2.1.2Kreta
Do leta 1900 nismo vedeli skoraj ničesar o Kreti in njeni kulturi. Leta 1920 je nemški arheolog Heinrich Schliemann pričel z izkopavanjem Miken in Troje. Homerjeva pesnitev Iliada ga je tako navdušila, da se je odločil za izkopavanje. Trideset let pozneje je Anglež Arthur Evans na Knososu na Kreti odkril palačo kralja Minosa.
Kreta je imela močne trgovske zveze zlasti z mesti na vzhodni obali Sredozemskega morja.
Kretska umetnost je večinoma posvetna. Prebivalci Krete so častili boginjo mater in nekakšen Olimp božanstev. Božanstvom niso postavljali svetišč, odmerjali so jim kakšne kotičke v palačah in pa svete jame.
Značilen prispevek kretske arhitekture so velikanske palače. Zidane palače segajo mogoče v dobo okoli leta 2000 pr. n. š., uporabljali so jih do l. 1750 ali 1700 pr. n. š., ko so se zaradi neznanega vzroka porušile. Palače so bile velike in zapletene, nastala je bajka o labirintu in Tezeju. Palače so imele različne prostore. Krečani so poznali veliko tehničnih izboljšav: odtočne kanale, vodovod in prezračevalne naprave.
V Knososu so velikanska stopnišča, postavljena eno proti drugemu v kotu, ustvarjata idealen prostor za gledališče na prostem, kjer so se kralj, ljudstvo in dvorjani udeleževali slovesnosti, verskih obredov in bikoborb. Prostori za zabavo so bili bogato okrašeni z zidnim slikarstvom (na presnem ometu z zelo živimi barvami in ostrimi kontrasti).
Značilno žensko oblačilo je sestavljeno iz krila in zgornjega dela; krilo ima zvonasto obliko in je sestavljeno iz več delov – volanov, kar tvori živahen vzorec. Krilo močno poudarja pas, razširja boke in sega do gležnjev. Gornji del obleke je sestavljen iz hrbtnega dela in rokavov, prsi pa ostajajo odkrite. Obliko jim daje visok pas na krilu. Ženske posvečajo veliko pozornost ličenju, pričeski in nakitu. Nakit se pojavlja na telesu, obleki in laseh.
Moško oblačilo je podobno egipčanskemu šentiju, vendar je drugače oblikovano in obdelano. Sprednji del je daljši, podaljša ga mreža z našitimi biseri. Šenti so pritrjevali z usnjenim pasom, ki je močno poudarjal linijo pasu. Lasje so dolgi in rahlo nakodrani.
Slika 4: Ples z bikom (Lit.vir (18), str. 105)
2.1.3Grčija (l. 1600–100 pr. n. š.)
Grkom je bil ples pomemben v vsakdanjem življenju. Njihov značaj je bil veder, optimističen in realističen.
Občudovali so vse, kar je bilo v zvezi s telesom: moč atleta, telesno ljubezen in lepoto giba. Že v Iliadi zasledimo opise plesov mladih Grkov, fantje so jih plesali skupaj z dekleti ali sami, in sicer ob različnih priložnostih, lahko tudi iz veselja do plesa. Njihova plesna tehnika je bila zelo razvita, skoki, obrati, vrtenje. Vse te elemente je grški ples že poznal. V Iliadi je omenjeno tudi kolo. Opisana pa so tudi oblačila, ki so jih uporabljali pri plesanju kola. »Tanka platnina odeva dekleta, a fante hitoni, tkanini na drobno, novi, še z medlim odsevom po olju; dekleta nosijo vence lepe, mladeniči kažo se z zlatimi meči ob strani.« (Lit. vir (13), str. 30)
Plesna oblika se je spreminjala in ni bila vedno krog; lahko ga je spreminjal posameznik, vodja ali pa je drugačnost zahteval verski obred.
Bojeviti Špartanci so imeli bojni ples in so ga imenovali pyrhiche, oblečeni so bili v rdečo. Špartanci so dečke od petega leta vzgajali v skupnostih, njihova vzgoja pa je temeljila na bojnih sposobnostih. Tako je bil ples nekakšna priprava na boj, zato nas ne preseneča Sokratova izjava: »Dober plesalec tudi dober bojevnik.« (Lit. vir (13), str. 31)
Poleg bojnih plesov so Špartanci poznali tudi druge plese. Ples, namenjen Apolonu, se imenuje pains. Apolon je bog zdravja, svetlobe in lepote, zato je ta magični ples namenjen odvračanju bolezni in smrti. Ples, ki je posvečen temu bogu, je gymnopaidiai. Izvajali so ga goli mladeniči. Vseboval je elemente rokoborbe. Kasneje se je to ime ohranilo za gimnastiko. V nasprotju s tem religioznimi plesi se je razvijal Dionizov kult, ki pooseblja zemljo, vegetacijo in rodovitnost. Dioniz je divji kult, bil je zarodek grške drame in se je spremenil v nekakšen festival vinske trgatve. Ljudje so bili preoblečeni v satire (to so starogrška mitološka gozdna božanstva, navadno upodobljena s kozjim nogami, z repom in rogovi) in selene (z dolgimi bradami, repi in
s falosi) in so v pijanskih ekstazah plesali okoli menad.
Slika5: Plesi s satiričnih iger (Lit. vir (16), str. 16)
Te igre so postajale vedno bolj priljubljene; najprej so govorile le o Dionizu, kasneje pa tudi o drugih bogovih. To je rojstvo gledališča, kot ga poznamo danes. Izvajalci pojejo zgodbo, plešejo, pripovedujejo. Igra ima tudi dramaturški lok in seveda občinstvo, ki predstavo spremlja. Pojavijo se prvi profesionalci plesalci in pevci. Boga Dioniza ne predstavlja več duhovnik, ki je bil povezava med bogovi in ljudmi, začne ga igrati neposvečen igralec.
Kmalu se je ta novost razširila po vsej Grčiji. Eden izmed igralcev je bil tudi Tespis. Svojo igralsko skupino je spravil na voz in tako je nastalo premično prizorišče. Z njim je potoval po vsej deželi. To nam pove, od kod prihajata izraza Tespisov voz (za gledališče) in Tespisova oblačila (za gledališke kostume).
Tespis je uvedel še drugo novost; odcepil se je od zbora in začel z njim dialog, ki je bistveni element gledališča.
V začetku, dokler še niso bili poklici definirani, je pesnik sam delo režiral, napisal glasbo, postavil koreografijo in tudi igral glavno vlogo. Za opremo in organizacijo so prispevali bogati meščani, ki so si to šteli v čast.
Dionizije so se začele s sprevodom, v katerem so sodelovali igralci, ki so bili brez mask. Oblečeni so bili v kozje kože. Najprej so izvedli tri tragedije. Začeli so jih igrati v šestem stol. pr. n. š. in so jih poimenovali tragedija (tragos – kozel, ode – pesem).
Kasneje so uprizarjali še komedijo, drugo vrsto grškega teatra. Ime izhaja iz besede comos – razigrano, slavje. Dionizije so izvajali po vaseh. Bile so razigrane, grobe in seksualno obarvane.
Kasneje so začeli uprizarjati igre v posebnih gledališčih; središče je predstavljal poseben prostor za zbor, ki so ga imenovali orkestra, prostor za ples. Za njim je bila platnena ali lesena stena, ki je bila ozadje in je zakrivala garderobe in tehnične naprave. Imenovali so jo skena, danes pa scena. Gledalci so sedeli v polkrogu na tleh ali klopeh. Pozneje pa so začeli graditi amfiteatre. Na strmini so zgradili sedeže, spredaj pa sta ostali orkestra in skena (primer Epidaurus). Za orkestro pa se je že dvigal oder za igralce.
Igralci so nosili maske, bogate težke kostume ter koturne (to so obuvala z debelim podplatom; nosili so jih zato, da so bili višji). Igrali so samo moški. Maske so bile pripomoček za označevanje značaja in spola. V tragediji je igralo osemindvajset igralcev, ki so bili precej omejeni pri gibanju. V komediji jih je nastopalo veliko manj, sprva le trije. Zbor je imel v predstavi zelo pomembno vlogo, saj je komentiral dogajanje s plesom in pesmijo in včasih celo sodeloval v njem. Igralci pa so nosili lažje kostume, lahko tudi vsakdanja oblačila, včasih pa so nastopali tudi goli.
Slika 6: Amfiteater Epidaurus (Lit. vir (28), str. 21)
Grška oblačila so se spreminjala. Poznamo oblačila iz arhajskega obdobja. V pomoč pri predstavi linij oblačil so nam lahko dorski stebri. Moški so nosili hiton, ki je segal do kolen, sčasoma pa se je podaljšal v dolgo oblačilo. Čez obe rami pa jim je padalo krajše ogrinjalo hlamide.
Ženski hiton je bil sprva ravnih linij in je bil daljši od telesa. Pod pazduho je bil privzdignjen in obrnjen navzven, na ramenih pa spet s fibulami. Kasneje se je preoblikoval v ohlapen drapiran hiton, ki je bil oblikovan tako, da je višek blaga oblikoval značilno gubo kolpos. Ogrinjalo se je imenovalo peplos in je bilo podobne oblike kot pri moških. Oblačilo je bilo dekorirano z geometrijskimi vzorci, vezeninami in obrobami. Imenovalo se je grški meander. Pričeske so imele velik pomen. V arhaični dobi so moški in ženske nosili dolge lase, ki so bile razdeljeni s prečko in speti na zatilju z zlatim trakom ali s sponko.
Slika 7: Starogrški plesalci (Lit. vir (13), str. 33)
Drugo obdobje je klasično. Zanj je značilen jonski steber. Značilni so preprosti materiali, enostavnost in eleganca bogato drapiranih oblačil. Mladi moški so nosili kratek hiton, sešit iz dveh kosov, na eni rami plašč klamis, ki je segal do tal. Priljubljeno pa je bilo tudi kratko pripasano oblačilo exomis, ki je bilo sešito iz enega kosa in je pokrivalo levo ramo. Moški višjih družbenih položajev so nosili dolg hiton, preko njega pa so okoli telesa in leve rame ovili dolgo pravokotno ogrinjalo himation. Ženske so nosile dolg hiton in klasično obliko peplosa, s himationom so se ogrinjale preko glave ali pa so ga nosile pripetega na ramenih.
V klasičnem obdobju so bili ženski lasje valoviti in dvignjeni s pomočjo trakov v beli ali zlati barvi ter povezani na zatilju v lasni vozel, ki je bil okrašen z zlato mrežico ali diademom. V arhaičnem obdobju moški nosijo daljše lase in brado, oblikovano v konico; pojavijo pa se tudi kratke in srednje dolge nakodrane pričeske ter gladko obrita brada.
V helenističnem obdobju pa se z zmagovitim pohodom Aleksandra Velikega proti vzhodu razširi orientalski vpliv. Ta prinese fine svilene materiale z vtkanimi zlatimi nitkami. Oblačila postanejo razkošnejša in večbarvna z raznimi vzorci, s črtami, spiralami, z romboidi in meandri. Bogate draperije so bile v mehkih linijah. Pojavil se je nakazani rokav, pomemben dodatek k oblačilu je bil nakit. Najljubša barva Grkov je seveda bela, pojavijo pa se tudi rdeča, rumena, škrlatna in vijolična. V helenističnem obdobju so se privzdignjeni lasje pod orientalskim vplivom umetniško prepletali, začeli so jih tudi beliti, barvati in posipati z belim, zlatim ali rdečim prahom. Grki so najraje hodili bosi ali pa so nosili preproste jermenaste sandale s plutovinastimi ali z lesenimi podplati.
Grki so verjeli, da glasba, ples in tudi gledališče vplivajo na duševno stanje plesalcev, poslušalcev in gledalcev. Bili so prepričani, da njihov vpliv lahko očisti človeško dušo slabih nagnjenj in afektov, to so imenovali katharsis.
Glasbila, ki so spremljala plese, posvečene Apolonu ali Afroditi, so dopolnjevale kitare in lire. To so prvi akordični instrumenti, glasba in ples se ujemata. Dionizije pa so večinoma slonele na improvizaciji in so jih spremljale piščali in tolkala.
2.1.7 Etruščani (l. 700–150 pr. n. š.)
Etruščani naj bi prišli na Apeninski polotok iz Male Azije in od tam prinesli v arhitekturo lok in obok. Njihova umetnost je bila mešanica orientalskih elementov in močnega grškega vpliva. Grški deli oblačil so sestavljali tudi etruščansko nošo. Njihovi osnovni oblačili sta bili anatomsko oblikovana tunika ter pravokotno ali polkrožno oblikovano ogrinjalo tebena. Moška tunika je bila dolga ali kratka, tebena pa je postala predhodnica rimske toge. Tebeno so nosili na različne načine. Ženske so nosile dolgo okrašeno tuniko in bile so ogrnjene s tebeno, ki je bila podložena z drugo barvo. Nakit je bil graviran in zlat. Ženske so si spenjale lase v vozle in si jih pritrjevale s trakom na zatilje. Etruščani so imeli še eno posebnost, to je kljukasti orientalski čevelj. Na freski se vidi, da tudi etruščanski plesalci plešejo goli, predvsem moški, ki imajo bojno opremo, ščit in čelado. Ženska pa ima spodnji del telesa pokrit z dekorativnim kosom tkanine.
Slika 8: Etruščanska plesalca (Lit. vir (28), str. 110)
Sodeč po freskah na pokopališčih, so Etruščani zelo ljubili ples. Rimljani, ki so jih nadvladali, pa ne. Etruščanska kultura je bila ena od osnov, iz katere se je razvila rimska kultura.
2.1.8 Rim (l. 700 pr. n. š.– 476 n. š.)
Rimska mestna država se je v nekaj stoletjih razširila v imperij, ki so ga sestavljali Apeninski in Balkanski polotok s severno Afriko, Španijo, Francijo, Veliko Britanijo in Sirijo ter Bližnjim vzhodom. Tudi oblačila Rimljanov so imela grške prvine, le da so vanje vključili polkrog in obok, ki sta tudi značilna za rimsko arhitekturo. Osnovno oblačilo obeh spolov je tunika, ki so jo nosili preko lanenega predpasnika, stisnjenega v pasu. Preko tunike so nosili ogrinjala različnih oblik. Ženske so tunike povezale pod prsmi in jih s fibulami pritrdile na ramenih. V hladnih dneh pa so oblekle po dve tuniki. Iz vrhnje tunike se je kasneje razvila štola, ki je bila bogato okrašena, pojavili so se tudi rokavi in vlečke. Ogrinjalo je bilo močno drapirano in pravokotno krojeno, imenovalo se je pala. Ženske so nosile spodnje hlače, prsi pa so si prevezovale tako kot Grkinje.
Slika 9: Plesalki v bikinijih (Lit. vir (28), str. 30)
Moška tunika je bila prepasana in je običajno segala do kolen. Sprva je bila brez rokavov, kasneje pa jih je imela. Tunika je bila v obliki T in se je imenovala dalmatika. Vrhnja oblačila so bila podobna grškemu klamisu, prav tako ogrinjalo lacerna, daljše škrlatno ogrinjalo paludamentum. Vojskovodje pa so nosili galski plašč s kapuco, palij.
Za oblačila so uporabljali bombaž, lan, volno in čisto svilo. Za oba spola je bilo značilno pretirano nošenje nakita: diademov, prstanov, amuletov in obročkov. Rimljani so se tudi pri oblikovanju las zgledovali pa grški modi; uporabljali so tudi lasulje in lasne vložke iz svetlih las. Moški so nosili krajše lase, počesane na čelo, razkrito čelo je veljalo za neestetsko. Telo in obraz so si negovali. Ženske so se ličile s kredo, z ogljem in rdečilom.
Preudarnim Rimljanom se je zdel ples neprimeren. Znan je stavek, ki ga je izrekel Cicero: »Nemo fere saltat sobrius. « (Skoraj nihče trezen ne pleše.) (Lit. vir. (16), str. 19). Cicero menda ni mogel plesati zaradi zdravstvenih problemov z nogami, zato je bil toliko večji nasprotnik plesa. V Rimu je postajal ples vedno bolj predstava za razvedrilo. Plesali so akrobatski plesalci in pojavila se je pantomima. Rimljani so pantomimo sprejemali z navdušenjem. Temelji na tem, da nekdo bere besedilo, igralec pa hoče razložiti besedilo.
Pri dolgotrajnih obedih pa so Rimljane razveseljevala s plesom mlada dekleta. Poseben sloves pri plesanju poltenih plesov so imel plesalke iz španskega Gadesa, imenovali so jih tudi lahkožive Gaditanke.
Rimska gledališča so se v marsičem razlikovala od grških. Zgrajena so bila na ravnih tleh in ne na griču, obdajal jih je visok zid, ki je bil pogosto bogato okrašen. Iz igre je dokončno izginil zbor in tudi orkestra je postala nepotrebna, uporabljali so jih predvsem za borbe živali in gladiatorjev.
Slika 10: Sirske plesalke iz španskega Gadesa (Lit. vir (16), str. 18)
V prvih stoletjih nove dobe so Rimljani zgradili veliko takih amfiteatrov po vsej Italiji, tudi v Španiji, Franciji in severnoafriških kolonijah. Imeli so vse mogoče izboljšave in okrasja, kot npr. zaveso, gledalci so imeli na razpolago senčnike … Vendar zaman, gledališče je bilo le prostor, v katerem je domovala umirajoča umetnost. Predstav, ki so jih tu igrali, še zdaleč ni mogoče primerjati z umetninami, ki so nastajale v preprostih lesenih gledališčih.
Glavne teme rimskih iger so bile kvantanje, opolzki mimi in farse, ki so opisovale predvsem pijanost, pohlep, prešuštvo in surove šale. V razkošnih akrobatskih točkah so nastopali pomanjkljivo oblečeni plesalci.
Gledališke igre, ponos Grčije, so v obdobju rimskega cesarstva izgubile prvotni pomen in postale vulgarna zabava rimskih množic. Rimljani so se učili igrati razne instrumente, predvsem liro. Sam cesar Neron je bil navdušen pevec in se je spremljal z liro.
2.1.9 Indija
Vzporedno z že omenjenimi kulturami so se razvijale tudi azijske kulture, ki so imele vpliv na evropsko kulturo. In ko pišemo o plesu in kostumografiji, jih moramo omeniti. Najprej Indijo, ki je razvijala drugačen pristop k plesu; od realnega doživljanja so se obrnili k abstraktnemu. Gibe so stilizirali. Vsak gib je bil simbol, zato niso potrebovali rekvizitov (robčkov v rokah ali rož med prsti). Le čisti gib je simbol.
Za indijske plese obstajajo priročniki, v katerih je utemeljen jezik gibov; vsak izraz čustva ali zgodbe je dodeljen posebnemu delu telesa. V teh priročnikih so opisani in razloženi izrazi; zmajevanje z glavo pomeni zanikanje, ponavljajoče se gledanje v eno smer izraža žalost, strah, presenečenje, hladnost itd. Poznajo kar štiriindvajset gibov glave, tilnik ima štiri simbole, obrvi pa šest. Vseh gibov oziroma simbolov je okoli sto in vsak gib lahko pomeni tudi povsem nekaj drugega. Zato si lahko predstavljamo, koliko Evropejci razumemo ob gledanju predstave indijskega gledališča. Indijci so bili med prvimi, ki so poznali gledališče, dramo in seveda ples. Izvajalci, pevci, igralci, glasbeniki in plesalci so se imenovali asparaze in gandharvi, predstave so imele večinoma mitološko vsebino. Posebne predstave so kathakali, pri katerih plesalci z gibi ponazarjajo vsebino pesmi, ki jo pojejo pevci; večkrat so vsebine iz epov Ramajane in Mahabharate.
Slika 11 Slika 12
Slik 11: Plešoči Šiva (Lit. vir (13), str. 24)
Slika 12: Asparaze (Lit. vir(13), str. 24)
Šiva je v indijski mitologiji bog plesa, ki pleše na telesu demona. Govori nam o duhovni premoči nad zlom. Venec okoli Šive predstavlja krog ustvarjenja, uničenja in ponovnega rojstva.
Pri indijskih plesih so kostumi zelo pomembni, pomembna je že sama barva, lahko je rumena oz. zlata, oranžna, rdeča, zelena, a nikoli črna. Pomembni so razni dodatki, kot so manjši ali veliki zlati diademi. Lasje so spleteni v kito in pokriti z ruto ali okrasnim pokrivalom. Kraguljčki so na nogah in rokah. Roke in ramena največ sporočajo, zato so tudi najbolj razkriti, da se vidi gib, sporočilo, in kraguljčki so kot glas za gib.
Gornji del plesalkinega oblačila je oprijeta srajca s kratkimi rokavi. Je iz svile ali finega bombaža in se imenuje čoli. Hlače so široke in pri gležnjih stisnjene. Imele so tudi dekorativen pas, močno okrašen z dragimi kamni. Pomembno je bilo, da so imele plesalke naličen obraz, poudarjene oči, obrvi in ustnice.
Včasih pa so pri plesu uporabljali tudi tradicionalno oblačilo, sari, ki je bil svilen ali iz finega bombaža. To je velik kos blaga, dolg tudi pet metrov, in je zmodeliran na spodnje krilo. Krilo je imelo izdelan pas in je bilo močno nabrano. Plesalka je oblekla tudi čoli, krajšo srajco brez ovratnika, ki ima kratke rokave, razkriva trebuh in se oprijema telesu. Sari so modelirale na spodnje krilo, tako da so ga zatlačile za pas. Vsako gubo se izdeluje ročno. Ko je krilo zmodelirano, ostane okoli dva metra blaga. S tem ogrne plesalka gornji del telesa od hrbta čez eno ramo, čez prsi in trebuh do pasu in ga zatlači v krilo. Moški so imeli podobna oblačila, ki so bila sestavljena iz velikega kosa tkanine. Vendar so imeli pokrit le spodnji del telesa. Oblačilo so imenovali dotij, ponavadi je bil v oranžni barvi. To so bile v bistvu hlače, saj je bila ta tkanina ovita okoli telesa in od zadnje strani. Tkanino so podali med noge in jo nabrali v pasu. Če je bil mraz, pa so imeli še velika ogrinjala, ki so jih ogrnili okoli gornjega dela telesa.
Indijski ples temelji na gibih zgornjega dela telesa. Ramena, roke in vrat lahko izražajo in prikažejo vse simbole. Noge so večinoma v demi – stopala so večinoma skrčena in večkrat so ritmi nog in rok različni.
Plese so spremljali s petjem in z različnimi inštrumenti: bobni, tolkali, brenkali, pa tudi godali in gongi, pomembne pa so bile tudi piščali.
