Preberite si, kako so včasih krasiliza božično novoletne praznike!
Naša družina je bila razmeroma velika, saj nas je bilo šest otrok, tri deklice in trije fantje. Moje otroštvo je bilo lepo in nanj imam veliko lepih spominov. Tudi na nek usodni dogodek z našo največjo smrečico.
Prav božičnih praznikov smo se otroci najbolj veselili, saj smo staršem pomagali pri okraševanju božičnega drevesca. Nekdaj novoletnih smrečic niso prodajali na trgu, temveč jih je bilo treba iti iskat h kakšnemu kmetu. Mi smo imeli srečo, saj je imel naš sosed gozd. In tako sta se oče in sosed Janez vsako leto odpravila v gozd po smreko. Tisto leto, o kateri pišem, pa sta s sosedom šla tudi njegova odrasla sinova, saj nas je oče hotel presenetiti s smreko, ki bo segala do stropa.
Po pripovedovanju očeta je bilo to celo popotovanje in je izgledalo takole: Sosed je zapregel konja in sani, naložil sekiro, žago, vrv, rokavice, gumijaste škornje, rezervne tople nogavice, lopato, nož in metlo, ter odejo in koš sena za konja, topel čaj in kost za psa, ki je ponavadi tekel z njimi. Snega je bilo ravno prav, tam od 25 do 35 cm, tako, da so sanke lepo drsele. Ko so po polurni vožnji prispeli do gozda so se ustavili in na primernem mestu privezali konja za bukev, ga pokrili in mu dali sena. Tam je ostal tudi pes, ostali štirje pa so odšli naprej na ogled za primernimi smrečicami. Za soseda Janeza so manjšo smrečico hitro našli, za večjo smreko pa je bilo treba nekaj časa hoditi in iskati po gozdu. Ko so jo našli, so jo požagali in obrezali odvečne veje in pospravili za seboj. Smreki so nato povezali z vrvjo in jih dali na sanke. Pod grmom so utrgali še teloh in ga dali v košaro in se obrnili proti domu.
Ko so smreke pripeljali domov, je bi z našo smreko nekaj težav, kako je spraviti v hišo in nato v dnevno sobo. Že to je bila dogodivščina in tudi pes je tekal naokoli in veselo mahal z repom.
Smreko so moški nato postavili na »križ«, na strop pa so privezali kavelj in jo obesili na vrv, da bi bila varna. Potem smo pričeli z okraševanjem, kjer smo sodelovali tudi vsi otroci. Pomagali smo loščiti jabolka, da so se bleščala in zavijali bombone in čokoladke v poseben rdeč in zlat papir. Na najvišjih vejah je pomagal sosedov sin, ostalo pa sta okraševala mama in oče. Za okrasitev smo imeli veliko raznoraznih krogel in obeskov, mama je spekla piškote za na jelko, orehe pobarvala v zlato bronso, veliko je bilo tudi svečk za na veje. Najlepši obeske pa so bili mamini, saj je skvačkala bele zvezde in angelčke in male bele srčke. Na vrhu smreke je dobila mesto zvezda iz polikane slame.
In smreka je bila okrašena. in pripravljena za božični večer. Vsi smo se oddahnili! S to smreko je bilo pa res veliko dela!
Mama je okrasila še dnevno sobo, razstavila luči: petrolejke, karbidovke, laterne, na okno postavila božične zvezde, na mizo šopek teloha, ki ji je prinesel oče iz gozda in sveče. Mi otroci smo se del dneva igrali še zunaj in postavili snežaka. Ko se je zmračilo nismo takoj smeli v dnevno sobo, temveč smo se morali iti v svoje sobe in se lepo preobleči. V jedilnici – kuhinji nas je čakala praznično pogrnjena miza in najboljši krožniki in pribor, ter beli prtički, vzeti iz stare kredence. Večerja je bila zares nebeška: goveja juha, več vrst mesa, krompir in riž ter solata, otroci smo dobili sokove, odrasli pa vino. In bilo so polne sklede piškotov in potic, skratka za tisti čas prava pojedina.
Po večerji, malo pred polnočjo smo šli v dnevno sobo, kjer so gorele vse luči : petrolejke, laterne, karbidovke,in veliko sveč .In tam se v vsej svoji krasoti bohotila naša božična smreka, ki je segala do stropa. Pod jelko pa so bili paketki, in vsako je bilo namenjeno enem izmed otrok. Pričakovanje se je stopnjevalo. Vsi smo bili nasmejani, vzdušje je bilo nepopisno lepo. Stopili smo skupaj v zborček in zapeli Sveta noč, blažena noč. Ravno smo končali, tedaj pa se je nenadoma močno zatreslo in zaslišal se je pok in strašen trušč in naša prekrasna smreka se je žvenketajoč prevrnila po celi dnevni sobi.
Vsi smo se silno prestrašili , najbolj pa otroci, ki smo začeli vreščati in jokati. Mama pa je stopila med nas kot nekakšen angel in z blagim glasom dejala:
»Dragi otroci. Tole kar se je zgodilo s smreko je res žalosten dogodek in ne vem natančno zakaj se je to zgodilo. Upam, da to ni usoden dogodek in da nič ne pomeni. Glavno je, da se nikomur ni nič zgodilo. Bodimo še naprej veseli in se imejmo lepo ter še enkrat zapojmo Sveta noč.
Zopet smo stopili v zborček in zapeli Sveta noč….Mislim, da še nikoli v življenju nisem s takim zanosom in ljubeznijo zapela to pesem.
Potem smo najmanjši otroci šli v posteljo, starejši pa so staršem pomagali pobirati obeske
Naslednji dan je bilo vse po starem, smreka je stala lepo okrašena, soba je sijala v vsem svojem prazničnem blišču in življenje je šlo mirno naprej. Tisti usodni dogodek ni pustil posledic, za vedno pa je ostal zapisan v naših srcih.
