Ples, 3. del

 

2.2.0Japonska

 

Japonski ples je lahko nežen kot njihovo slikarstvo. Tako kot indijski plesi tudi japonski temeljijo na kretnjah in potezah. Ena poteza s čopičem in en gib s pahljačo nam lahko razkrijeta veliko število razpoloženj. Simboli so nastajali v templjih in na dvorih, sedaj pa jih pozna že vsak plesalec, lahko pripoveduje in pleše zgodbo o mladem ribiču ali malem drevescu; akcije, pozicije, osebe in rekviziti so največkrat nakazani. Tako je boj nakazan z lahkimi udarci noge, valujoče morje z zelenim robom na pahljači. V enem najstarejših japonskih plesov nastopajo sonce, mesec, zemlja in njihova božanstva. Japonci so tudi veliki ljubitelji rastlin in cvetja, zato govori o tem veliko plesov. Posebno svečano praznujejo praznik cvetočih češenj, ko nastopi pomlad. Ko pa nastopi zima, imajo praznik zimskih cvetov krizantem. Do nedavnega so v japonskem gledališču nastopali le moški, tako je bil vsak igralec specializiran za eno vlogo. Nekateri so igrali mlada dekleta, drugi stare ženske in tretji mladeniče.

Poznamo dve vrsti gledališč: Kabuki in No. Kabuki: K pomeni petje, bu ples, ki gibanje. To nam pove, da je Kabuki hibridna oblika, vsebine so večinoma zgodbe iz starih časov.

Igralci so razkošno oblečeni in ne nosijo mask, spremljata jih pevski zbor in orkester.

Japonski kostum za ples kabukija je sestavljen iz več oblačilnih delov. Moški ima kimono, čezenj ima oblečeno še eno krilo, ovito okoli telesa, močno nabrano v pasu in tudi pritrjeno z okrasnim pasom. Na zadnjem delu sta še dva konca te tkanine, enega si igralec ovije okoli gornjega dela telesa kot ogrinjalo in ga pritrdi v pasu, spodnji del pa si spodvije med noge in pritrdi v pasu, tako nastanejo hlače. Blago za kostume ima lepo tkane vzorce v raznovrstnih barvah, vendar prevladuje zlata. Toda zlata barva ni tako močno zastopana kot v Indiji. Pri japonskih kostumih se pojavijo vzorci v kombinaciji zlate in črne barve ter bele, zlate in rdeče.

Nasprotno je No aristokratsko gledališče, ki je jemalo teme iz mitov in legend. V njem pa nastopata dva igralca, ki nosita maske in razkošne kostume. Nekateri primerjajo to gledališče s starogrško tragedijo. Pri obeh zvrsteh je gibanje izredno stilizirano, tehnika ni sama sebi namen, je pa nujna, saj omogoča izraznost telesa in giba. Pomembna je disciplina telesa, telesa ne smeš razvajati in se ga sramovati, temveč ga moraš spoštovati.

 

 

Slika 13: Kabuki (Lit. vir (13), str. 25)

 

2.2.1Kitajska

 

Kitajska filozofija in način življenja sta učila, da mora človek skrivati svoje občutke, biti zadržan v odnosu do drugih in trezno razmisliti vsako svoje dejanje. V takem okolju seveda ples ni mogel uspeti, saj je izraz življenjske radosti. Kitajski ples ni nastal iz veselja ali potrebe, ampak so se ga plesalci naučili iz starih knjig, ki jih je napisal modrec Theo Kung. V njih je opisal vse plese in pravila o njih. Tudi Kitajci so imeli na dvorih plesne šole, kjer so se mladeniči učili, kako se morajo vesti, če se pojavi cesar.

Plesi so vsebovali priklone, padce in kroženje, vendar so bili vsi počasni in dostojanstveni, roke so bile večinoma na miru. To pa ni veljalo za bojne plese, ki so vključevali skoke. Kostumi so bili bogati, saj plesalci zaradi umirjenih gibov niso potrebovali razkritih delov telesa. Plesalec je nosil nekakšen kimono, do tal segajočo haljo s širokimi rokavi. Bil je pritrjen s pasom. Kimono je imel bogate vzorce v zlati, rdeči, modri in zeleni barvi. Pod to haljo je imel plesalec še eno krilo, lahko enobarvno z dekorativnimi robovi. Pod drugim krilom se lahko pojavijo še široke hlače, pri kolenu ali gležnju stisnjene ali povezane z dekorativnim kosom tkanine.

V kitajskem gledališču pa so se gibi razlikovali od dvornega plesa. Tudi tukaj so nastopali samo moški, gibanje je temeljilo na fizični spretnosti in akrobatiki. Nastopali so prav tako v razkošnih kostumih, vendar se tukaj pojavijo maske. Tako oblečeni plesalci so izvajali divje plese z neverjetnim občutkom za pantomimo. Redne vloge pa so imele v tem gledališču tudi živali, še posebno levi, zmaji in opice.

Kostum in maska sta igrala pomembno vlogo – še danes poznamo čudovito izdelane podobe živali iz kitajskih plesnih procesij. Glasbila so bila različna: največkrat so uporabljali bobne, piščali, gonge ter brenkala.

 

Slika 14: Kitajski igralec Pekinška opera (Lit. vir (28), str. 235)

 

2.2.2Krščanstvo in ples – romanika (l. 800–1200)

 

V krščanstvu se položaj plesa močno spremeni. Za kristjane je telo nekaj, kar je potrebno skriti in s telesom tudi ples. Ko je cerkev prevzela oblast, je prepovedala vse stare poganske obrede. Sestavni del teh obredov pa je bil tudi ples, s katerim so plesalci izražali telesno in duševno veselje ter radost. O plesu in gledališču tistega časa ni veliko podatkov ali virov. Sveti Avguštin (354 –430) je govoril: »Ples je gibanje v krogu, v središču katerega se nahaja hudič.« (Lit. vir (13), str. 38)

Razvila se je nova glasba koral, to je starokrščanska glasba, dosledno vokalna in enoglasna. Ideja o ljubezni do bližnjega in vera v posmrtno življenje sta bili vir za novo umetnost, ki je dobila izrazito spiritualen značaj. Je čisto nasprotje antičnemu humanizmu in njegovemu gledanju na lepoto, ki je v ubranosti med telesno in duševno popolnostjo.

O tem, ali so ljudje plesali, ni dvoma. Plesali pa so skriti pred ljudmi, ki so jim prepovedovali ples, saj so dogodki, kot so rojstvo, poroka, žetev še vedno obstajali in ljudi še vedno vznemirjali, ne glede na prepovedi in grožnje na večno prekletstvo. Kajti ljudje so tisočletja verjeli v demone in to izražali z gibanjem in s plesom. Cerkev pa je poganske demone začela zamenjavati s krščanskimi svetniki.

Ostanki gledališča in tudi plesa pa so se obdržali na podeželju, saj so iz kraja v kraj romale skupine komedijantov, klovnov, akrobatov, plesalcev in žonglerjev. Pri njih so se ohranili stari običaji, čeprav se je prvotni pomen večkrat pozabil. Šlo je predvsem za zabavo, igralci so bili nizkega stanu in cerkev jih je preganjala do leta 1480, vseeno pa so jih plemiči najemali za razvedrilo.

Proti koncu tisočletja se je začela razvijati srednjeveška verska liturgična drama. Cerkev je ugotovila, da bi bilo pametno dramo oz. takrat še pantomimo vnesti v bogoslužje, in tako je ples preživel. Drame so igrali tako v cerkvah kot na prostem in iz teh predstav so se razvile prave predstave z versko tematiko, imenovane misteriji.

Vsebine teh liturgičnih iger so bile zgodbe iz Svetega pisma. Junaki so bili Bog, Jezus, Marija, angeli in svetniki. Če je duhovnik stal na sredini cerkve, so bila na njegovi desni nebesa, na levi je bil pekel. Zelo pomembno vlogo pa je imel hudič s svojimi spremljevalci, vsi nastopajoči so nosili maske. Hudič je imel smešen kostum in je bil najbolj neumen. Bog in Jezus sta bila v zlatih kostumih, svetniki so imeli aureole, angeli pa so imeli bele kostume. Dialog je bil prepleten s pesmijo in plesom. Angeli in svetniki so plesali lepe in mirne plese večinoma v krogu, hudiči pa so dirjali sem ter tja. Ples hudičev je slonel na improvizaciji, kajti njihov namen je bil prikazati gledalcu vso grozo pekla. Vendar so bili ljudje bolj navdušeni nad veseljem kot nad vero, saj so jih nastopi hudiča neznansko zabavali. Misteriji so bili zelo razkošni, veliko je bilo tudi scenskih elementov in akustičnih efektov. Na odru se je hudič pogreznil v globino pekla. S posebnimi škripci so iz višin pripeljali nebeška bitja. Uporabljali so veliko megle in glasbeno spremljavo: za hudiča bobnenje, za nebeška bitja pa lepe nežne melodije.

Igre so postajale vse bolj posvetne. Besedila so bila vulgarna in predstave niso več sodile v cerkev. Zato so začeli postavljati odre pred cerkvijo na trgih; druge oblike odrov so bili vozovi: en voz je predstavljal raj, drugi pekel in tretji nebesa. Ko se je zgodba končala na enem vozu, se je ta odstranil in zgodba se je nadaljevala na drugem vozu. Za te misterije je značilno, da so jih spremljali glasbeniki v pisanih kostumih. Tako je ples kljub grožnjam in prepovedim preživel srednji vek.

Iz 11. in 12. stoletja imamo poročila o nenavadnih pojavih, saj so na pogrebih in ob cerkvenih praznikih ljudje začeli plesati in peti na pokopališčih. In ni bilo starostnih omejitev, saj so plesali tako moški, ženske in otroci; plesali so dneve in noči in celo leta, se zvijali v krčih in metali ob tla. Plesali so od vasi do vasi, od mesta do mesta, dokler niso izčrpani obležali, vendar tudi potem niso odnehali. Ti dogodki so se širili po vsej Evropi. Nekateri so trdili, da plešejo zato, ker jih je bog kaznoval za njihove grehe. Sveti Vid je bil zaščitnik pred boleznijo. V tem času je vladala velika beda in pojavile so se številne epidemije. Iz ljudi je v njihovem obupu privrelo na dan nekaj že zdavnaj pozabljenega, nekaj, kar se je vleklo z izročilom še iz kamene dobe, vendar pa je cerkev hotela to skriti.

Vse se je začelo na pokopališču, to je kraj, kjer so bili po starem verovanju živi povezani z mrtvimi svojci. Plesali so in padali v ekstaze.

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 15: Pieter Bruegel: Vidov ples (Lit. vir (13), str. 41)

V ljudeh so bili podzavestni spomini na nekdanje čarovniške obrede, s katerimi so prosili demone, naj jim ne škodujejo.

Pojavi se znani motiv v slikarstvu, mrtvaški ples; smrt pleše z ljudmi, nihče ni varen pred njo. Smrt je prikazana kot smejoč okostnjak, ki drži za roke ljudi iz vseh družbenih razredov. Čeprav težko rečemo, da je na sliki plesna kostumografija, je pa lep pregled mode tistega časa. To je obdobje romanike v visokem srednjem veku. Razvil se je monumentalni umetnostni slog. Tipična zgradba tega časa je bazilika s tlorisom v obliki križa.

Barve so bile tiste, ki so imele velik vpliv pri določanju sloja ljudi. Žive barve, dragocenost in količina materiala, to so seveda značilnosti bogatejših. Oblačila revežev pa so bila v temnih barvah in iz lanenih in volnenih tkanin, ki so bile stkane doma. Osnovno moško oblačilo so bile dolge hlače, preko katerih je nosil moški srajco z rokavi, ki je bila pripasana in je segala do kolen.

 

 

Slika16: Dance macabre (Lit. vir (16), str. 23)

Plašč, značilen za to dobo, ima kapuco in je s sponko pripet na prsih ali desnem ramenu. Tak plašč so nosili duhovniki, pastirji in romarji. Zaščitno vojaško oblačilo je bila verižna srajca, spletena iz kovinskih niti. Spletena je bila v obliki tunike in je bila prerezana spredaj in zadaj. Žensko oblačilo je bilo pod močnim bizantinskim vplivom. Sestavljali so ga spodnja in zgornja obleka, ki sta segali do tal. Imeli sta okrogel ali pravokoten vratni izrez. Del ženske obleke je bilo tudi ogrinjalo. V poznoromanski dobi je imela spodnja obleka dolge ozke rokave, ki so bili daljši kot zgornji, ki so bili ohlapni in okrašeni z vezeninami in s trakovi.

 

2.2.3 Gotika (l. 1200–1500)

 

Na začetku drugega tisočletja se začne spreminjati tudi življenje višjih stanov, in sicer plemičev. Njihova moč in fevdalni red sta se vedno bolj utrjevala. Križarji so na svojih pohodih po Orientu videli razkošje orientalskih plemičev v drugih delih sveta. Željo po razkošju so prenesli na svoje gradove, ki so bili precej neudobni in primitivni. Pojavila se je želja po uživanju in ne samo po bojevanju. In to je poezija, ki se povezuje z glasbo. To novo obliko so prenašali pevci, ki so se imenovali trubadurji. To so bili povečini obubožani plemiči ali nadarjeni pevci nižjega stanu. Sprva so bile pesmi religiozne, kasneje pa so že začeli opevati lepoto plemiških gospodičen in junaške viteze.

Trubadurji so prinesli med plemiče nekaj zanimivega, saj so kmalu vsi plemiči poskušali peti, pesniti in igrati na lutnjo, medtem ko so premožne mladenke rade zaplesale. Plesale so mirne plese v krogih, lahko pa tudi posamezno. Moški niso plesali, ker je ples veljal za nemoškega, nekaj, kar se za bojevnike in junake ne spodobi. Gospem so pri plesu pomagali njihovi mladi služabniki, ki še niso bili v moških letih. Plesali so plese v krogih, ki so jih imenovali carole.Slika17: Trubadurji (Lit. vir (35))

To so bili koraki iz kmečkih plesov, le da so jih poenostavili zaradi težkih oblačil, ki so jih nosile plemkinje, pa tudi zaradi želje po lepem in umirjenem vedenju, ki naj bi ločevalo višji sloj od nižjega. Rodi se nova oblika plesa, ki se imenuje družabni ples.

Kmalu so tudi vitezi začutili željo po razkazovanju in telesni uglajenosti. Pomembni deli plesa so bili prikloni, podajanje rok ter sprehod.

To so bili predvsem plesi občudovanja in razkazovanja; vitez v oklepu in dama v težki obleki se sprehajata in priklanjata, ko končata, je na vrsti drug par. Z razvojem plesa se plesalci in plesalke postavijo v krog, vendar se ne držijo za roko; moški drži z desno roko pokrivalo, z levo pa meč, medtem ko ženska z rokama drži obleko.

 

Slika 18: Rubens: Kmečki plesi (Lit. vir (13), str. 45)

Gotika je bila umetnostni slog z močno poudarjeno vertikalo. Iz Francije se je razširil po vsej Evropi. V arhitekturi so značilne koničaste visoke katedrale s premnogimi stolpiči, koničasto oblikovani oboki in zaključki podolgovatih oken. Bila je povezana s krščansko filozofijo, sholastiko, ki je tudi, vse obrnjeno proti bogu v višave. Vse to pa se seveda odraža tudi na oblačilih: navpične linije poudarjajo vitkost in podaljšano telo.

 

V zgodnjem gotskem obdobju se je oblačilna moda spreminjala. V tem obdobju so bila moška in ženska oblačila dolga. Preko spodnjega oblačila (cotte) z dolgimi rokavi so nosili brezrokavnik (surcot), ki je bil podložen s krznom in je bil odlična zaščita pred mrazom, kajti bivalni prostori niso bili ogrevani. Ženski surcot je imel še vlečko in odprte, do tal segajoče rokave, ogrinjalo je bilo tudi podloženo s krznom. Moške hlače so se preoblikovale v platneni zgornji del, na katerega sta bila pritrjena cevasta dela iz tkanine ali usnja. Telo so navidezno podaljšali brezpetni kljunasti čevlji z močno podaljšano konico.

 

 

 

Slika 19: Plesna scena iz poznega srednjega veka (Lit. vir (13), str. 45)

 

Oblika telesa postaja vse bolj poudarjena v ozko krojenih oblačilih, rokavna izreza ženskega surcota se povečata v široki odprtini ob straneh (imenujejo se peklenska okna), skozi kateri se vidi oblika telesa v ozkem spodnjem delu, dragocen pas je krasil ženskam boke. Dekolte se je poglobil, prevezovanje na straneh so zamenjali gumbi. Padec tkanine na spodnjem delu oblačila pa so dosegli s trikotnimi vstavki ob straneh oblačila.

V 14. stoletju so dolga moška oblačila izginila in pojavil se je wams, to je oblačilo, sestavljeno iz ozkega života in kratkega krila. Pod krili so moški nosili v koraku sešite nogavice, ki so jih z jermeni pritrjevali na pas. Krilo se je vedno bolj krajšalo, intimne predele so si začeli pokrivati s polkrožnim podloženim mošnjičkom, tobolcem. Kovinsko srajco je zamenjal kovinski oklep, ki so ga nosili čez wams. Barve so bile žive, imele so pomen in sporočilo, to je barvna alegorija. Tudi oblačila so bila razdeljena na pol in so delovala kot nekakšne barvne sestavljanke. Ta moda se je imenovala »mi parti«, delim se. Gotska moda pa se je kot slog oblikovala v burgundski modi v 15. stoletju. Izrazito podaljšanje in vitkost telesa so poudarjali stožčasti klobuki, hennini, z dolgimi tančicami, kljunasta obutev in prepasovanje pod prsmi.

 

2.2.4Renesansa (l. 1500–1640)

 

To obdobje se začne proti koncu 14. stoletja, konča pa se z nastopom baroka v 17. stoletju in ime izhaja iz francoske besede renaissance in pomeni preporod ali obnovo. Pozornost ljudi se je usmerila k antiki, želeli so obnoviti staro antično gledališče. Lepote zemeljskega sveta so zelo zaželene, in sicer: človeško telo, anatomija, raziskovanje, razvoj tiska in kiparstvo. Slikarje in pesnike navdihujeta lepota narave in žensk, zato se spremeni tudi odnos do plesa. Postane še bolj uglajen in radoživ. Konec je ženske nedostopnosti, ki so jo tako opevali trubadurji in stopi v središče družabnega dogajanja.

Plese so plesali že kar praviloma v parih, prvi tak ples je bil nizki ples bassa danza. Plesi so bili umirjeni, vsebovali so priklone in sprehajanje, včasih pa so vstavili kak korak, ki so si ga sposodili od kakega nadarjenega plesalca. Instrumenti so bili: lutnja, viola, oboa, kasneje pa so se pojavila tudi pihala in trobila. Na plesih so vedno upoštevali neko zaporedje, in sicer najprej bassa danza (počasen ples), naslednji je bil ballo, hitrejši ples. Ballata, iz katere izhaja beseda ballo, pomeni pesem s plesom. Ženske še vedno niso plesale preveč živahno, saj so jih še vedno ovirala oblačila. Moški pa so že kar visoko dvigali noge in razkazovali svoje spretnosti. Pavana ni bil tako hiter kot gagliarda, ki je bil vesel ples, kar tudi pomeni. Kmalu pa so plesali tudi več plesov zapored, pojavi se plesna suita, kar pomeni plesni venček. V vsakem kraju in na vsakem dvoru so plesali drugače, plemiči so se morali naučiti plesa. Družabni ples je bil sicer umetno ustvarjen, a je vseboval tudi ljudske elemente, ki so bili predelani.

Da bi plemiči obvladali novo umetnost, so potrebovali nekoga, ki jih bi poučeval. Nastal je nov poklic – plesni učitelj. Bil je zelo cenjen. Ker so številni plesi vsebovali pravila o družabnem vedenju, je nastala plesna teorija. Zajemala je tudi pravila: kako mora moški držati klobuk (nikoli ga ne sme držati od sebe z notranje strani), kako ga sneti ali povezniti na glavo, pa tudi kako držati roko na meču, kako sneti rokavice pri plesu in kako držati robček.

Gledališki ples je doživel prvi višek v antiki, ob nastopu krščanstva je preživel pri popotnih igralcih, šele kasneje ga je cerkev vključila v liturgične igre. Z renesanso se je vsebina teh iger spremenila. Formalno tudi niso bile več religiozne, ampak so se tematsko približale antiki.

Pojavila se je želja po obnovitvi grškega gledališča, ki je bilo namenjeno tudi zabavi. Igre so se imenovale mascherate, trionfi. Razkošni trionfi so bili znani v Italiji in so jih igrali na vozovih kot liturgične igre. Plemiči pa so tekmovali med sabo, kdo bo gledališčnike bolj razkošno oblekel. Med znanimi je bila plemiška družina Medici iz Firenc. Kostumi so bili zelo bogati in vozovi dobro opremljeni. Podobne plese so prirejali tudi na dvorih, imenovali so jih balleti, ki pa so jih izvajali dvorjani. To so bili recitali, vsebina ni bila posebno pomembna, saj so s kostumi nakazovali karakter posameznih vlog, plesali so družabne plese. V Italiji se je počasi rojeval balet, od koder ima tudi ime.

Kostumi so bili še vedno težki, vsaj ženski, moški so že prej odložili veliko teže. V renesansi so tudi oblačila poudarjala osebnost, lepoto in bogastvo. Obrisi telesa niso več silili v višino, da bi poudarjali krhkost, temveč v širino. Ideala sta postala polnejša ženska in mišičast moški. Trije evropski narodi so bili v renesansi vodilni. Bili so zelo neenotni, zato je vsak na svoj način vplival na oblačilno modo.

Italijanska renesansa je pri ženskah najprej opustila vlečko, visoka pokrivala in koničaste izreze; značilne so bile obrobe na oblekah, prsih in rokavih. Tudi moška oblačila so se skrajšala in postala širša. Tesno prilegajoči se hlačnici sta bili večkrat v različnih barvah. Pokrivala so bila le še majhne čepice, okrašene s perjem. Oblačilo je bilo izdelano iz žameta, svile, volnenega ali srebrnega brokata.

Nemška renesansa je imela začetek v 16. stoletju. Za ta čas je značilno moško oblačilo, ki se je končala ob vratu. Kožuh je bil širok, široke so bile tudi kratke hlače, čevlji in baretke so bile širše kot danes. Moški in tudi ženske so želeli imeti širok videz. Krilo je bilo nagubano in tudi rokava, ki sta bila sprva oprijeta, se lijakasto razširita. Žensko pokrivalo, ki ga še danes nosijo redovnice, je bilo ploščato.

 

Slika 20: Ples v renesansi – gagliarda (Lit. vir (13), str. 49)

Od srede 16. stoletja je čas španske renesanse. Zanjo je značilen razvoj nabranega ovratnika, ki je postajal vse širši in je dosegel velikost polmetra. Še danes lahko zasledimo take ovratnike pri nekaterih protestantskih pastorjih hanseatskih mest. Moške hlače so bile kratke in razširjene, s tršimi vlakni iz žime, tako da sta bili hlačnici kot buči. Pojavile so se tudi pletene nogavice, čevlji so se zožili. Moški so še vedno nosili baretke ali tudi višje ovalne ali okrogle kape z manjšimi krajci. Pri ženski modi je novost steznik, ki je bil najprej ojačan z blagom, šele kasneje tudi z jeklenimi palicami. Steznik je zakrival naravno žensko obliko tako, da je močno stisnil prsi. Zgornji del telesa je izgledal kot na glavo obrnjen kegelj. Naslednja novost je bila krinolina z obroči, ki so bili kasneje tudi jekleni. Spodnji del oblačila je predstavljal čisto nasprotje zgornjemu delu.

 

Znameniti Palladijev Teatro Olimpico v Vicenzi, ki je primer tipičnega renesančnega gledališča, še zdaleč ne predstavlja začetka sodobnega gledališča. Prihodnost je bila v razvijanju Terencovega odra, kakor je bil prikazan v beneški izdaji njegovih iger leta 1497. To je bil odprt obokan prostor z majhnim polkrožnim amfiteatrom, ki sta ga izpopolnila Scamozzi v Sabionetti in Aleotti v Teteatro Farnese v Parmi. Iz njega sta se potem počasi dokončno razvila avditorij v obliki podkve in oder z notranjim portalom in izpostavljeno zaveso.

Prvi scenograf, ki je svoja dela tudi objavil, je bil Serlio. Napisal je knjigo o arhitekturi in gledališču ter naredil triperspektivno sceno. Scene za komedijo in tragedijo

prikazujejo hiše na obeh straneh ulice, ki so naslikane na stranske kulise in prospekt.

 

Slika 21: Teatro Farnese v Parmi (Lit. vir (36))

Scena za satirsko igro, za Italijane je veljala za kmečko farso, je predstavljala pokrajino z drevesi na obeh straneh odra.

Italija je dala Evropi commedio dell´arte in prve poklicne igralce v organiziranih gledaliških skupinah, z delom renesančnih arhitektov pa je pripravila pot za razvoj zaprtega gledališča s poslikano sceno in notranjim portalom. Anglija pa je imela to čast, da je s Shakespearjem dala prvega sodobnega dramatika, ki je primerljiv z mojstri grške drame.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slika 22: Shakespeare Globe teater (Lit. vir (28), str. 76)