Plinij Starejši; Naravoslovje – Izbrana poglavja

0
98

 

Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Matej Hriberšek

Encyclopedia Britannica antičnega sveta

http://www.modrijan.si/knjigarna/knjiga.php?c=495

 

O knjigi

Opus diffusum, eruditum nec minus varium quam ipsa natura – »obsežno delo, učeno in prav tako raznoliko kot narava sama«. Tako Plinijevo Naravoslovje (Naturalis historia), ki je najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike, opisuje Plinij Mlajši (Pisma 3, 5, 6). Delo namreč obsega skoraj neverjetnih 37 knjig. Prva knjiga je v celoti kazalo vsebine, preostalih 36 knjig pa je razdeljenih na dva dela: prvi del obsega knjige 2–19 in obravnava naravo kot tako, drugi del (knjige 20–37) pa se posveča naravi v odnosu do ljudi, raznim vidikom njenega vpliva na življenje, človeškemu delovanju in ustvarjanju.

Osrednji predmet Plinijeve raziskave je torej Narava, ki zanj ni le skupek sil, ki vplivajo na vsa področja človekovega življenja in ustvarjanja, ampak tudi božanstvo. Naravoslovje je po eni strani slavospev njenim čudesom, po drugi strani pa tudi ne spregleda njenih temnih plati: spačkov, pokvek, bolezni, bolečin, škodljivcev, golazni, strupov idr.

Čeprav strokovna literatura Naravoslovje pogosto označuje »Encyclopedia Britannica antičnega sveta«, pa tega dela še zdaleč ne moremo primerjati z modernimi enciklopedijami, saj se po svoji organizaciji, taksonomiji in referenčnem obsegu močno razlikuje od njih. Bistvena razlika je že v tem, da je delo enega samega avtorja in da ni urejeno po abecednem redu. Plinij je v delo povezal zelo obsežne eseje s področja aplikativnih znanosti; vsebino zanje je črpal iz že obstoječih virov ter jih dopolnil s senzacionalizmom: z neverjetnimi zgodbami, pojavi, digresijami, etnografskimi in geografskimi ekskurzi …

Knjiga, v kateri je poleg prevoda objavljeno tudi latinsko besedilo, vsebuje izbrana poglavja iz 8. (§ 1–229), 9. (§ 1–33, 102–141) in 10. knjige (§ 1–139), ki obravnavajo živali, ter iz 33. (§ 154–157), 34. (§ 15–93), 35. (§ 1–159) in 36. knjige (§ 8–44), ki obravnavajo rudna bogastva; v teh se s posebno skrbnostjo posveča tudi umetnikom, kot so kiparji, slikarji, arhitekti … Vključen je tudi del 1. knjige (kazalo) z vsebino iz 34., 35. in 36. knjige. Plinijevo življenje in delo temeljito osvetli obsežna uvodna študija, prevod je bogato komentiran, izjemno dragocen pripomoček pa je tudi imensko kazalo.

O avtorju

Plinij Starejši (Gaj Plinij Sekund) se je rodil v času vladavine cesarja Tiberija leta 23 ali 24 po Kr. v mestu Novi Komum (danes Como) v Transpadanski Galiji (današnja severna Italija severno od reke Pad). Izhajal je iz bogate družine, ki je bila v domačem municipialnem okolju med vodilnimi, imela pa je tudi precej posestev in podeželskih pristav v okolici Larijskega jezera. V Rim je menda prišel v času cesarja Kaligule (vladal 37–41). Tu se je začel izobraževati na različnih področjih: zanimali so ga umetnost, filozofija, znanost in zlasti govorništvo. Tako kot večina mladih Rimljanov je kariero nadaljeval v vojski: v Zgornji Germaniji je bil kot poveljnik kohorte; poveljeval je oddelku trakijskih pomožnih enot. Kmalu je napredoval v čin vojaškega tribuna, povzpel pa se je vse do stopnje poveljnika vojaškega krila. Po vrnitvi v Rim pa je večkrat opravljal funkcijo prokuratorja in imel še druge pomembne službe v državni upravi.

Plinij je umrl 24. avgusta 79 v vili Rektina pri Stabijah, ko je prišel na pomoč preživelim po izbruhu Vezuva. O njegovi smrti poroča njegov nečak Plinij Mlajši v pismu 6, 16, v katerem je kot priča dogodka na prošnjo zgodovinarja Tacita opisal izbruh Vezuva.