Vrtiljak je zelo posrečena beseda. V Kopenhagnu imajo Tivoli tik ob železniški postaji, tako da se lahko takoj ob prihodu prepustiš vrtenju … A sem se obvladala. Premagala sem tudi poželenje po kajmaku. Restavracija Hercegovina je prvi napis, ki sede v oko, ko stopiš z vlaka. Prilagam fotografijo – iz jugonostalgije, za katero sicer ne boleham, a sem vsakič zaprepadena, ko srečam koga, ki krvavi od nje. Ravno včeraj sem bila v Atlantisu, peljala sem sorodnico iz Moskve, pa me nagovori nek srednje star moški, ki se je valjal v džakuziju. Naglas od "tam nekje" (da ne bom izražala kakšnih predsodkov – ker se pišem na mehki ć, si lahko kdaj kaj takega privoščim). Pohvalila sem ga, da je že kar lepo rjav, pa je komaj začetek poletja, pa je rekel, da je vse dobil v Atlantisu: Tu, svaki dan, čitav dan. Pa vi? Ne, jaz pa ne vsak dan, dvakrat na leto. Delam, sem rekla, čeprav bi čas imela, a se mi zdi res predrago, saj grem na Rožnik lahko zastonj, pa se ravno tako razgibam …, no, on pa mi pravi: Jaz pa nikoli nisem delal. Hodil sem v službo, delal pa nisem. S tem pa se ni treba bahati, sem mu rekla. Zakaj pa ne, ponosen sem na to. Nekaj me je zapeklo v želodcu, malo sem še vztrajala, potem pa je udrihal čez demokracijo, ki smo jo pač sami hoteli imeti, pa sem mu zabrusila, da upam, da ima otroke brezposelne. Ne, so privat, mi je odgovoril, a nekaj ga je vseeno uščipnilo, saj je odplaval kot polit cucek.
No, začela sem obetavno. Hotela sem samo povedati, da sem bila v Kopenhagnu in Oslu – pa ne zato, da bi se bahala, temveč zato, da bi lahko napisala kaj zanimivega.
Vse je bilo zanimivo. Ne vem, kje naj začnem, in nimam pojma, kako bom končala.
Muzeji, dve prekrasni novi operi, kipi na vsakem vogalu, urejene meščanske hiše, krasna vrata, stara, lesena, nobenih pleksi, stare ključavnice, krasne lesene hiše na podeželju in voda, jezera, voda in voda in barčice in jadrnice in velikanski parniki. Samo okrog železniških postaj tisto "življenje", ki človeka strezni. Lahko je biti turist v raju, na železniških postajah pa te je sram vseh drobtinic sreče, ki se te držijo.
Morske deklice ni bilo. Razstavljajo jo v Pekingu. Poleg skale, kjer naj bi otožno sedela, stoji ekran z video posnetkom množice, ki se vali mimo deklice … A ni navaden dokumentarni posnetek, temveč je video inštalacija nekega umetnika, tako da prave informacije sploh ne podaja, temveč ponavlja petsekundni posnetek, ti pa čakaš, kdaj bo konec ali špica.
V muzeju arhitekture DAC (Danish Architecture Centre), v bivšem pomorskem skladišču, razstavljata Kazuyo Sejima in Ryue Nishizawa, par, ki se podpisuje SANAA, ki sta naredila hiše, ki so slikane v najuglednejših revijah za arhitekturo, in javne stavbe po modelih kartonskih škatel ali steklenih pokrovk ali nekakšnih rakovic, ki nosijo ogromne ambiente, cele univerze in stanovanjske komplekse in trgovske centre in vrtove pod prozornim oklepom. Navdušena sem bila nad modeli, ogledala pa sem si tudi njune monografije, kjer so predstavljene izvedene stavbe. Spet prispodobe vode, neba. Svetloba, odsevi in japonsko predrugačen red. Stopnice, ki grejo počez, pa pridejo gor, na primer. Počutila sem se svečano, hvaležno, da živim v času pogumnih arhitektov.
Ustavila sem se v muzejskem bifeju, ki ima teraso z razgledom na enega rokavov med otoki, ki sestavljajo Dansko. Naročila sem lososa na solatni posteljici. Postregli so ga tako, da je bil videti kot rdeča rakovica. Tipalke so bile trave drobnjaka. Nalezla sem se občutka gosposkosti in šla naslednji dan v še boljši bife, naročila spet lososa in še kozarec vina povrhu, kar sem ponovila še tretji dan na letališču. Nikoli prej nisem na letališču jedla ničesar drugega kot piškot in kavo. Zavedela sem se, da se v meni nekaj prelamlja. Odkar sem v Ljubljani, to je zdaj dober teden, sem šla že štirikrat na sladoled. Lani sem šla v celem letu dvakrat. Pa ne, da bi me razganjalo od sreče – lahko bi napisala seznam neprijetnih okoliščin in pripetljajev, a to razvajanje mi nekako mehča butanje z glavo skozi zid. Bom začela razumeti potrošništvo kot kompenzacijo? Nakupovanje, ki poteši? Upam, da ne.
V Kopenhagnu sem po naključju izvedela, da je mogoče pogledati staro palačo, ki jo prenavljajo za mlad kraljevski par. Restavrirali so tla in stene, stropove, luči, nekaj sob pa so dovolili poslikati sodobnim danskim umetnikom. Na žalost nisem smela fotografirati. Bila sem navdušena. Tako so kralji naročali freske Rubensa in papeži Michelangela! Končno se ta tradicija najemanja umetnikov spet obuja. Kako se sodobni umetniki odzovejo naročilu? V otroški sobi so stene prepustili ilustratorki. Naslikala je metulje in srnice in ježke, tako da sem imela občutek, da sem otrok, ki vstopi v velikansko knjigo. Plesna dvorana je okrašena z velikanskimi panoji brušenega stekla, ki lomi svetlobo v čipkasto mreno. V sobi, ki je namenjena za sprejemanje političnih delegacij, pa je nek slikar naslikal prizorišče vojne v puščavi. Vojak v ameriški uniformi, en sam, ki predstavlja vse vojake sveta, bomba v zraku, ki se je pravkar razletela, pesek, prah, palma, ki jo je eksplozija izpulila. Najprej sem si rekla: ne, to ni primerno za kraljevsko steno, potem sem se pa spomnila srednjeveških tapiserij, ki so upodabljale bitke, perzijskih reliefov, reliefov iz Aten, velikih fresk v gradovih … Stare zgodovinske slike so večinoma slike vojnih dogodkov, podpisov premirij ali vkorakanj skozi mestna vrata. Portreti vladarjev in generalov, ljudi s krvavimi rokami – ali pa umetnikov in kurtizan. Turki pred Dunajem, Napoleon pred Peterburgom. Saj se čas deli na obdobja vojne, na predvojna in povojna obdobja, na obdobje miru. Ali pa na čas Prešerna, Mozarta, Princese Diane. Naš čas bo čez nekaj sto let zapisan kot čas vojaka Nata, ki je razkoračen čez vse celine. Ta slika mi je odprla srce do žrtev vseh vojn, ki se zdaj dogajajo po svetu. Pa ni nikogar drugega na sliki, razen vojaka in palme. Na naših bojiščih niti mrtvih ni. Kolateralne žrtve so minimalne. Samo zrak se trese. Tišina in smrtni piš. Niti mrtvega konja ni, te klasične pretresljive podobe bojišča.
Ko sem prišla v Ljubljano, so ravno odprli nov most čez Ljubljanico. Pomislila sem na slike v kraljevski palači. Naš kipar Jakov Brdar je dobil naročilo od župana. Kaj je naredil? Bomo lahko živeli s kipi, ki "krasijo" most?
Kako je s to srajco, ki se ji reče "navada"? Apatičnost. Brezbrižnost.
Lahko je kupovati stare slike, kupiti sodobno umetnino, je tvegano, naročiti umetnino, ko ne veš, kaj bo umetnik naredil, pa je korajžno.
No, to ve vsaka ženska, ki je kdaj naročila čevlje po meri. Jaz sem tako neumna, da sem naročila dva para, zaradi dveh barv, potem mi pa nobeden ni bil prav. Imam eno stopalo malce daljše – in te diskrepance se večajo. Še oči nimam več tam, kjer so včasih bile!
Kot protiutež temu stokanju naj omenim podobico iz slonovine, ki sem jo videla v kopenhaškem etnografskem muzeju. Velika je za en moški prst. Oblika: žensko telo. Golo. Trebuh se lahko odkrije kot kak pokrovček in notri je videti majhno figurico zarodka. V nekem oknu pa sem zagledala zbirko otroških štedilničkov. Enega takega sem si tudi jaz želela, ko sem bila majhna.
Oči pa sem vso pot pasla na keramiki, ker je, kar se umetnosti tiče, pač moja največja ljubezen. Royal Kopenhagen je danska tovarna porcelana. Izhaja že iz 18. stoletja. Značilna je poslikava s čistim kobaltovim oksidom, ki na najžlahtnejšem, najčistejšem belem porcelanu dobi nemirno modro barvo. Najnovejše so velike sklede in vaze, okrašene s sproščenimi potezami s širokimi čopiči. Vsaka stane okrog 5000 evrov. Če bi bila bogata, bi imela prazno sobo z dvema skledama in tremi vazami. Nobenega sadja v njih, nobenih rož. Samo hodila bi okrog njih v svilenih copatkih, šepetala bi, skupaj s talnim gretjem bi uredila glasbene stene in svetloba bi bila razpršena tako, da bi sence posod potovale po stropu.
Na začetku sem omenila dve novi operi, ena je v Oslu, druga v Kopenhagnu. Obe sta čudovite oblike, steklo in marmor, ledena ostrina, notri pa imata mehek lesen avditorij, ki je postavljen v avlo kot trup kakšne velike stare ladje. Mogočno. Pomislila sem na Vikinge. V Oslu sem kupila vstopnico za edino predstavo, ki je bila pač tisti večer na sporedu: rock koncert. Sumljivo. Tik pred predstavo so še imeli karte v parterju. Prav, pa grem, da vidim notranjost. Res lepo narejeni leseni stoli, vse zaokroženo, nobenega trdega roba. Pet balkonov. Vse se pomiri. Zasedenih je samo prvih dvajset vrst. Že to je grozno. Ostala bi iz solidarnosti! A nisem zdržala več kot petnajst minut. Šest scufanih glasbenikov, dve pevki, starikavi bivši hipijevki v neokusnih nogavičastih oblekah, ki so se vdajale trebuhu in ploščile še tisto nekaj malega mesenega zadaj, kjer naj bi bile ritnice. Karikaturi Shirley Bassey in Tine Turner, ki sta govorili norveško. No, naj ne bom packa. To bi še prenesla, a uprizarjali so zgodovino rocka tako, da so oponašali pevce iz petdesetih in šestdesetih, pri sedemdesetih pa sem odšla. Elvis je bil pomilovanja vreden. Bebavo. Neznosno. Brez zamere. V Zgornji Davči bi se bolj skup vzeli.
V Kopenhagnu pa je bil ravno jazz festival. Oglašali so 600 nastopov, a videla sem samo nekaj pocestnih skupin, kakršne vidiš igrati na rojstnih dnevih gimnazijskih odpadnikov. Samo v Jazz Kaffeeju je en večer igral za silo resen band. Pevka me je spomnila na našo Kristino Oberžan, čeprav ji ni segala do gležnjev. Mogoče sem nepravična. Bilo je neznansko vroče, klub je bil pol manjši od našega Gaja, nabito poln, okna so pa morali zapreti, ker je na ulici igral nekdo drug, pa ga niso mogli odgnati.
V Kopenhagnu mi je bilo sila všeč njihovo naselje Christiania, ki je nekaj podobnega kot naša Metelkova, samo da je vsaj dvajsetkrat večje. Na stojnicah sem zagledala nekakšne kose rjavega sira. Kar nekaj časa sem si jih ogledovala, dokler nisem vprašala, kakšne vrste sir je to. Bil je hašiš ali kaj, saj niti ne vem. V baru je visel napis: če pokažeš joške, dobiš dva jointa za ceno enega.
Danski oblikovalci so zakon! Poznam pa tudi danskega lončarja. Žal je poročen in ima pet otrok. No, kupila sem si dvanajst plastičnih žličk danskega oblikovalca, staro laneno srajco (srajce so moja šibka točka – po možnosti moške!) in prekajeno jeguljo. To sem poklonila prijateljici, ki mi je čuvala stanovanje. Rekla je, da je to eno najbolj originalnih daril, kar jih je kdaj dobila. Povrhu vsega pa sem kupila še konzervo paštete iz severnega jelena. Ne vem, koga naj povabim na pokušino. Ne bi je rada sama pojedla, ker bi se rada malo pogovarjala o njej. Najbrž bom nekega lepega dne ugotovila, da ji je potekel rok trajanja.
In medtem, ko me ni bilo? Gore novih knjig. Imela sem obiske in so me spraševali, katere knjige so zdaj najbolj nujne. Fant je bil rahlo nenavaden, pa sem mu rekla, da je najbolj zanimiva knjiga Mance Košir Nenavadna razmerja, pisma s homoseksualci. Kupila sem mu izvod. Ne vem, če je bil kdo kakšne knjige kdaj tako vesel. Videla sem, da sam ne bi upal iti v knjižnico ali v knjigarno in prositi za to knjigo. Jaz pa sem na potovanju brala dva ljuba mi Angleža: E. M. Forsterja in Evelyna Wougha. Oba pišeta o potovanjih, Forster predvsem o Indiji in Italiji, Wough pa me je očaral z dnevnikom iz Britanske Gwajane Dvaindevetdeset dni. Če bi znala tako pisati o potovanjih, kakor piše on, bi pisala in potovala več. Tako pa je vse zaman. Vidim, slišim, izvem, preslišim, ne opazim, ne razumem in pozabim, pozabim, pozabim.
