Človeško oko zazna 72 slik v sekundi. To pomeni ena slika v dvainsedemdesetinki sekunde. In to je več kot dovolj, da je človek preživel. Da je lovil, se izognil nevarnosti. Vendar pa je tudi dvorezen meč. Ne more zaznati nevarnosti, ki pride počasi. Tako počasi, da izgleda, da se ne zgane, a vendar pride, in takrat uniči…počasi…
V zadnjem stoletju se je povprečna temperatura zraka na površju dvignila nekje med 0.6 in 0.7 °C. Če bi človek stal zunaj nekaj ur, verjetno ne bi zaznal spremembe, kaj šele, da bi se mu zdelo, da je bila pred 20 leti povprečno 0.12°C nižja. Čemu bi se torej obremenjeval s skrbjo za okolje!? Prepočasi se segreva pečica, v kateri se bomo, če bo šlo tako naprej, popekli. Danes je zaradi dokaj obsežne medijske pozornosti temu problemu že domala vsakomur znano, za kaj pri učinku tople grede gre, bolj neznano pa je, da se za tem skriva še dejstvo, da je ta učinek tudi naraven. Zemlja je za življenje primerna predvsem zato, ker s plastjo plinov zadržuje toploto v atmosferi. Po zaslugi učinka tople grede torej sploh obstajamo…
Pozornost medijev pa ne prinaša samo informacij, temveč tudi veliko zmede. So klimatske spremembe samo igrice, ki se jih počasi igra naša Zemlja? Pač še ena izmed mnogih cirkulacij, ki so sestavni del vesolja? Ali pa mogoče bolezenski znaki?
Skušal sem uvrstiti vašo vrsto, in ugotovil, da pravzaprav niste sesalci. Vsak sesalec na tem svetu instinktivno vzpostavi ravnovesje z okolico. Vi ljudje pa ne. Vi se izselite na območje in se množite in množite, dokler ne izčrpate vseh naravnih virov. Edina možnost za nadaljnjo preživetje je, da se razširite na drugo območje. Na tem planetu obstaja še en organizem, ki se vede po istem vzorcu. Ali veš kateri? Virus. Človeška bitja ste bolezen. Rak tega planeta. Vi ste kuga… (iz The Matrix (1999))
Veliko priznanih znanstvenikov se strinja s slednjim, kljub temu pa se vsepovsod pojavljajo članki, češ da gre za muhavost narave. Te članke nato citirajo samooklicani razsvetljenci, ki pa te nazadnje pustijo brez kvalitetnega argumenta. Ljudje smo torej (so)odgovorni za to kar se dogaja. Da bi morali nekaj ukreniti, je seveda jasno, vendar pa je tudi tokrat lažje reči kot storiti. Eden izmed opaznejših poskusov ukreniti nekaj je Kjotski protokol. Ima le eno težavo. Denar. Pri njem namreč manjkajo države, ki sploh ne bi smele. In to je jasen znak, da se ne oz. nočemo zavedati, da ima svet en velik problem. Denar je seveda pomembnejši od tega, da nas bo zelo verjetno spražilo kot meso. In to samo zaradi tega, ker se podnebje spreminja prepočasi. In spreminjanje klime sploh ni edini problem…
V Jakopičevem sprehajališču v Ljubljani je (bila) od 23. marca do 30. maja 2008 na ogled razstava Živi, ki je po mojem mnenju veliko bolj prepričljiva od Gorove Neprijetne resnice. Fotografijam, ki poosebljajo lepoto narave, so za črno-beli kontrast dodani udarni napisi, ki dokazujejo, da smo ljudje v nekaj desetletjih sposobni podreti stolp iz kock, ki ga je Zemlja gradila milijarde let. Opozarja nas ne samo na neposredne posledice klimatskih sprememb, temveč tudi na vse, kar jim sledi, in lahko mi verjamete, da ne gre za nič lepega. Za degustacijo poskusite tole: za ljudi je uporabne le 0,5% sladke vode. Od tega jo 70% porabimo za kmetijstvo. Torej za ljudi ostane le še 0,35% vode. Od tega je 60% razdeljene med manj kot 10 držav. Ostali torej koristijo 0,14% vode. In teh ‘ostalih’ ni malo. Glede na naraščanje prebivalstva bo v 50 letih vode primanjkovalo že 3 milijardam ljudi. Tovrsten scenarij je idealen za začetek vojn. Ostale številke so vsaj tako grozljive, če si je le človek sposoben predstavljati, kaj pomeni polovica deževnega pragozda, ki je v nevarnosti, da ga uničimo do leta 2050. Ali kaj pomeni 2,4 trilijona ameriških dolarjev ( 2 400 000 000 000 000 000$), ki ga dolgujejo države v razvoju? Se vam zdi to veliko?
Mnogo besed je bilo že rečenih o tej temi in vendar, kaj lahko storimo? Če sploh lahko kaj?
Pristop k reševanju klimatske krize bi sam razdelil na dva dela. Prvi je (kako ironično) dopovedati človeštvu, da problem sploh je. V Sloveniji so tovrstni poskusi zgrešili širše množice, predvsem ker so bili preveč plašni. Nočem kritizirati avtorjev teh akcij, ki so bile mogoče finančno ali kako drugače omejene, hočem le reči, da bi morale biti glasnejše. Pomembni ljudje bi javno spregovoriti o tem, priredili bi kampanjo, turnejo po Sloveniji, ki bi razglašala problem večji od piratstva, utaje davkov ali neustavnosti nekega zakona. Ko (če) bi ljudje spoznali, da se pravzaprav zares nekaj dogaja (»saj so okoli tega naredili cel šov«), bi o tej zadevi začeli razmišljati drugače. Pri tem delu, bi bilo zelo pomembno nazorno prikazati problematiko klimatskih sprememb. Številke tukaj ne bi zalegle, saj si povprečen Zemljan ne zna predstavljati, kaj se skriva za številko 1000. V Nemčiji so za nazoren prikaz, koliko je žrtev min v Afriki, na kup zmetali tisoč čevljev. In verjamete lahko, da je veliko bolj zaleglo, kot če bi napisali s številko. V našem primeru bi tudi vizualna predstavitev zadostovala, če bi le bila dovolj obsežna. Med kampanjo bi podali nekaj najosnovnejših ukrepov (kot so zapiranje luči, vožnja s primernimi obrati). Če bi kampanja uspela in bi prebivalci dojeli, da tokrat ‘gre zares’ in da podnebne spremembe obstajajo in nanje vplivamo prav mi, bi jih to spodbudilo in pripravilo na morebitne resnejše ukrepe. Paziti bi bilo treba, da bi bili bolj prepričljivi kot dvomljivci, ki bi kritizirali celotno zadevo. Tehtnih argumentov, da spremembe so (problem), ne manjka in morali bi jih le dobro izkoristiti.
Drugi, nič maj pomemben del pristopa bi bil ohranjanje zavednosti o podnebni krizi. Vse problematike, ki so se začele naglas in so na koncu na hitro potihnile, so neprepričljivo izpadle. Ker pa zna biti ohranjanje zavednosti (skupaj s kampanjo) precej draga zadeva, bi verjetno zadostovalo, da bi vsem občasno osvežili spomin, da so pred nekaj meseci ugotovili, da se počasi cvrejo v velikanski peči. Naslovniki morajo ugotoviti, da ne bodo izgubili ničesar. Da boj proti uničevanju Zemlje ne pomeni, da bodo izgubili svoje udobje, le prilagodili ga bodo za dobro našega planeta. In spoznati morajo, da so sicer le eden izmed 6 milijard faktorjev velikega računa, vendar če se predajo in postanejo 0…
Dovolj ljudi je na tem planetu, ki imajo možnost nekaj ukreniti. Dovolj, da prebrodimo tudi to krizo. Saj smo vendar preživeli že marsikatero. In pri reševanju klimatske problematike vsaka pomoč prav pride, saj bo časa za piratstvo, utaje davkov in neustavne zakone še dovolj.
V zadnjih 30 letih je naš planet izgubil 30% svojega življenja. Zadnje, kar si želim, je, da bi pri 76 umrl skupaj s planetom.
Izgleda, da bo še zanimivo…
