2.2.4Barok (1640–1720) – rojstvo baleta
Čiste, enostavne renesančne linije so se začele spreminjati, postajale so vedno bolj zapletene, polne okraskov ter dodatkov. Celo v glasbi je prišlo do dodajanja virtuoznih okraskov, še posebej v operi. Arhitektura je postala težka, polna in nabrekla, prav tako so se pokazale spremembe v kiparstvu in slikarstvu, vse je postajalo polno. Nekaterim to ni bilo všeč in ta pojav so začeli imenovati barocco, kar pomeni nekaj manj vrednega (v primerjavi z renesančnimi in antičnimi ideali). Nastanek tega imena pa so povezali tudi z enako portugalsko besedo, ki pomeni biser manjše vrednosti.
Prišlo pa je seveda tudi do sprememb v plesu, ki je odraz družbenega razvoja. Družabni plesi so se rojevali in umirali, nekateri so se obdržali dlje, drugi ne. Mnogi plesi so ostali le še kot spomin, saj je bil v renesansi ples stilizacija družabnega vedenja, v baroku pa vrhunec osebne plesne kulture. Uveljavili so se novi plesi, kot so courante, menuet (imenovali so ga tudi ples kraljev) in pa gavota. Francoska plesna šola 17. stoletja zahteva pred vsakim korakom petit plie’ kot pripravo za ples.
V Italiji se je rodil balet v času renesanse, vendar so bile predstave bolj zabavne kot gledališče. Bile so razkošne, bogate, zabavne, vendar brez vsebinskega loka in dramaturgije. Spremembe so se pojavile, ko je Francija sprejela vso umetnost, ki se je razvila v Italiji in Španiji, in tudi ideje italijanske renesanse.
Slika 23: Ludvik XIV kot Sončni kralj (Lit. vir (13), str. 78)
Kralj Franc I. je bil velik ljubitelj umetnosti; v Pariz je prinesel da Vincijevo Mona Liso, dal zgraditi Louvre in grad Fontainebleau, dragulj francoske renesanse. Njegov sin je tudi nadaljeval tradicijo ljubezni do umetnosti. Poročil se je s Katarino Medičejsko, ki pa je bila ljubiteljica baleta. Prvih baletov niso izvajali na odrih, ampak v velikih dvoranah, gledalci so jih gledali z balkonov. Plesalke so bile oblečene v dolga krila, zato se koreografi niso posvečali njihovim nogam, pač pa figuram in gibanju v prostoru. Plesi so bili v linijah, kot so kvadrat, krog, vrsta (lahko bi rekli v geometriji), ki pa je na gledalce, ki so jih opazovali zviška, deloval lepo. Katarina je s sabo pripeljala tudi violinista Balthasarja de Beaujoyeuxa, ki je pripravil prvo baletno predstavo, Ballet comiQue de la reine (15. 10. 1581). Balet je vseboval vsebinsko logiko, dramaturški lok z razvojem, vrhom in zaključkom.
Zgradba francoskega baleta, ki jo je razvil Baeujoyeux, se je obdržala dolga leta. Sestavljena je bila tako, da so gledalcu s pesmijo in recitacijo pripovedovali vsebino, plesalci so morali imeti ustrezne kostume in maske. To so bili še vedno dvorni družabni plesi, na koncu pa je bil vedno Veliki balet. V njem so nastopali vsi prisotni.
Slika 24: Prizor iz baleta »L´UniqueperlaPelegrina«, Torino 1660 (Lit. vir (13), str. 62)
Slika 25: Prizor iz baleta »L´Educazione de Achile«, Torino 1650 (Lit. vir (13), str. 62)
Ker je baletne predstave obiskovalo vedno več ljudi, je plesalcem začelo primanjkovati prostora, zato so začeli plesati na odru. To je bila novost, vendar so oder že dalj časa uporabljali v operi. In tako so gledalci začeli občudovati tudi umetnost gibanja plesalčevih nog in ne samo tloris njegovega gibanja.
Grand Ballet du Roy je doživel poseben razcvet za časa vladanja Ludvika XIV. Za balet se je navduševal že kot otrok, na dvoru so ga učili najboljši mojstri plesa. Postal je prvi predsednik akademije. Pri petnajstih letih je plesal vlogo sonca v Baletu noči. V tej vlogi je bil tako uspešen, da so ga začeli imenovati Sončni kralj, tudi kostum je veliko pripomogel k temu. Plesal je vloge kraljev in herojev; pogosto je plesal v rdečih hlačah in z nojevim perjem na glavi.
V Versaillesu so bile scenografije zelo bogate. Baleti so bili razkošni, kostumi lepi in dragoceni, vendar težki in okorni. Razkošna oblačila so bila iz težkih materialov: žameta, svilenega tafta, brokata in satena. Barve so bile: škrlatno rdeča, zelena, modra in rumena.
Ženska in moška oblačila so postajala bolj sproščena in udobnejša, saj so izginili wamsi, krinoline z žico in stezniki, utrjeni z žico. Način oblačenja pa je bil za vsak družbeni sloj strogo predpisan.
V zgodnjem baroku so si ženske oblačile po več nabranih kril. Polnost so dosegle z blazinicami na bokih in podvizanjem gornjega krila ob straneh. Životec je bil prišit
na krilo in je imel visoko ležeč pas, poudarjen s pentljo. Globok izrez pa je delno razgaljal prsi, a jih je hkrati pokrival s čipkastim ovratnikom. Bogati rokavi, ki so bili ob ramenih nabrani, so bili zaključeni s čipko.
Slika 26: Dva baročna kostuma (Lit. vir (13), str. 95)
Rokav je bil v komolcu privzdignjen s svilenim trakom, nepogrešljiv pa je bil tudi čipkast robček. Pričeske so bile poudarjene v širino, ob straneh so bili lasje oblikovani v bujne svedraste kodre. Moška moda pa se je zelo spreminjala, široke hlače z gumbi so se vedno bolj zoževale. Pod kolenom so bile stisnjene s trakovi in okrašene s čipko. Suknjič je imel sprva še pripeto snemljivo krilce, dragocena nabrana srajca s čipkastim ovratnikom je gledala izpod suknjiča. Široke hlače rheingraf s pasom na bokih so postale modne. Trakovi so vedno bolj izpodrivali čipke, tudi čipkasti ovratnik, ki je pokrival vrat in ramena, se je postopoma preoblikoval v dva trakova, ki so ju zavezovali v pentljo, kravato. Preko svilenih nogavic so obuvali platnene gamaše in lijakaste čevlje s peto, škornje so počasi zamenjali čevlji s peto in z zaponko. Moški so imeli daljše in nakodrane pričeske, moderni so bili tudi daljši brki in koničaste brade.
Pozni barok pa se je odvijal v dvornem slogu Ludvika XIV. Pariz je bil središče modnega dogajanja. Vsak mesec so pošiljali v evropske prestolnice po dve lutki v naravni velikosti. Oblačila so delovala nasičeno, okrašena so bila z rozetami, trakovi, vezeninami in črnimi čipkami. Ženske so si bledo polt krasile s prilepljenimi črnimi pikami, poudarjale so svojo vitkost. Zopet se uveljavi steznik, utrjen z ribjimi kostmi, vendar kot samostojen kos. Ženske so ga nosile pod zapetim gornji delom, ki je bil enako krojen. Podaljšan v konico je poudarjal naravno lego pasu. Bogato nabrano krilo je segalo do tal. Preko njega pa so ženske oblačile obleko manteau, sestavljeno iz še enega života, ki se je zavezoval, in krila, ki je bilo obrnjeno nazaj, spredaj pa razprto. Zadnji del krila pa je še poudarjalo ogrodje iz ribjih kosti (tournure), preko katerega je bilo krilo nadrapirano in podaljšano. Globoki dekolte je bil obrobljen s čipko. Izpod ozkih kratkih rokavov života so se videli rokavi srajce, zaključeni s čipko. Pričeske so bile res visoke in oblikovane na žični osnovi, ki se imenuje a la fontange. Moško oblačilo, ki se menja (justeaucorps), je povzeto iz vojaške uniforme. V gornjem delu je bilo lepo oblikovano, od pasu do kolen se je razširilo. Krasili so ga široki rokavni zavihki, žepni poklopci ter cela vrsta gumbov, na bokih pa je imelo razporek zaradi meča. Pod njim so nosili podobno krojen telovnik ter srajco s čipkasto kravato jabot. Hlače so bile krojene ožje, bile so zapete pod kolenom. Moški so nosili tudi svilene nogavice. Obuti so bili v gležnarje z okrasno zaponko in visoko peto, ki je bila v drugi barvi. Rdeča peta je bila znak plemenitega stanu. Črne, rjave ali rumene moške lasulje so se imenovale allonge. Bile so velike in nakodrane. Lasuljo je dopolnjeval triogelnik.
2.2.5Rokoko (1720–1785)
V začetku 18. stoletja je nastal v Franciji nov slog, ki je bujne baročne oblike še povečal, in okraševanje se je stopnjevalo do skrajnosti. Močne barve baroka so vedno bolj bledele, zavladali so pastelni odtenki biserov, školjk in porcelana. Tudi ime rokoko izhaja iz francoske besede rocaille in pomeni školjko z vzvalovljenimi robovi. Prvi zametki tega sloga so se kazali že v obdobju regentstva (vzhodnjaški, predvsem kitajski vpliv na uporabno umetnost), predvsem v linijah oblačil, lahkih poenostavljenih materialih, nežnih pastelnih tonih, obrisi oblačil obeh spolov so spominjali na črko A.
Pri baletu je prišlo do sprememb. 16. maj 1681 zaznamuje zgodovina baleta kot dan, ko se je baletna umetnost ločila od dvornih svečanosti in postala odrska umetnost. Vendar so še vedno plesali plemiči in to samo moški. V obdobju rokokoja pa se je pojavil poklic plesalca, ki je postal profesionalec. Sčasoma so poklicni plesalci tako napredovali, da se je meja med dvornim in odrskim plesom zelo povečala. Odrski plesalci so izvajali vedno višje skoke, battus in pirouettes so postali bistven del baletne tehnike. Plesalke so tudi že redno sodelovale v baletnih predstavah; hotele so pokazati svojo tehniko, vendar so jih pri tem omejevali težki kostumi, predvsem krinoline. Prva znana balerina Marie Anne Camargo (1710–1770) je bila prva, ki je skrajšala krilo in odstranila iz njega težko breme, da je lahko pokazala med skokom štirikratno menjavo nog. Opustila je tudi čevlje s peto, kar ji je omogočalo dober počep – plie’. Naslednja pomembna balerina je Marie Salle (1707–1756), ki ni iskala tehnike v plesu, temveč izraznost. Želela je, da bi telo govorilo. Kostum je še bolj skrajšala. Za svojo predstavo Pygmalion je prva odvrgla steznik in krinolino. Zaplesala je v tankem muslinu, nabranem in belem, kot nekoč stari Grki. Bila je predhodnica Isadore Duncan. Salle je bila bolj priljubljena v Londonu, v Parizu pa se je publika razdelila v dva tabora, camargistov in salleistov. Bil je to prvi spopad med tehnično virtuoznim plesom in izraznim plesom. Kljub vsemu pa so baletni oder še vedno obvladali moški. Jean Balon (1676–1739) je imel tako visoke skoke, da še danes, če kdo od plesalcev visoko skoči, pravijo, da ima balon. Gaetano Vestris (1728–1808) je bil izjemen plesalec. Pariška opera je imela za vsak žanr določeno kategorijo plesalcev, vsak plesalec pa je nastopal samo v svoji kategoriji. Kategorije so bile tri: prva elegantna, druga komična in tretja za polkarakterne plesalce. Gaetano je bil znan kot eleganten plesalec. Bil je prvi, ki je v baletu Medeja in Jazon snel masko in dokazal, da je tudi igralsko zelo močan. Znano je tudi, da so ga imenovali Bog plesa.
Pojavljajo se hotenja, da bi gib označeval vlogo, ne pa kostum. Plesalci naj bi pripovedovali zgodbo z gibom in s plesom, ne pa z recitacijo.
Glede mode se deli rokoko na dva dela. V visokem rokokoju so se vrnile krinoline kot obširen panier z obroči iz ribjih kosti. Vzorec za novo obleko je postala poznobaročna domača halja adrienne. Bila je preprosto široko oblačilo, ki se je nosilo preko spodnje obleke. Vertikalne hrbtne gube so se razgubile od ramen proti tlom v širino krinoline. Obleke so bile bogato okrašene, imele so naborke in čipke. Ženske so nosile tesne steznike, ki so poudarjali globino dekolteja in vitek pas, podaljšan v konico. Širino bokov so poudarjale z blazinicami na bokih, ozki rokavi do komolcev so se zaključevali z bogatimi naborki. Nov modni dodatek sta fichu (rutka), okrašen s cvetjem in pentljami, ter pompadour torbica v obliki mošnjička. Frizerstvo je doseglo akademsko raven. Belo napudrane ženske pričeske so bile sprva nizke, počesane s čela. Postajale pa so vedno bolj izumetničene in višje. V modo so prišle visoke lasulje, ki so imele osnovo iz žic in lasnega krepa, na katero so česali dolge lase navzgor. Okrašene so bile z biseri, nojevim perjem in s cvetjem, dosegle so celo višino enega metra. Tudi moške lasulje so bile privzdignjene na temenu. Pri moških je postal justeaucorps udobnejši, zgornji del je bil ožji. Spodnji del je bil v pasu naguban in zvonasto razširjen do kolen. Zadaj se je pojavil razporek, osnova za kasnejši frak. Vestjo so zapenjali v pasu, da sta bila vidna srajca in čipkasti jabot z metuljčkom. Svilene nogavice so bile običajno bele ali modre. V poznem rokokoju je panier izginil, nadomestile so ga košarice, privezane na boke in spodnje krilo. Spredaj razprti manteau so spenjali ob straneh, košarice pa so se pomaknile nazaj. Oblačilo je dobilo novo obliko a’ la Polonaise in nov modni dodatek – sončnik.
Slika 27: Oblačilo a` la Polonaise (Lit. vir (20), str. 35)
Pod angleškim vplivom so se spremenila tudi moška oblačila. Prednja krila suknjiča so odrezali, saj so jezdeca ovirala med jahanjem.
Tako je nastal spredaj razprti frak, ki so ga nosili preko krajše vestje (telovnika). V poznem rokokoju so postale ženske lasulje nižje in širše. Preko njih so ženske nosile kape in večje klobuke. Moški so bili obuti v čevlje z oglato konico in nižjo peto, ženski čevlji pa so imeli visoko peto, bili so bogato okrašeni in izumetničeni.
2.2.6Klasicizem (1785–1815)
Novo obdobje klasicizma je predstavljajo prehod od idealizma k realizmu. Duhovne vsebine idealizma je zamenjal nov znanstveni duh. Evropske države so doživele prehod iz fevdalizma v kapitalistično družbo, ki je dosegla vrhunec z industrijsko in s tehnično revolucijo. Iz gospodarsko najbolj razvite Anglije je prihajala nova moda. Bila je napredna tudi glede tekstila. Meščanstvo je dobivalo vedno pomembnejšo vlogo, njihovo modo so začeli prevzemati plemiči, pojavila se je tudi konfekcija.
Do sprememb je prišlo tudi pri baletu. Pariška opera pa ni bila naklonjena reformam. Leta 1785 je prevzel vodstvo baleta Bordeaux. Prvi je na baletni oder postavil preproste ljudi, kmete, delavce, včasih jih je pokazal tudi s komične strani. Koreografiral je veliko baletov, najpomembnejši za zgodovino pa je Slabo čuvana hči. Prikazuje zgodbo o strogi mami, kako ošteva svojo hčer, ker je bila s fantom na slami. To je prastara zgodba o ljubezenskem trikotniku s humorjem, imajo ga za prvi komični balet. Baletna glasba ni bila pomembna. Izbrali so različno glasbo – od ljudske do poulične, pojavi se historični kostum.
V drugi polovici 18. stoletja in na prehodu v 19. stoletju je bilo v Franciji (in sploh v Evropi) tako, da so plesalci in koreografi veliko menjavali kraje svojega delovanja. Louis Dideloto (1767–1836) je uspešno razvijal ruski balet. Žel je uspehe z baletom Flore et Zephyre; njegovi plesalci so letali po zraku, kar jim je omogočal sistem nevidnih žic in vrvi.
Slika 28: Pojav historičnega kostuma (Lit. vir (28), str. 170)
V času francoske revolucije (1789–1795) so se na oblačilih pojavile modre, bele in rdeče kokarde, ki so označevale pripadnost revoluciji. Oblačila mladeničev, ki so jih prevzeli po noši republikanskih gardistov, jakobincev, so delovala zanemarjeno in mučeniško: bele tričetrtinske mornarske hlače, telovnik, do pasu odpeta srajca, kratek suknjič z ovratnikom in s kovinskimi gumbi, rdeča frigijska čepica ter lesene cokle ali čevlji s kovinsko zaponko. Žensko oblačilo sta sestavljala dolgo krilo in kratka jopica (caraco), bilo je predhodnica kostima. Vratni izrez pa so si ženske pokrile s črtastim šalom. Po zrušenju jakobinske diktature je prišla na oblast buržoazija, ki je uvedla novo ustavo in petčlanski direktorij (1795–1799). V Angliji ženske odvržejo steznik in spodnja krila, v Franciji pa se razširi moda preprostih belih srajčk iz muslina, ki so bile pod prsmi prevezane. Spominjale so na antično modo, slog so imenovali tudi gola moda. Pod prosojnimi srajčkami so imele oblačila iz trikoja v kožni barvi. Ženske so si ogrinjale velike drapirane šale iz kašmirja. Moški so si po angleškem vzoru nadevali frak z višjim polfazonskim ovratnikom, dragocen kašmirski telovnik in več rut, ki so bile visoko zavezane. Oblačili so si bele podkolenske hlače in bele svilene nogavice. Oblačila so bila udobna in praktična.
Za časa Napoleona (1804–1815) se pojavi umetnostni slog empir (kar pomeni cesarstvo). Napoleon prekine trgovino z Anglijo. Tkanine, kot so lahki batisti in muslini, so nadomestili težji svileni, volneni in bombažni materiali. Oblačila so prilagodili hladnejšim klimam. Obleke so imele bordure, manj gub in so se skrajšale do gležnjev. Napihnjene kratke rokave so dopolnjevale dolge rokavice, kasneje so jih zamenjali ozki rokavi. Pojavil se je plašč, ki izhaja po kroju iz moškega redingota.
Pod vplivom dandyjev vpeljejo v moško modo elegantno krojeno oblačilo temnih barv in dolge hlače.
2.2.8 Romantika (1815–1845)
Po burnem obdobju vojn in Napoleonovem padcu se je moda začela vračati v preteklost, predvsem v barok, k romantiki in zasanjanosti; v ženski modi se to izraža z bujnim okraševanjem. Industrija se je močno razvijala in krepila se je meščanska aristokracija in razvil se je nov meščanski slog (v pohištveni opremi, dekoraciji in modi), bidermajer.
V začetku 19. stoletja se razvijajo nove želje in tokovi. V literaturi in na odru se uveljavi preprost človek z vsemi problemi, s hrepenenjem in bolečino. Mitološke teme se umaknejo, na površje pride človek z notranjim svetom, upanjem, s strahovi pred nadnaravnimi silami. Pri baletu je prišlo do velikih sprememb, saj so nove vsebine zahtevale nove prijeme. Zanjo so značilni: lahkotnost, eksotičnost, svet demonov in vil ter globoka ljubezen. Vse to je bilo združeno v Balet La Sylphide. Vsebina je ustrezala novemu stilu. Predstava ni prenesla še nekaj tehničnih in scenskih inovacij, uvedla pa je ples na konicah prstov. Ustvarili so vtis, da za balerino ni težnosti, da drsi po odru kot oblaček. To pa ni bil tak ples, kot ga poznamo danes, le sem in tja kakšen korak ali poza na prstih. Tudi copati so bili še navadni, utrjene konice so začeli uporabljati šele leta 1860.
Da je bila balerina še bolj podobna vili, so spremenili tudi kostum. Plesalka je nosila dolgo belo krilo, ki je plahutalo, na hrbtu so bila krilca, ramena so bila gola. Nova pričeska se je imenovala »a’ la Taglioni«.
Slika 29: Marie Taglioni (1804–1884) kot La Sylphida (Lit. vir (13), str. 106)
Da so dosegli iluzijo vilinskega gozda, je veliko pripomogla plinska razsvetljava, ki je omogočala spreminjati moč osvetljevanja. Pojavila pa se je tudi zavesa, ki se je po koncu dejanja spustila in zagrnila prizorišče. Luč v dvoranah pa se je zmanjšala, prej so bile dvorane normalno osvetljene. Druga velika balerina tega časa je bila Fanny Elssler, bila je pravo nasprotje Marie Taglioni. Bila je zelo temperamentna in imela je izredno tehniko – bila je prava predstavnica zemeljskega plesa. V Parizu sta zopet nastala dva tabora; nekateri so za Elssler, drugi za Taglioni. Zmagala ni nobena stran, ker sta bili obe balerini največji.
Drugi pomemben balet je Giselle. Carlotta Grisi je imela poleg izjemne tehnike tudi dar za dramo, ustvarila je nov balet. Sceno je narisal Pierre Ciceri, kostume pa Paul Lormier.
Slika 30: Carlotta Grisi kot Giselle (Lit. vir (13), str. 108)
Balet je bil zelo uspešen ne samo zaradi Carlotte, ampak tudi zaradi dramatične koreografije in glasbe. Posamezne vloge so bile dobro označene, ni bilo več plesnih venčkov. V tem obdobju so moški izgubili svoj primat. Moški pleše le v ozadju in središče dogajanja prevzame balerina.
Slika 31: Ples štirih – Pas de quatre (Lit. vir (13), str. 113)
Omeniti pa moramo plesalca in koreografa Jules Perrota, bil je poročen z Carlotto Grisi in zanjo je koreografiral plese v Giselle. Koreografiral pa je tudi sloviti ples štirih – Pas de quatre, ki je postal simbol romantičnega baleta.
V obdobju romantike se je plesni kostum dokončno poslovil od oblačilne mode in se razvil v svojo smer. Moda je navdihnila plesnemu kostumu manjše detajle, rožice, čipke …
Baletno krilo se je imenovalo tutu: močno nabrano krilce iz tankega materiala, prišito na gornji del oblačila – korzet. Tutu je bil navadno v beli, danes se pojavlja tudi v drugih barvah.
2.2.9Zaton baleta
Bleščeči vzpon baleta (ali beli balet, ime je dobil po belih oblačilih) je v drugi polovici 19. stoletja izgubljal svojo moč. Okus gledalcev se je spreminjal, raje so gledali balerine, ki so visoko dvigale noge, živahne plese in bogate kostume. Beli balet je bil preveč poetičen, nežen in zahteven. Izgubil je svoje umetniško poslanstvo; plesalke so se vrtele ter skakale po prstih, plesalci ostanejo brez dela. Ženske so prevzele njihove vloge in oblačile njihova oblačila. Imenujejo se en travestie. Pojavil se je erotični kan kan, za katerega so značilna dolga bogata krila, ki so jih med plesom plesalke dvigale, da se je videlo spodnje perilo.
V tem času sta ostala samo še dva baleta: Coppelia ali deklica s porcelanastimi očmi in Sylvia. Balet Syivia ima lepo glasbo in nekaj prekrasnih scen.
