda pripetil njim, nisem pa skušal podati njihovih življenjskih zgodb.
ŠP: Tudi kraje se da prepoznati, na primer Tartinijev trg, Caffe Allegro … Prav gotovo vas v Piranu marsikaj navdihuje, saj znate zelo lepo prikazati utrip vsakdanjega življenja in nekatere mestne posebneže. Pravzaprav ste pisatelj šele, odkar živite v Piranu … Kaj vam pomeni Piran? Kako, da ste se tukaj ustalili?
JM: Piran je neizčrpen vir navdiha. Toliko tragikomičnih dogodkov, kot jih najdeš v tem obmorskem biseru, zlepa ne najdeš kje drugje. Kot mnogi Pirančani se v Piranu v resnici nisem ustalil, samo nekaj mi ne da, da bi odšel kam drugam.
ŠP: Vaš jezik zna biti poetičen, pa tudi igriv in inovativen. Značaji so dodelani, mnogotere zgodbe v posamezni knjigi se lepo prepletajo. Kako pišete? Si pripoved zamislite v naprej ali si jo kar sproti izmišljate? Kako uspete v glavi obdržati vse te osebe, kraje, dogodke, zgodbe, ki jih je vsaka vaša knjiga polna? Se nikoli ne zmedete? Si pišete listke, delate skice?
JM: Za zgodbo me mora najprej nekaj dobro ujeziti. To v današnjem svetu ni nobena redkost. Skozi mojo prizmo gledanja je to prej svet napak, kot pa prijazen kraj za bivanje. V vseh svojih delih se ubadam z očitnimi svetovnimi, lokalnimi in osebnimi napakami. Moj samoobrambni mehanizem povzroča, da na moteče dogodke gledam z ironijo in humorjem. Karkoli že se kje dogaja, na to temo v moji glavi takoj steče vzporedna zgodba. V prvi osebi se skušam iz vsega nekoliko ponorčevati, a si tudi ogledati zadevo iz različnih zornih kotov. Vedno imam na razpolago kaj za pripovedovanje.
Zgodb za romane si ne izmišljam vnaprej. Skozi vsakdanje življenje se mi v mislih poraja kopica kratkih pripovedi. Sčasoma izluščim nekaj tistih, na katere bi rad še posebej opozoril. Te mi dajo tudi neko skupno sporočilo. Kot pripovedovalec rad sam aktivno sodelujem v dogajanju, zato mi je blizu prvoosebni junak. Potem samo nizam vso pisateljsko navlako, ki se je z leti nabrala v moji glavi; kot bi nizal ogrlico iz košarice s številnimi živopisnimi biserčki in pri tem pazil, da se bo čim bolj ujemala z obleko osebe, ki ji ogrlico poklanjam. Ko zgodba prehaja na papir, jo v resnici sam živim. Tako kot v vsakdanu, nikdar ne vem, kaj me čaka naslednji hip.
ŠP: Pravzaprav v nekaterih vaših knjigah med besedilom uporabljate logotipe nekaterih znanih firm, v drugih so risbe, igrate se z velikostjo in obliko črk, kar omogoča današnja računalniška tehnologija …? Vaše knjige so nekoliko tudi likovne …
JM: Džordž Buš, ameriški predsednik, je nekoč dejal, da so mu še posebej všeč tiste knjige, v katerih so lepe sličice. Želel sem, da bi mu bila všeč tudi katera mojih knjig. Neuspešno! Zato je moj zadnji roman brez ilustracij. Sem pa uvedel dva prvoosebna pripovedovalca, a tega spoštovani gospod najbrž ne bo opazil.
V resnici risati sploh ne znam. Včasih se mi kaj posreči, med tem ko se igram s fotošopom. Je pa vsaka knjiga nujno tudi likovni izdelek. Že sama naslovnica je pomembna. Na njej mora biti neko sporočilo, ki se bo dotaknilo bralca. Sam uporabim ilustracijo takrat, ko z besedami ne znam ustvariti pravega vtisa. Poigravanje z obliko in velikostjo črk ne služi samo estetskemu videzu teksta, temveč je tudi v pomoč pri razumevanju vsebine. Različne načine zapisa črk uporabljam bodisi kot slovnično pravilo recimo pri premem govoru oziroma za poudarjanje nekaterih vsebinskih, karakternih ali drugih posebnosti v tekstu.
ŠP: Glavni junak se tudi zelo dobro razume na računalništvo. Če si ogledam vašo spletno stran, pa tudi vi niste od muh, kar se sodobnih tehnologij tiče. Pravzaprav se spoznate tudi na planete, vreme, borzne tečaje … Kaj bi povedali o tem?
JM: V mladosti sem poznal glavna mesta vseh držav, brez napak sem našteval deset najdaljših svetovnih rek, najvišjih gor, vulkanov, iz rokava sem stresal imena svetovnih voditeljev, poznal sem gospodarske, socialne, politične in verske kazalce mnogih držav ter podobno. Statistični koledarček, ki sem ga kupil ob vsakem izidu, sem najbrž obvladal na pamet. Svoj čas sem prebiral tudi do pet knjig tedensko in med njimi ni bilo samo leposlovje. Požiral sem potopise in dokumentarce o drugih kulturah …
Nekaj te navlake je še vedno v meni, a danes več ne vem, kdo je aktualni predsednik v Tadžikistanu niti kakšne so razmere v tej državi srednje Azije. Ne znam si več pomagam s temi informacijami, če pa me kdaj pot zanese tja, bom nekaj dni pred tem nekoliko poguglal.
Ne želim reči, da se mi zdi v svetu sodobnih tehnologij splošno znanje nepotrebno. Nasprotno. Še kako potrebno je. Le ločiti sem pričel med znanji, ki ne služijo drugemu, kot da se z njimi lahko papagajsko šopiriš in tistimi, s katerimi si lahko pomagaš pri vsakdanjih opravilih. Samo tovrstna znanja vodijo k spoznanju, ki je zame končna resnica.
ŠP: Kdaj uspete pisati, saj vam delo s poldragimi kamni verjetno tudi vzame precej časa?
JM: Bil je čas, ko sem se lahko pozimi za tri mesece izklopil in se preselil v zgodbo. Prve štiri romane sem tako napisal na dušek, brez prekinitve od začetka do konca, pri petem pa sem že moral združiti tri zime. Zopet se mi zdi, da preveč časa posvečam delu. Tokrat ne zaradi kakšne podjetniške mrzlice, temveč zaradi nagona po preživetju. Imam grdo razvado, da vsak dan jem in se pozimi rad ogrejem. To me pušča skorajda brez prostega časa. A nisem kakšen pesimist. Če me prime želja po pisanju, se bo tudi našel čas za to. Stvari je treba samo prav zastaviti.
ŠP: Jani, meni je zaenkrat zmanjkalo vprašanj. Bi radi našim bralcem povedali še kaj, česar vas nisem uspela vprašati?
JM: Tudi meni je zmanjkalo odgovorov. Vprašanja so bila kar temeljita. Morda dodam samo to, da sem na svoje pisateljevanje vedno gledal kot na zabavo. Uspeh posameznega romana merim po tem, kolikokrat sem se ob pisanju iskreno nasmejal. Tudi za bralce si želim, da bi se ob branju mojih knjig zabavali in bi jim kdaj ušel kakšen glasen smeh.
ŠP: Jani, hvala za pogovor in veliko radosti ob pisanju še naprej!
JM: Vam hvala za vabilo in dobre želje, bralcem pa, v upanju, da so se prebili do tu, lep pozdrav in obilo užitkov ob dobri literaturi.
pogovarjala se je Špela Pahor
Mestna knjižnica Izola
