Ples je radoživost gibanja, je govorica telesa ob ritmu, glasbi, v tišini je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika in del kulture naroda, je tudi najlepši dvoranski šport in je »mati vseh umetnosti in je pot do sebe« (Lit. vir (30), str. 10) …
Ples je dihanje, valovanje, harmonija, ujemanje telesa, misli, ujemanje dveh teles ali skupine plesalcev. Je lepota gibanja v glasbenem prostranstvu ali samo v prostoru brez glasbe. Ples je jezik, ki ga razume vsak.
Ples obstaja od nekdaj po celem svetu, potuje od kontinenta do kontinenta, osvaja nove kulture in je močan dokaz podobnosti človeške narave na celem planetu. Ples nosi v sebi nekaj skrivnostnega; lahko bi rekli, da katarzo in ekstazo hkrati. Vsaka doba je imela svojo posebnost v plesu in gibanju. Nekateri plesi so stari tudi tisočletja, drugi stoletja, tretji so se rodili šele danes.
Poznamo različne vrste plesa: etični, narodni, družabni, tudi karnevale ter plese vrhunskih umetnikov. To so: balet, scenski, sodobni in športni ples. V različnih zgodovinskih obdobjih je bil ples del vsakdanjih ali prazničnih doživetij. Je kultura, religija, poklic, zdravstvo, terapija, vzgoja, zabava, predstava in umetnost.
Ljudje so verjeli, da se s plesom približajo demonom ali pa bogu, ker vsak plesalec doživi globino svojega jaza.
Tako kot ples pa se je razvijal tudi kostum. Najprej kot pripomoček za komunikacijo z bogovi oz. demoni, to opazimo že pri prvih jamskih slikah, ko se človek obleče v tisto žival, ki jo želi uloviti. Za kostum uporabi kožo te živali in si nadene masko ter izvaja razne plesne rituale. Kasneje se kostum razvija in včasih tudi definira gibanje plesalca. Ples postane zaradi kostuma drugačen, saj plesalca ovira pri gibanju in ne dovoli telesu določenih gibov.
Kostum je toliko star, kot je samo nastopanje ljudi v obredih, ko je obleka bolj kot kjer koli naredila človeka. Grški in srednjeveški duhovniki so nosili oblačila, ki so jih prav tako uporabljali v gledališču kot kostum. Zgodovina gledališkega kostuma je povezana z oblačilno modo, čeprav je širša od nje in občutno bolj estetizirana. Do sredine 18. stoletja je postal kostum vpadljiv in pretiran, igralci in plesalci so se oblačili vse bolj razkošno, kostume so dobivali z dvora od svojih zaščitnikov. Ponosno so jih razkazovali z vsemi okraski, bili so zunanje znamenje bogastva.
Z uveljavljanjem realistične estetike je začel kostum tudi v metrični natančnosti pridobivati tisto, s čimer se je v svojem gmotnem razkošju in deliriju imaginarnega že ponašal. Od sredine 18. stoletja so reformatorji gledališča, v Franciji sta bila to Diderot in Voltaire, omogočili prehod v bolj realistično estetiko, v kateri postane kostum oblačilo prikazane osebe. Še vedno pa so kostum uporabljali zgolj za identifikacijo dramske osebe in so se omejevali zlasti na kopičenje najbolj karakterističnih in splošno berljivih znakov, avtonomna estetska funkcija pa je bila šibka.
Kostum je moral počakati na revolucijo 20. stoletja, preden se je lahko zasidral v celoto dramske uprizoritve. V nekaterih gledališčih pa nastopa kot označevalec nekaterih oblik gledališke reprodukcije in tudi okostenelih sistemov, pri katerih se barve in oblike nanašajo na gibalne znake, kakršne poznajo le izvedenci (kitajsko, japonsko, indijsko gledališče, commedia dell`arte).
Balleti so bili družabni plesi, ki so jih izvajali dvorjani. To so bili plesi z recitali in vsebino, ki pa niso bili bistveni, najpomembnejši so bili kostumi, ki so nakazovali karakter posameznih vlog. Tako se je počasi rojeval balet v Italiji, od tam tudi izhaja ime balet. Francoski kralj Franc I. je bil velik ljubitelj umetnosti, njegov sin je nadaljeval to tradicijo. Poročil se je s Katarino Medičejsko, ki je prinesla ljubezen do baleta iz Italije. Prva baletna predstava je bila uprizorjena leta 1581; zaradi dolgih kril se koreografi niso posvečali nogam, ampak so se osredotočili na figuro in gibanje v prostoru.
Prva balerina, ki je skrajšala in odstranila težko breme iz krila, je bila Marie Anne Camargo (1710–1770), opustila je tudi visoke pete. Balerina, ki je iskala spremembe plesnega kostuma zaradi želje, da bi telo govorilo, ter odvrgla steznik in krinolino, pa je bila Marie Salle`(1707–1756).
V začetku 19. stoletja se v umetnosti razvijajo novi tokovi, v literaturi in na odru se uveljavijo preprost človek in mitološke teme.
V baletu se pojavi ples po konicah prstov, balerina ustvarja vtis, da lebdi kot oblaček. In da bi bila balerina še bolj podobna vilam, se spremeni tudi kostum. Pojavi se romantični tutu, ki se je do danes le malo spremenil; danes so le drugi materiali, način izdelave pa je ostal zelo podoben. Kasneje pa se pojavi še klasični tutu – tudi njegova izdelava je zelo identična prvotni. Za izdelavo klasičnega in romantičnega tutuja obstajajo strogo pisana pravila in naj ne bi prihajalo do odstopanja.
Če primerjamo romantični in klasični tutu ter modo, pa danes ugotovimo, da plesni kostum idejno pomaga pri oblikovanju današnje mode.
Prvi pojavi plesa in kostuma – stenske slikarije, mlajši paleolitik, neolitik
Želja po ritmičnem gibanju je povezana z željo po druženju in jo najdemo pri vseh ljudeh. Začetki tovrstnih plesov segajo v prazgodovinsko obdobje, mlajši paleolitik (18000–8000 pred našim štetjem). Zgodnji ples in zgodnje slikarstvo sta bila močno navezana na religijo in njene običaje.
Pri zgodovini plesa in kostuma si pomagamo s slikovnim gradivom, slike nam pomagajo pričarati gib in oblačilo. Prve slike so iz kamene dobe. Zasledimo jih v jamah in votlinah, večina prikazuje plesne poze, gibe in plese v skupinah, vendar se pri razlagi takih slik pojavi problem. Lahko si jih predstavljamo in razlagamo napačno, in sicer lahko vidimo na slikah to, kar želimo, in ne tistega, kar predstavljajo. K napačni predstavi nas lahko zapelje tudi povsem drugačno življenje danes in dojemanje le-tega. Vendar pa so nekatera primitivna plemena še vedno živela v 20. stoletju tako kot v kameni dobi; živeli, razmišljali, slikali in plesali so tako kot ljudje, ki nas zanimajo. To pomeni, da so imeli živo sliko nečesa, česar ni več, vendar je nedolgo tega obstajalo.
Po slikah in arheoloških najdbah lahko ugotovimo, kakšna so bila oblačila ljudi, ki so živeli v jamah (nabiralcev in lovcev).
Prva oblačila so bila iz prepletenega ločja, trave ter živalske kože. Ko so s kože odstranili dlako, je nastalo pravo usnje. Kožo so sestavljali z iglami, ki so bile izdelane iz kosti. Kot sukanec so uporabljali posušene živalske žile, ki so bile še povite med sabo.
Z oblačili so si pokrivali le ledja, ogrinjalo ni bilo obvezno. Žensko oprsje ni bilo pokrito, kar je značilno tudi za kasnejše kulture. Krasili so se s krznenimi čepicami, pokrivali pa so se s peresi in živalskimi glavami. Ženske so nosile razpuščene lase, moški pa so jih speli v čop.
Gib lahko izraža neverjeten razpon čustev in razpoloženj, za katere marsikdaj beseda ne zadostuje. Ples premaguje razdaljo med telesom in dušo. Že prva ljudstva so imela visoko kulturo plesa, ki je izražal osnovna človeška čustva ob različnih priložnostih: veselje, žalost, ljubezen … Spremljal je tudi dogodke iz vsakdanjega življenja in vsakdanje delo prvotnih ljudi, bil pa je močno povezan z verovanjem.
(Slika 1) Imeli so različne obredne plese, plesna slavja ob rojstvu in tudi bojne plese, gibanje in posnemanje živali. Ker si niso znali razlagati vsakdanjih pojavov, kot so blisk, strela, vulkan in še veliko takšnih pojavov, so mislili, da je vzrok vseh problemov demon. Na začetku so bili prestrašeni, kmalu pa so ga začeli obdarovati in tako se pojavijo šamani. To so posredniki darov od človeka do demona, bili so prvi duhovniki in zdravilci. Da bi bilo bolj mistično, pa so sestavili ritual, v katerem so plesali, uporabljali maske, razna tolkala. Skratka: želeli so narediti vtis na preprostega človeka, da bi verjel, da brez pomoči ne bi demoni uslišali njegovih želja.
Ljudje so živeli kot nomadi in so se prehranjevali z ulovom. Vladal je patriarhat, saj je bil mož lovec in je prehranjeval pleme. Obstaja domneva, da so se moški, ko so odhajali na lov in so hoteli uloviti medveda, ogrnili v medvedje kožuhe. S tem dejanjem so pokazali demonu, katero žival želijo uloviti; da so mu lažje razložili, pa so še v plesu imitirali žival.
V poznejših dobah so se ljudje počasi začeli obračati k poljedelstvu, to je že čas neolitika (med leti 4500–3800 pr. n. š.). Tukaj ne gre več za preživetje iz dneva v dan, človek se ustali in naseli za dalj časa. Ženske skrbijo za polja in zato se razvije matriarhalna ureditev. Šamanizem se še razvija, pogrebna obredja postanejo pomembna in bogata. Skladno z življenjem pa se spreminja tudi ples. Iz krogov oz. krožnih plesov preide v ravne vrste. Za glasbeno spremljavo sta služila v patriarhalni ureditvi topotanje z nogami ter ploskanje, v matriarhalni se že pojavijo izdolbena debla kot bobni.
Tudi oblačila se spremenijo, pojavita se lan in volna, uporabljajo tudi okraske na oblačilih. Naredijo se prve statve, izdelujejo tkanine z vzorci in obrobami.
Moški nosijo ledvene pasove in ogrinjala, ženske pa ogrinjala z geometrijskimi vzorci, ki jih zapenjajo s koščenimi iglami.
Dokler je bil ples samo izraz čustev, je vsak plesal po svoje. Pomembnost obredov za življenje in dobrobit plemena je izključila improvizacijo, kajti vsaka napaka bi lahko užalila demone ali bogove.
Socialno življenje plemena se razvija, statusne razlike so vedno večje, nastaneta dva sloja: bogatejši (gospodarji) in revnejši (služabniki). Služabniki imajo vedno manj časa, vendar še vedno ohranjajo tradicijo plesa, gospodar pa ima veliko prostega časa in si želi zabave. Iz plemena izbirajo najboljše plesalce in plesalke, da jim plešejo za zabavo.
Od plesalcev zahtevajo vedno več, nastanejo prve šole za plesalce, ki pa postajajo že pravi akrobati. Ples se vedno bolj nagiba k erotiki. Trebušni ples je že v starem Egiptu dosegel izjemno popularnost, to je ples, ki ima namen zabavati gledalce – profani ples (lat. profanus, pro fanum svetišče, tj. zunaj svetišča – posveten, laičen). In ker so plesalci zabavali ljudi, so morali biti primerni tudi kostumi. Uporabljali so vsakdanja oblačila, vendar to ni bilo pravilo. Če so plesalci izvajali akrobatske plese, so se morali primerno obleči oz. sleči, da so lahko odplesali ples, to je veljalo tudi za trebušne plese. Najpomembnejša so bila lahkotna oblačila, ki so pritegnila opazovalce. Plesalci so imeli pri plesu odkrit trebuh. Skozi vsa stoletja in tisočletja je pripeljalo do skrajne oblike tega razvoja danes – show dance.
Stare kulture
Mezopotamije – Sumerci, Asirci in Babilonci
Stare kulture med Evfratom in Tigrisom ter ob Nilu so bile zelo razvite in bogate. Doline so bile rodovitne zaradi rek, ki so naplavljale prst. Razvila se je najstarejša pisava klinopis. Nastali so zanimivi kipci iz gline ter manjše posode. Ko so zavladali Sumerci okoli leta 3500 pr. n. š., so dosegli zelo napredno civilizacijo. Že čez nekaj sto let so uporabljali razne kovine, med drugim tudi bron. Ustanovili so trdna in bogata mesta. Sumerci so že v tretjem tisočletju pr. n. š. znali uporabljati bron tudi za plastično in dekorativno oblikovanje, bili so izvrstni zlatarji z močnim čutom za plastičnost.
Sumercem, starim prebivalcem Mezopotamije, je bilo osnovno oblačilo krilo kannakes, ki je bilo sestavljeno iz nizov posvaljkanih čopkov lanu. Krilo so nosili moški in ženske. Iz volne ali ovčje kože je bil izdelan tudi šal. V 22. stoletju pr. n. š. se je pojavilo oblačilo ovito okoli telesa in preko rame, živobarvni čopki pa so se počasi preoblikovali na robovih v rese. Prvotno so Sumerci nosili dolge lase, pritrjene s čelnim trakom. Brade so imeli kvadratno prirezane, kasneje pa so si jih tudi brili. Ženske so imele dolge lase, ki so bili različno oblikovani, najpogosteje zavezani na zatilju in pokriti z mrežico.
Okoli leta 2000 pr. n. š. je prenehala prevlada Sumercev; hegemonijo so zopet prevzela semitska ljudstva in si v Babilonu ustanovila novo središče oblasti. V letih 1792 do 1750 pr. n. š. so dobili odločilno premoč pod kraljem Hamurabijem, ki je centraliziral oblast. V palači Marijev smo spoznali najzanimivejše primere mezopotamskega slikarstva, iz katerih lahko sklepamo, da so imeli razkošno dvorno življenje, saj govorijo o velikih zabavah in številnih glasbenikih ter plesalcih. Ta velikanska palača ob srednjem Evfratu je bila last dinastije Marijev. Tu so našli palačo, ki je obsegala več kot tri hektarje in pol, celo mesto, z vrtovi, svetišči. Upravna poslopja, v katerih so delali pisarji, so ohranila sklade popisanih tablic. Zapisov, ki bi govorili o plesu, ni. Tako se ne ve, kakšni so bili plesi, imeli pa so različna glasbila ter zelo velike bobne.
Ko je padel Babilon v roke Kasitom in nato Elamitom, ki so že prej živeli na področju vzhodno od Mezopotamije, jim ni uspelo zatreti umetniških dosežkov, nastala je petstoletna kriza. Položaj se je spremenil v trinajstem stoletju pr. n. š., ko so Asirci postali gospodarji te pokrajine in za nekaj stoletij vtisnili svoje značilnosti umetnosti na vsem mezopotamskem področju, vse do nepričakovanega razsula. Asirska umetnost se je bolj kot kiparstvu, čeprav ga je tudi veliko, zlasti kipov monarhov v okrasni stilizaciji brad in oblek, posvečala dekoriranju palač.
Dvorane v palačah so pokrite s plitvimi reliefi, ki poveličujejo vladarje. Podobe so neosebne in celo konvencionalne (dolga, predeljena ali okrašena brada, mitra in do zadnje podrobnosti izdelana slovesna obleka), ko vladar opravlja verske obrede ali sprejema darove podložnikov.
Pri sosednih Egipčanih so našli kar nekaj zapisov o Asircih in Babiloncih, katerih oblačila so se razvila iz sumerske noše. Oblačila so izdelovali iz bombaža, ki so ga dobili iz Indije. Blago je bilo lepo pobarvano in vzorčeno, barvo pa so pridobivali na različne načine, tudi iz polžev (škrlat).
Moška oblačila so bila iz dveh kosov, kandisa in dolgega pisanega šala. Kandis je dolga krojena tunika s kratkimi rokavi; Kandis in šal so na robovih krasile rese ter čopki.
Žensko oblačilo je bilo volneno in je segalo do gležnjev. Leva rama je bila pokrita. Preko oblačila so si ovili šal z resami. Moški in ženske so imeli obuvala iz mehkega usnja, sandale ali gležnarje.
V slikovnem gradivu ni zapisov o plesu pri Asircih, kar pa ne pomeni, da ples ni obstajal. Verjetno ni imel posebnega pomena, bil je nekaj vsakdanjega.
Egipt (3000–500 l. pr. n. š.)
Stari Egipt je bil na zelo visoki kulturni stopnji. Ko pomislimo na Egipt, vidimo piramide, ki so izraz trdnosti in popolnosti. Egipčani so bili izredni arhitekti, kiparji in slikarji. Ukvarjali so se tudi s književnostjo, plesom in z glasbo.
O plesu je precej podatkov v hieroglifih in poročilih starih pisateljev, kot so: Diodor, Platon in Plutarh. Navajajo, da so v tej deželi ob različnih svečanostih uprizarjali sijajne virtuozne plese. Egipčani so bili izjemni astronomi, s pomočjo računanja so vedeli, kdaj bo sončni in lunin mrk; razvil se je tudi poseben astronomski ples.
V razkošnih templjih so imeli šole za duhovnike in tempeljske plesalke; na ohranjenih risbah vidimo plesne poze plesalk in plesalcev in tudi akrobatske elemente, ki so se tu brez dvoma razvili v umetniško formo, vendar še vedno na območju magije in ne samo telesne dejavnosti.
Iz te slike je razvidno (slika 2), da ni bila golota pri Egipčanih nikakršen tabu. Za nastopanje so imeli kostume, vendar so jih zelo omejili, da niso omejevali plesalcev pri gibanju. Občudovali so lepoto giba. Nekakšno krilo je bilo zavezano med nogami, imenuje se ledveni predpasnik. Med nogami ima velik razpon. Tkanina, iz katere so izdelovali to oblačilo, je bil bombaž. Bila je večbarvna ter zelo lepo poslikana. Opazimo tudi nakit, ki pa ni bogat – malce večje okrogle uhane v zlati barvi.
Egipčanski bog plesa je bil pritlikavi Bes. Mit pripoveduje, da je rešil s plesom sonce, ko je bilo v veliki nevarnosti.
Na dvoru so vladarja in dvorjane zabavali plesalci, ki so bili sužnji. Plesalci so bili iz tujih dežel, najbolj priljubljeni so bili Pigmejci. Plesali so za zabavo, pa tudi v religiozne namene.
(Slika 3) Pri plesalkah se hlačke še zmanjšajo, ženske še vedno nimajo pokritega gornjega dela telesa. Pojavi se več nakita (zapestnice na rokah, naglavni okras). Ker se pojavi naglavni okras, lahko sklepamo, da se tudi plesi umirijo, sicer pade okras z glave. Ženske plesalke imajo tudi značilen egipčanski ovratnik, okrašen z dragimi kamni. Plesalke imajo v znak spoštovanja vedno razpuščene lase, faraoni in svečeniki pa pokrite lase (ali pa so jih odstranili). V Egiptu poraščenost ni bila lepotni ideal.
Poleg plesalk pa opazimo dva glasbenika in pevki. So občutno bolj oblečeni kot plesalke in imajo tudi spete in pokrite lase. Pri pevkah opazimo nakit, velike okrogle uhane. Oblečene so v obleko kalaziris, pevci imajo ledveni predpasnik šenti. Razvidno pa je tudi, da imajo osebe zelo močno poudarjene oči s črno barvo.
Oblačilna moda pa se je pri Egipčanih spreminjala od starega do novega kraljestva, razvoj tekstilnih materialov je zelo napredoval. Poznali so volnene, bombažne ter svilene tkanine, ki so jih obdelovali do najfinejših kvalitet, in tudi barva jim ni bila tuja, vzorci so vsebovali vedno več barv.
V starem kraljestvu je bilo osnovno moško oblačilo kratek bombažni ali laneni predpasnik šenti, ovit okoli bokov in prepasan s pasom na zanko. Ženske so nosile ozko, do gležnjev segajoče krilo z eno ali dvema naramnicama, lahko je segalo do pazduhe ali pa razkrivalo prsi. Lase so moški in ženske imeli najprej pristrižene na paža, kasneje sta oba spola podaljšala lase in jih razdelila s prečko. Okoli l. 2000 pr. n. š. so se pojavile lasulje.
V obdobju srednjega kraljestva so moški nosili po več šentijev hkrati, število šentijev je označevalo družbeni sloj. V novem kraljestvu pa so se pojavila krojena in sešita oblačila, opazen je močan vpliv Azije. Faraona so običajno gladko obrili in mu privezali umetno brado. Na obriti glavi so nosili klaft, ki je izza ušes padal na ramena.
Veliko praznovanje, pri katerem so uprizarjali smrt in vstajenje boga Ozirisa, so izvajali skoraj tri tisoč let. To je prvi primer, ko se združi profani in sakralni ples. Plesali so vsi, celo sužnji ter preprosto ljudstvo, in ne le svečeniki. Ples se je razvil v nekakšno mitološko dramo.
Glasbene melodije so bile točno določene. Svečeniki so bili tisti, ki so določali, kaj je primerno in kaj ni. Egipčani so imeli veliko različnih instrumentov: harfe, lutnje, različne piščali in rogove.
Okoli leta 1500 pr. n. š. se je razvoj egiptovskega plesa končal in začelo se je novo poglavje plesa z vplivom, ki je prihajal iz osvojenih azijskih dežel.
Če so prej tudi ženski plesi kazali strogost in široke gibe z moškimi primesmi, je ples postal povsem ženski, razvil se je ženski slog. To je erotični ples, mehak in zaobljen, izvajale so ga trebušne plesalke; imenovali so jih tudi almeje in gavaze.
Judeja
V judovski kulturi ples ni bil posebno razvit, čeprav ga Sveto pismo opisuje. Kralj David je plesal ob skrinji zaveze, vendar pri drugih ni vzbujal navdušenja. Mojzes je nasprotoval plesu okoli zlatega teleta. Gotovo pa je, da so Judje poznali vlogo plesa iz časov suženjstva v Egiptu.
Drugih podatkov o plesu v Judeji ni. Šele pozneje, približno tisoč let pr. n. š., se je Judeja razvila v močno državo in je bogoslužje postalo spektakel z mnogimi duhovniki, leviti, ki so se delili na pevce in plesalce. Tudi gledališča niso poznali, dokler niso prevzeli oblasti Rimljani. Večkrat pa se omenja ples poklicnih plesalk ob gostijah, predvidevamo, da so bile trebušne plesalke.
Najbolj znani ples iz judovske zgodovine je slavni ples Salome. Salome je bila pastorka kralja Herodota in je bila zaljubljena v Janeza Krstnika. Ker pa ni podlegel njenim čarom, je pregovorila očima, da je obglavil Janeza, pred njim je zaplesala ples s sedmimi tančicami. Počasi je med plesom snemala s sebe tančico za tančico do zadnje, kralj ji je ustregel in ji na zlatem pladnju prinesel glavo Janeza Krstnika. V Judeji so uporabljali harfe, oboe, tolkala in rogove.
