Ponudila mi je Mojito

0
182

Ponudila mi je Mojito – koktajl iz bacardija, limete, mete, rjavega sladkorja, mineralne vode z veliko ledu. Vsaka srka svoj koktajl v gugalnici na njeni terasi. Tam nekje za sedmimi gorami. Jasna noč z ogromno zvezdami. Tišina. Mesečina je obsijala tamkajšnje jezero. Spomniva se kako sva pred leti, ob petkih zvečer , bili stalni stranki mehiške restavracije, kjer sva ob bučni latino glasbi pozibavali z boki ter pili Long island iced tea. Natakar nama je postregel le z dvema tovrstnima koktajloma, saj je bila to maksimalna priporočljiva količina. V WC-ju sva si ob nenehnem hihitanju in nestabilni drži popravljali pričeski in make up, vendar tudi Max Factor ni mogel skriti že rahle nesimetričnosti obraza, ki sta jo povzročila alkohol in okajenost. Ampak kaj zato,bili sva brucki, pred nama še cel večer, koketiranje z moškimi, neobremenjena zabava.

Pred kratkim sem slišala zgodbo, da naj bi koktajl prišel iz Amerike. Vsaj ena dobra stvar, ki prihaja iz tistega konca, ki ni paranoja, samovšečnost, recesija, debelost, egoizem. Tam nekje leta 1800 in še nekaj, naj bi v Severni Ameriki prirejali petelinje igre. Lastnik petelina, ki je zgubil v boju, je svojemu poraženemu petelinu izpulil pero iz repa ter je moral pogostiti s pijačo lastnika zmagovalnega petelina ter ostale vaščane. Zmešal je po nekaj alkoholnih pijač in tako dobil koktajl, ki je bil barvit, kakor petelinji rep. Uaaau,kako obožujem iznajdbo koktajla! Zato, ker je ta lady drink namenjen prav za naše pogovore!

Pričela mi je govoriti, kako so se sanje o „njenem Georgu Clooneyu“ razblinile. Kako je z leti postala odločnejša, zahtevnejša, izbirčnejša. Kako ne najde tipa, ki bi zadovoljil njene kriterije. Ne najde tipa, ki bi ga pustila blizu sebe. Prav za prav ne ve, ali je sploh še smiselno dati nekomu priložnost, ne ve, ali sploh še išče sorodno dušo. Pravi, da je celo ne ganejo elektronska sporočila, ki si jih prijateljice pošiljamo med seboj z naj seksi moškimi, njihovimi čvrstimi zadnjicami in ne nazadnje elektronsko sporočilo s sliko Richarda Gerea v elegantno črni obleki z metuljčkom, peljoč se po tekočih stopnicah z vrtnico v rokah za svojo izbranko. Imaš občutek, kot da je namenjen prav tebi. Vidiš to v njegovih očeh! Le katera bi se uprla takšnemu prizoru!

Res je, da se v srednješolskih letih ter v študentskih letih nismo obremenjevale s tem. Moški so bili, pa odšli, pa zopet novi prišli. Vse je bila neke vrste zabava,igra, in tudi če si na hitro pomislil, da je tu nekaj resnega, si globoko v sebi vedel, da so to le v večini primerov veze kratkotrajnega veka,veze ki ti prinašajo popestritev, mogoče bolečino. Kadar smo imele na izbiro dva primerka moške vrste – romantika ali barabo, ki si ju po vsej verjetnosti spoznal še isti večer, smo se odločile za slednjega. Vedno so zmagovale barabe, potepini, saj nam je bilo takrat preveč imeti nekaj resnega, romantičnega, mirnega, duhovnega. Da, sedaj, sedaj ko se bližamo tridesetim iščemo romantike, iščemo nasprotnost. Poleg tega mora tip znati še kuhati, uloviti ribo, jo speči na žaru ter nam z mečem odpreti steklenico šampanjca. Mora znati likati, spoznati se na umetnost, imeti rad šport, ampak ne na televiziji. Televizija je rezervirana za nas, za naše limonade, ljubezenske drame in resnične zgodbe ob torkih zvečer. On mora biti le tu, poleg nas, s škatlo najmehkejših papirnih Paloma robčkov ,pripravljen, da nam obriše solzico in hkrati sočustvuje z našim hormonskim nihanjem. Uspešen, karierist, ki ima še vedno čas za svojo drago. Zaželeno je, da zna na kitaro zaigrati portugalski fado . ….da, vse to bi imele! V nekem članku sem nedavno prebrala razmišljanje »Moških možganov“. Pisec se je zgrozil nad današnjimi zahtevami, ki jim imajo ženske do bodočih življenjskih partnerjev. Pravi, da celoten popis zahtevkov že močno spominja na nadčloveka oziroma polboga.

In sedaj bolje razumem njo, ko zaskrbljeno v tej mirni noči ob koktajlu ugotavlja, da pri 30-ih noben ne izpolnjuje njenih zahtev, oziroma takega še ni našla. Položaj žensk se je v zadnjem stoletju zelo spremenil, saj so se ženske osamosvojile tako materialno kakor tudi duhovno, kajti naredijo in dosežejo že skorajda vse, kar je bilo donedavno v domeni moškega. Poleg žarnice znajo celo zamenjati tudi gumo, ter poznavalsko prekomentirati z avtomehanikom, kateri rezervni del je najboljši za njihovega jeklenega konjička. In zato potrebuje, išče nekaj več! Išče tisto posebno kvaliteto oziroma lastnost, ki jo ima le on, njen bodoči partner in jo bo z le-to očaral. Tako močno očaral, da se ji bo zavrtelo in bo v trebuhu občutila metuljčke, kot pri 16-ih.

Nekatere ne vedo, katera lastnost jih privlači pri nasprotnem spolu, oziroma niso o tem razmišljale, ker ga sploh ne iščejo, druge le misijo da vedo kaj želijo, medtem ko tretje to definitivno vedo. Slednjih opažam, je čedalje več. Naklepno,plansko napadajo svojo „žrtev“ in jo ne izpustijo. Borijo se za njeno naklonjenost, uporabljajoč vse svoje čare, tehnike in zvijače. Osvajanje, ki je stoletja veljalo za moški korak, spreminja smer. Ženske postajajo čedalje pogosteje iniciatorke. Zakaj primanjkuje moške borbenosti, tiste borbenosti, ki jo lev izkazuje svoji levinji, ko jo očara, brani in ščiti pred ostalimi? Še vedno so tu globoko v nas usidrana ta načela naravnega zakona, ki sporočajo, da je moški lovec. Zato se lahko v določenem trenutku zgodi, kakor se je zgodilo njej, moji prijateljici, da obsediš sam in se sprašuješ, zakaj za vraga zakon, ki je veljal tisočletja, ne deluje več.