Literarni večer v okviru cikla Literarne identitete Evrope
V sredo, 21. oktobra, ob 19. uri v Ljubljano prihaja poljska pisateljica Magdalena Tulli. Avtorica romana V rdečem bo nastopila v okviru cikla Literarne identitete Evrope v dvorani M 3,4 Cankarjevega doma. Pogovor z njo bo vodila Jana Unuk. Potekal bo v poljščini in bo simultano prevajan v slovenščino.
Magdalena Tulli bo v Ljubljani med 20. in 22. oktobrom. Prosimo vas, da se za morebitne intervjuje in izjave dogovorite s Tino Jurkovič na naslovu tina.jurkovic@modrijan.si ali po telefonu 01/236 46 11.
Magdalena Tulli je za svojo prvo knjigo proze Sanje in kamni, objavljeno leta 1995, prejela ugledno nagrado Sklada Kościelskih, sledili so ji še romani V rdečem (1998), Kolesje (2003) in Motnja (2006). Kritiki jo označujejo za mojstrico sloga in avtorico kompozicijsko dovršenih del, kar je vidno tudi v romanu V rdečem, v katerem preigrava različne literarne konvencije, od družinske sage in naturalističnega pa vse do modernističnega romana. Prikazuje zgodovinsko usodo mesta, alegorično poimenovanega Šivi, kakršna se je mogla odigrati samo nekje v vzhodni ali srednji Evropi. V viharnem tempu se pred nami zvrstijo epohe, ki so zaznamovale ta konec sveta v prvi polovici prejšnjega stoletja: od švedske okupacije do nemške zasedbe in prve svetovne vojne, vse požirajoče inflacije in kratkih, norih tridesetih let zabave in kabareta.
Pisateljico, ki se z drugimi evropskimi literaturami srečuje ob svojih prevodih iz romanskih jezikov, med drugim je prevajalka Marcela Prousta in Itala Calvina, bomo gostili na literarnem večeru 21. oktobra v Cankarjevem domu.
Biografija
Magdalena Tulli, rojena 20. oktobra 1955 v Varšavi, sodi v tisto generacijo poljskih pisateljev, ki danes tvori jedro sodobne poljske proze in jo poljska literarna kritika pogosto imenuje tudi generacija BruLiona, čeprav teh pisateljev ne druži nobena skupna usmeritev, kvečjemu nekatere najsplošnejše poteze, kot sta upor proti romantičnemu modelu literature ali odvrnitev od metafizike in angažmaja v literaturi. Magdaleni Tulli med njimi nedvomno pripada mesto mojstrice sloga, avtorice kompozicijsko dovršenih del, za katere je značilna visoka stopnja jezikovne organizacije ter velika mera intertekstualnosti in metaliterarnosti. Pisateljica brez oklevanja secira in razgalja mehanizme pisanja.
Svojo prvo knjigo proze, Sanje in kamni, je objavila leta 1995. Sledili so ji še romani V rdečem (1998), Kolesje (2003) in Motnja (2006). Skupaj s sociologom in publicistom Sergiuszem Kowalskim je izdala knjigo Namesto procesa: Poročilo o sovražnem govoru. Prevaja iz romanskih jezikov, med drugim je prevajalka Marcela Prousta, Itala Calvina in Fleur Jaeggy. Leta 2007 je za svoj opus štirih knjig prejela posebno literarno nagrado Gdynia. Pisateljica živi in ustvarja v Varšavi.
V rdečem
Roman V rdečem prikazuje zgodovinsko usodo mesta, alegorično poimenovanega Šivi, kakršna se je mogla odigrati samo nekje v vzhodni ali srednji Evropi. Pred našimi očmi se v viharnem tempu zvrstijo različne epohe, ki so zaznamovale ta konec sveta v prvi polovici prejšnjega stoletja, in vsaka je predstavljena s sebi lastnimi literarnimi sredstvi. V tej kroniki fiktivnega mesta ob mrzlem morju pisateljica namreč iskrivo preigrava različne literarne konvencije, od družinske sage in naturalističnega pa vse do modernističnega romana, in jih spreminja v bleščečo igro, v kateri se ne odreče niti fantastiki in groteski, čeprav vseskozi pripoveduje o čisto konkretnem kraju in času, Poljski, ki se prebija skozi pasti in nesreče 20. stoletja, od švedske okupacije do nemške zasedbe in prve svetovne voje, vse požirajoče inflacije po njej in kratkih, norih trideset let zabave in kabareta.
Dejanje romana spremljamo skozi filter rdečine – ta se vztrajno širi od prvih, na videz nedolžnih nitk rdeče svile z dekliške vezenine, ki prikličejo smrt nestanovitnega ljubimca, do soja požara druge svetovne vojne, ki na zadnjih straneh pogoltne romaneskni svet. V ozadju plesa zgodovine tli še pritajeni obup, ki ga budi intimna človekova usoda, jalovost njegovih želja in hrepenenj ter obsojenost na trpljenje. Junaki knjige, ki se razpreda »v rdečem«, barvi trpljenja in strasti, ne morejo okusiti srečne človeške usode, zaman hrepenijo in si želijo, zaman se pehajo in kopičijo bogastvo – nič od tega jim ne more prinesti sreče. Ne na tem in, kot bi se zdelo, niti na onem svetu, saj jih, kot Loomovo edinko Milko, nezadoščenost žene, da še po smrti kakor duhovi množično oblegajo strani romana.
