Včasih, za kratek čas, odpotujejo od doma očki in včasih, za kratek čas, odpotujejo od doma mame. Potujejo v službo, h mehaniku, h frizerju. In zjutraj vedno hitijo, puščajoč za seboj dooolgo jato poljubov, nasmeškov in tistih objemov, ki te držijo na toplem vse do večera. Ampak potlej, ko sonce že fino zeha, se vselej vrnejo nazaj, očki in mame. Z avtomobili, vlaki, pa tudi z letali in s padali pristanejo pred hiše in stolpnice, da jih njihovi otroci lahko preštevajo takole:
< En očka in… ( hojla, mama! ) ena mama. >
< Kar dve mami… ( ojej, kaj pa zdaj! ) in en očka. >
< Ena mama in trije… ( oh, to bo pa velikanska pomota! ) očki. >
No, moja mami je nekoč tudi odpotovala – s pikastim kovčkom, in v plesne čevlje z rdečim paskom je bila obuta, medtem ko se je njeno nabrano krilo vrtelo kakor vetrnica.
Da ne bi zgrešila naše hiše, sem cele dneve stražil na stopnišču. In zgibajoč letala iz belega papirja zaskrbljeno ugibal:
Kam neki mame odpotujejo, ko bi rade bile malce same; v Avstralijo, na Himalajo ali jo mahnejo kar v knjižnico?
In potem, ko se naveličajo biti same – kaj storijo; se vrnejo nazaj domov, ali si poiščejo morda nove očke in nove fantke? Na tržnici, mogoče, ali v veleblagovnici z drsečimi stopnicami in tetami, ki kličejo izgubljene mame po mikrofonu…
In zakaj sploh mame postanejo doma žalostne – zaradi nič kaj pridnih očkov ali zaradi nič kaj pridnih fantkov?
In če fantki nenadoma in nepričakovano postanejo zelo, ampak čisto zelo pridni? A se mame potlej končno vrnejo, za zmeraj?
Kot papirnata letala so mi po glavi frčala takšna čudna vprašanja, tudi v šoli med poukom, zato učiteljice dostikrat nisem razumel in včasih njenih besed sploh slišal nisem. Še najraje sem v zvezke risal mamino vrteče krilo, rdeče kot malina, in njene plesne čevlje. Moja mama je bila plesna učiteljica jazz baleta, v neki plesni šoli, z zelo čudnim francoskim imenom, in jaz sem pač bil ponosen nanjo.
Pogrešal sem jo tudi, močno, in sem bil zato nanjo malce jezen, ker je ni hotelo biti nazaj. Niti potem, ko sem vzljubil kuhano zelenjavo, pospravljanje sobe ob sobotah in šolske plesne vaje. Takrat sem, ko me je tiščala tista jeza, spotaknil kakšnega sošolca, prevrnil šolsko torbo z mize ali grdo počečkal tablo. Učiteljica je bila name huda, očka pa bolj žalosten, pravzaprav bolj nekam tih in raztresen.
< Se ne počutiš dobro, oči? > sem ga nekega jutra vprašal. Videti je bil zelo zamišljen in potrt, moj očka, v tistem velikanskem rdečem naslanjaču, maminem najljubšem.
< Pa se res ne počutim dobro, > mi je odvrnil, s potrtim glasom. < Mogoče zaradi prehlada. > Ampak jaz očku sploh nisem verjel, niti malo ne, ker sem še kako dobro vedel, da tudi on močno pogreša mami.
< Čas je za rešilni puding, > sem naposled sklenil sam zase in s kadečo vročo čokolado napolnil vse najine skodelice, pa tudi mamino rdečo, za vsak primer. In ko sem jih preštel, jih je bilo natanko štiri, ker je bila to mamina najljubša številka:
< Za štiri vogalčke najine najljubše odeje,
za štiri plesne korake in za štiri pegice na tvojem nosu,
za štiri luknjice na očkovi najljubši majici
in za štiri črke v tvojem imenu, > mi je vedno govorila mami.
Ampak naslednji dan, je mamin puding pojedel kar očka, sedeč na stopnici, ta najvišji, pred vhodnimi vrati. Skupaj sva zrla v večerno meglico, ki se je spuščala po toboganu naše stare češnje.
< A potem se mama prav zares ne bo vrnila, prav nikoli? > so me solze, te nadležnice, kar same od sebe nesramno napadle.
< Eh, mislim, prav da ne, > sem ga komaj slišal. In komaj sem slišal sebe:
< Se pravi – nimava več nobene mame, niti malce mame? > Očka je najprej naredil zelo otožen obraz, potem pa odločno odvrnil:
< Ne, to sploh ne bi rekel… veš, ljuba oseba, ki nenadoma odpotuje, je kot drevo, ovito v meglico…Ne vidiš je, to je res, pa vseeno veš, da je tam, nekje, in da misli nate. >
< Tako kot moja Jolanda, > sem nenadoma pomislil.
< Tako kot tvoja Jolanda, > mi je pritrdil očka, kimajoč, držeč me za roko.
Z Jolando sva skupaj igrala namizni tenis, pisala otroško poezijo, ustanovila mini teater na naši češnji, skratka, rada sva se imela, ampak potem se je z mamo in očkom preselila v drugo mesto, zaradi očkove službe, ampak jaz sem vseeno nenehno mislil nanjo.
Kaj pa mamin radirni poljub, sem takrat pomislil in očiju cmoknil tesen poljub na čelo. Ker poljub je kot radirka, ki zbriše, no, skoraj, vsako žalost, mi je enkrat rekla mama, potem ko mi je veter iztrgal iz rok ta najlepše papirnato letalo, s propelerjem in rdečimi krili. Sploh je mami vedela vse o poljubih: jutranjih in sladolednih, plesnih in metuljastih, in imela je sedem parov plesnih čevljev.
< Tudi midva bova mislila nanjo, ves čas, tudi ko bo deževalo in ko tudi ko bova potrebovala rešilni puding, > sem trdno odločen pokimal očku.
Očka pa je do prvih tulipanov na našem vrtu le majčkeno ozdravel, po vseh skodelicah rešilnega pudinga in treh prikolicah radirnih poljubov.
Nekega dne, ko sem se vrnil iz šole, sem kar debelo pogledal; mamin rdeči naslanjač je kar izginil, in očka je v velikansko škatlo, žvižgajoč, zlagal vse mamine reči, tudi rdeče skodelice in prve plesne čevlje, tiste najlepše, v katerih je prvič zaplesala z mojim očkom.
< Oh, to pa že ne, > sem vzkliknil, ves ogorčen, < in če se mami vrne in ostane brez svojih najljubših stvari! > Takrat me je oči prav žalostno pogledal, a ni bil niti malce hud, ker sva še isti dan jedla puding iz maminih rdečih skodelic, v ta rdečem naslanjaču.
< Na šolskem plesu, že zelo dolgo časa nazaj, sva z mami prvič zaplesala, > sem nenadoma zaslišal očija. V tistem nabranem krilu, z razpuščenimi lasmi…je bila videti kot vila! >
Zdaj sem že velik, z očkom sva se preselila v drugo hišo, na drugi konec našega mesta. Malo manjša je, to je res, a zelo prijazna! Kupila sva tudi nov naslanjač, moder, in vse skodelice za puding, šest, če sem bolj natančen, ker so se nama tiste stare okrušile ali razbile. Najin dom je zdaj bolj ali manj v modrem, ker z očkom obožujeva morje in zadnjič sem se peljal na počitnice kar s trajektom! Zdaj vem tudi, da če nekdo, ki ga imaš zelo rad, za zmeraj odide, se nekdo drug, če malce počakaš, za zmeraj vrne. Tako sem jaz dobil nazaj za zmeraj mojo Jolando, najin namizni tenis, otroško poezijo in mini teater v vrtni uti, ker sva za češnjo že prevelika. Takrat, za očkov rojstni dan, sva celo zaplesala, jaz s tulipanom v gumbnici in Jolanda… je bila videti res čudovita, v plesnih čevljih, tistih najlepših,
od moje mami.
