Vsak na svoji poti izbira in se določa, si tako pridobiva izkušnje. Poslušati svoje srce ni lahko, saj tudi srce v začetku potrebuje izkušnje, da najde svojo pot. Kako izbiramo na poti skozi postrežbo življenja, smo se naučili v družini. Nekje je izraz ljubezni klofuta, nekje poniževalne besede, nekje objem. Vse to je del našega vsakdana, katerega pot si izbiramo sami. Kadar so izkušnje otrok na poti odraščanja, na poti življenja, v partnerski zvezi boleče, spremljajo starši to s težkim srcem. Zato je tako zelo pomembno, kaj delamo kot starši danes, kaj čutimo danes in v kolikšni meri se tega zavedamo.
In kaj je tisto, kar nam življenje v svoji vsakodnevni reklamni različici ponuja vsak dan? Enostavno in preprosto – lonec življenja samega. Je to, kar zajemamo, stvar usode, je to, kar zajamemo, zapisano v zvezdah, ali je to, kar zajamemo, naključni splet vseh sestavin? Tisto, kar zajamemo, ni vedno tako slastnega okusa, kakor smo sami želeli. Tisto ni tudi vedno prave temperature, lahko je vroče, hladno, mogoče je reči s krožnika potrebno očistiti, ker se tam naselijo plesni. Še vedno mi ostajajo razmišljanja …
Mogoče k vsemu pristopim drugače, po kuharsko. A tokrat se zadeva ne začne s sedenjem ob mizi in zajemanjem iz lonca življenja! Tokrat se začne s tem, kaj sodi v lonec življenja samega. Vsekakor bo moja juha, golaž, enolončnica ali kaj drugega samo moja, v barvi, okusu, sestavinah in načinu kuhanja.
Potem pristanem pred tem, da sem jaz tista, ki se odloča, kako in kaj s tem, kar nastane v loncu življenja. In kako naj ljudje slišimo sebe, ko nam tok družbe vestno in vztrajno pripoveduje, kako sečni smo lahko bo kupljenem sladoledu, sesalcu ali vrečki čipsa? Kako res slišati sebe?
To, kdo smo kot ljudje, okušamo ob vsakodnevnem zajemanju iz svojega lonca življenja. Vedno nas življenje samo skozi tihe besede okusov, vonjev in notranjega glasu vztrajno uči, da spoznavamo sebe. A kaj, če nam v otroškem življenju govorijo, da smo: butasti, da nič ne vemo, da bi to že morali vedeti, da iz nas nič ne bo – le kako bomo potem znali izbirati in kuhati v svojem loncu življenja?
Nekateri tako postanejo socialne službe v dobrodelne namene, nekateri so vime prebrisanega molznega stroja, drugi brez hrbtenice, tretji zajemajo zrak, prihajajoč iz svoje bube.
Vsekakor ta umetnost kuhanja na sprehodu skozi postrežbo življenja nikakor ni lahka. Ena izmed prvih nalog je – najti svoj osnovni recept. Ali – prebrskati po sebi in ugotoviti, kdo si. Vse to me spominja na scenarij Matice. Stopiti iz bube in na svojo pot vsekakor nima veliko skupnega s pravljičnim koncem Pepelke ali Grdega račka. Prinaša pa nekaj edinstvenega – pravo okušanje življenja, moč izbire in odgovornost za lastno življenje.
In dnevni reklamni materiali skozi življenje? Danes? Pa poglejmo – prebujanje narave, zvončki, prelep otroški smeh, sirena rešilca, vonj pomladi, hitenje ljudi, mobiteli, potovanje oblakov, prelet ptic, klic prijateljev, žalostno kolo, igranje vetra, žareče trobentice, gube na obrazu in še in še. Življenje ima svoj smisel.
