Irena Miletić (Srbija, 1978) je bila asistentka Univerze v beograjski Filološki fakulteti, kjer je diplomirala na področju srbskega jezika in književnosti. Trenutno pripravlja svoj podiplomski stopnji, študij uporabno jezikoslovje na Univerzi v Novem Sadu Filozofski fakulteti. Irena Miletić je profesorica književnosti in je uradno urednica in lektorica v beograjski založbi Arte. Je tudi član Art Group Arte in častni član Knjiga kroga Urban (Kanada). Njene prve pesmi so bile objavljene v antologiji Arte Stih. Sodelovala je na številnih pesniških nastopih in literarnih srečanjih v Srbiji in v regiji, kakor tudi v tujini. Irena Miletić piše poezijo, prozo, eseje.
ROKE
Nocoj
me roke,
v davni molitvi
sklenjene,
vodijo,
po prostorih
kjer
ni meja.
Morda jih
ne vidim.
Kjer se vetrovi,
Strastno,
svetlikajo v eksplozijo
vonja,
razkošnih cvetov,
ki jih videla
nikoli nisem.
Kjer voda
zabriše
pozabo.
Kjer plamen
ne ugasne.
Kjer barve objemajo
nebo.
Kjer je izvir
pesmi,
ki ostaja za vedno,
pazi
na to noč,
in roke
Tvoje.
GLASBA SFERA
Zdaj bi te rada objela,
da, ravno zdaj.
S prsti potovala po potezah tvojega obraza,
ki sanja.
Da vidim oči svoje,
v tvojih,
sebe v tebi
in tonem
poslušam glasbo sfere,
poezijo Erosa,
ki razgali do golega,
mene pred sabo in tabo,
ko me vodi po poteh bogov,
opijanjena z vonjem ambrozije,
da, brez strahu,
dosežem veličino vesolja,
v harmoniji bitja,
v eno,
v tebe.
In postanem nesmrtna.
VKLESALA TE BOM V KAMEN
Ne prepustiš me
nesmislu hladne noči,
da se predam molku,
da me vzame.
Buden nad mano,
me prebujaš v praobzorje,
pokriješ me z ustnicami,
ko prsi drhtijo…,
s sijajem,
čakajoč,
zasanjano,
željno,
ko diham v tebi
Ne prepustiš me,
nevihtnemu morju,
čudežnemu,
dnu nenasitnem,
da me vzame.
Z baklo osvetliš
mojo pot,
krčevitost
mi spreminjaš v moč
titanov,
s teboj poslano,
v dihu ljubezni…,
Vodiš me na obale
varne.
Vklesala te bom
v kamen,
da lepota
traja
večno.
Prevod : Franjo Frančič
