24.3.2005 Četrtek
V šoli ni bilo čisto nič novega. Nobene nove ocene, le dolgočasna predavanja
profesorjev. Jaz pa sem nenehno razmišljala o Žanu. Vsi skupaj smo doživeli velik šok. Najine sanje so kar naenkrat izpuhtele. Obupana sem bila, da je zbežal brez besed. Pa ja ne bo naredil kakšne neumnosti?
Popoldne me je nepričakovano pomiril pogovor z Lindo. Spet sem pričakovala pridigo, a me je za čuda potolažila, njene besede, da se pravzaprav ni zgodilo nič katastrofalnega in da še vedno lahko izpolniva svoje sanje, so mi vlile novega upanja. Žalosti me le to, da se Žan še vedno ni oglasil. Tudi po telefonu ga ne morem priklicati.
25.3.2005 Sreda
Danes zgodaj zjutraj sem doživela ponoven šok. Ko sem zjutraj stopila iz hiše, sem ob našem smetnjaku zagledala Žana. Ves skrušen je sedel na robniku in s sklonjeno glavo čakal. Od daleč sem videla, da je v zelo slabem stanju. Ko me je zagledal, je naglo vstal in stopil proti meni.
»Urša, pogovoriti se morava.«
»Že že, vendar ne tukaj zunaj, pridi, stopiva v hišo. Naši so že odšli, sama bova.«
Vstopila sva v hišo in Žan se je sramežljivo usedel za ‘šank’ v kuhinji. Vedno mu je bilo nerodno pri nas. Takoj sem pristavila čajnik. Medtem ko je voda vrela, sem pobrskala po hladilniku in mu pripravila velik sendvič s kumaricami. Medtem je voda zavrela in pripravila sem nama dve veliki skodelici čaja. Nič nisva govorila. Šele ko sem se usedla poleg njega in ga prijela za roko, je spregovoril.
»Urša, žal mi je, da sem zadnjič kar brez besed zbežal. Ponovil sem napako, toda to, kar se je zgodilo na sodišču, je bilo zame prehudo. Veš, s tem ko so me obsodili, sem postal kriminalec. To pa je nekaj, na kar nisva računala. Razumel bom, če bo po tem med nama konec. Urša, dober človek si in zaslužiš si boljšega! Vseeno pa bi se ti rad zahvalil za vse, kar si storila zame, in za to, ker si mi vedno stala ob strani…«
»Ej, ej, ej ustavi se. Kdo pri hudiču pa je sploh govoril o kakšnem zapuščanju? Res te ni bilo od sojenja, vendar to ni zadosten razlog, da bi te prenehala ljubiti. Če bi me motila tvoja dejanja, potem bi šla narazen že veliko, veliko prej. Res me je razsodba presenetila, vendar sva pred tem začrtala nekaj skupnih ciljev. Tem se ne mislim odreči in sem pripravljena skupaj s teboj priti do konca. Res, da bo sedaj težje, ni pa nemogoče. Še vedno te ljubim, tepček moj!«
Žan je tam sedel z odprtimi usti in strmel vame s široko odprtimi očmi. Počasi se mu je na obrazu pojavil nasmešek, oči so se zaiskrile, izraz na obrazu pa je postajal tak kot pri majhnem otroku, ko najde svoje darilo pod novoletno jelko. Takrat sem vedela, da bo vse še dobro.
»Nič ne skrbi, stala ti bom ob strani, pa Linda tudi.«
Objela sva se, nato pa sem rekla: »Sedaj pa se pojdi naspat domov, jaz pa moram v šolo. Izkoristila bova vse tvoje proste dni, nič ne skrbi…«
26.3.2005 Sobota
Danes sem po pouku odšla k Žanu. Njegova mama me je prijazno sprejela v hišo in me napotila v njegovo sobo. Sama pa je tako kot ponavadi odšla v kuhinjo, se usedla in potrto strmela skozi okno. Ko sem vstopila v Žanovo sobo, je ležal na postelji. V njegovih očeh sem videla, da si še vedno ni opomogel. Na lice sem mu pritisnila velik poljub. Na njegov obraz se je prikradel majhen prikupen nasmešek. Iz predala je potegnil pismo. Takoj sem vedela, da je to poziv v zapor za mladoletne.
»V sredo moram biti tam,« je nejevoljno izjavil.
»Pridi, Žan, greva na sprehod.«
Prijela sem ga za roko in ga potegnila s postelje. Čeprav tega dneva nisem prav posebno načrtovala, sem ga želela narediti sanjskega. Dan, ki se ga bo Žan vedno spominjal.
»Naj bo to najin sanjski zmenek, « je kar zletelo iz mene.
»Seveda, zakaj pa ne? Pravzaprav sem o tem že sam razmišljal. Greva v De Le Marv!«
Ko sem to slišala, me je skoraj vrglo na rit. To je najbolj ugledna restavracija tu naokoli. Nekateri pravijo, da je hrana tam fantastična, tudi postrežba je baje odlična.
Z roko v roki sva se odpravila proti restavraciji. Na zunaj ni bila nič posebnega. Ko sva vstopila, naju je sprejel prijazen natakar. Odpeljal naju je do mize za dva. Odmaknil mi je stol, tako da mi je bilo kar malo nerodno, saj tega nisem navajena. Mize so bile že pripravljene. Na najini je bila majhna svečka, ki je oddajala prijetno aromo. Poleg nje je stala vaza, v kateri je bil šopek pravih rdečih vrtnic. Pred nama sta bila postavljena dva krožnika, globok na plitvem. Na vsaki strani krožnika je bilo veliko jedilnega pribora. Kar nekaj različnih vilic, nožev in žlic. Pojma nisem imela, kako se to uporablja. Žan je opazil moja zadrego:
»Vidim, kaj te muči. Nič ne skrbi. Uporabljaj kar od zunanje strani proti navznoter, pa bo v redu.«
»Kako pa ti to veš?«
»Veš ne berem samo Ekipe in Slovenskih novic…«
Prtički so bili zloženi v obliko laboda. Njihova bela barva pa se je lepo ujemala s svetlečim priborom, belimi porcelanastimi krožniki z zlatim robom in temno rdečim, debelim prtom, ki je pokrival mizo. Nedaleč od naju je bil majhen oder, na katerem je stal velik, črno-bel klavir. Nanj je starejši pianist igral tihe romantične melodije. Med mojim občudovanjem notranjosti restavracije nama je natakar prinesel naravni sok iz čisto svežega tropskega sadja. Bil je v visokem, stožčastem kozarcu. Rob kozarca je bil posut s sladkorjem. Na robu je bila potisnjena rezina pomaranče, poleg nje pa majhen moder dežniček. Tudi steklena slamica ni manjkala.
»Danes ti ne bo potrebno nič naročati. Za vse sem že poskrbel.«
Nasmehnila sem se in se prepustila razvajanju. Začela je prihajati hrana. Najprej ja na mizo prispela gobova juha. Natakar jo je prinesel kar v jušniku in nama postregel le z majhno zajemalko. Gobova juha je moja najljubša! Lepo je dišala in bila je zelo okusna. Kar nekajkrat sem si jo nalila. Po juhi je prišla na vrsto mesna lazanja. Ni je bilo veliko, a sem jo z užitkom pojedla do zadnjega grižljaja. Žan je točno vedel, kaj imam najraje. Po lazanji je sledil premor. Pianist je ravnokar zaigral Preasleyjevo Love me tender. Podzavestno sem začela potiho prepevati. Ko je Žan to zaslišal, je vstal, me prijel za roko in rekel:
»Smem prositi najlepše dekle v restavraciji za ples?«
Postalo mi je nerodno in me je pravzaprav zelo presenetilo. Kaj takega od Žana nisem pričakovala. Kljub temu sem z veseljem privolila. Plesala sva skoraj kakšno uro. Pianist se je zelo spoznal na svoj posel. Njegov nabor pesmi je bil pisan na najino kožo.
Takoj ko sva se usedla, so nama zopet postregli s hrano. Na velikem pladnju je bila majhna gora pečenega krompirčka, obdana s pečeno papriko in s prilogo iz dušenih bučk, puranji zrezek na žaru, klobasa, svinjski kotlet, tudi ljubljanski zrezek in celo ena hrenovka je bila tam. Natakar je prinesel tudi veliko skledo mešane solate. Zelena solata, paradižnik, stročji fižol in cvetača. Prav tako na mizi niso manjkali niti kajmak, kečap in majoneza. Ob vsej tej hrani mi je kar zapiralo sapo.
»A si ti, no? Kdo pa bo vse to pojedel?«
»Midva, saj imava čas ves večer!«se je Žan prešerno nasmejal in si pričel nalagati na krožnik. Po eni uri sva kmalu obupala. Pojedla sva le dobro polovico vsega. Toda s tem ni bilo še vsega konec. Natakar je počistil mizo in kmalu za tem prinesel na majhnih krožničkih različne vrste sira. Žan je točno vedel, da sem nora na sir. Res, da nisem mogla več, vendar sem se potrudila in spravila vase še nekaj koščkov dobrega sira. Med najino večerjo sva obujala spomine na najino skupno preteklost. Po sirovih užitkih sva ponovno plesala. Vsi v restavraciji so naju zavistno opazovali. Najbrž so mislili, da sva veliko premlada za to. Toda meni je bilo vseeno. Počutila sem se zelo lepo. Česa podobnega v življenju še nisem doživela. Ko sva utrujena obsedela, sem že mislila, da bo potrebno oditi, vendar je natakar ponovno prinesel dva krožnika.
»Tole pa je na račun hiše.«
Na krožniku sta bili dve veliki palačinki z orehovim nadevom in preliti s čokolado in smetano. Spet sva bila za kakšno uro priklenjena k mizi. Nato pa sva zapustila restavracijo in odšla na dolg sprehod v park. Tam sva poiskala skrito klopco, kjer sva se pogovarjala še dolgo v noč. Sklenila sva, da Žan poskusi dokončati šolanje, čeprav bo v zaporu, nato pa nadaljuje študij in postane odvetnik. Tako bo lahko preskrbel sebe, svojo mamo, mene in najine…
Preživela sem najlepši dan v svojem življenju in zato je bil zaslužen Žan.
Ljubim ga in vedno ga bom.
29.3.2005 Torek
Profesorji v šoli so znoreli. Vedno slabši razred postajamo. Govorijo nam, da smo lenuhi in da ‘prešpricamo’ preveč ur . V zbornici se jezijo na našega razrednika, ker ne ukrepa. Zaradi tega je v razred danes prišla ravnateljica in nam spet razložila vsa šolska pravila.
»Dijak je dolžan redno in pravočasno obiskovati pouk, če ne prinesete opravičila v treh dneh, dobite neopravičeno in seveda zaradi preveč neopravičenih sledijo ukori…«
Njena pridiga me je čisto uspavala. Pa saj vem, kakšne so moje pravice in dolžnosti. Tudi kakšne so posledice vem. Trenutno so se mi po glavi podile druge misli. Žan in njegov odhod.
Zaupal mi je celo, da je razmišljal o pobegu, saj se je zapora zelo bal. Pa ga je ta misel kmalu minila in obljubil je, da bo vso energijo porabil za izpolnitev najinih ciljev. In jaz mu zaupam in verjamem, da se bo vse dobro končalo. Celo Lindo imam na svoji strani.
30.3.2005 Sreda
Zgodaj zjutraj se je prišel Žan poslovit. Od daleč sem videla njegovo žalostno podobo. Kar na jok mi je šlo. Vendar nisem zajokala. Močno me je objel. Sledil je dolg poljub.
»Nič ne skrbi, Urša. Vse se bo dobro končalo. Slišala se bova vsak dan. In obljubim, da bova izpolnila vse, kar sva si zadala. Jaz bom na koncu odvetnik, ti pa zdravnica.«
Nič nisem rekla, le močno sem ga objela. Poslovila sva se. Še dolgo časa sem gledala za njim. V roki je držal majhno potovalko le z najpomembnejšimi stvarmi. Njegova suhljata podoba pa se je pomikala proti železniški postaji.
Stisnilo me je pri srcu.
4.4.2009 Petek
Pozno zvečer me je poklical Žan. Ta klic sem ves dan nestrpno pričakovala. Bila sem raztresena in nikakor se nisem mogla zbrati. Tudi učitelji v šoli so opazili, da sem psihično odsotna. Hvala bogu da so me pustili pri miru, saj že vsi vedo, za kaj gre. Vsi vedo, da se je bil Žan prisiljen izpisati iz šole, vsi vedo, da je moral v zapor za mladoletne. Vsi vedo, da sem jaz njegova punca in vsi pričakujejo, da bova šla narazen. Toda o tem zadnjem se pošteno motijo. Vsem bova dokazala nasprotno. Žan bo odvetnik, jaz pa zdravnica.
Žanov prvi dan v zaporu je bil po pričakovanjih zelo turoben. Zapor za mladoletne je bila starejša visoka stavba, ki se je nahajala v starem delu mesta. Pravzaprav je bilo več stavb zgrajenih v obliki velikega kvadrata. Menda je bil to prej samostan. V sredini objekta je bilo veliko dvorišče. Zunanjost stavbe je bila takšna, da na prvi pogled človek ne bi niti pomislil da gre za zapor. Šele ko se stavbi približaš, opaziš, da so na oknih železna polkna, ki so seveda zavarjena tako, da se ne morejo odpirati. Na polknih so nekakšne odprtine, ki so od daleč videti kot kako umetniško delo. Omogočajo pa dovolj velik pretok zraku. Fasada zapora je bila svetlo zelene barve in bogato okrašena z baročnimi vzorci. Streha je bila iz gladke pločevine, temno rdeče barve, za kar je bila hoja po njej smrtno nevarna. Vstop in izstop iz objekta je bil mogoč le skozi en glavni vhod, ki je bil tako velik, da bi skozenj lahko brez težav pripeljal avtobus. Na zunanji strani tega vhoda so bila velikanska hrastova vrata, približno štiri metre visoka in tri mete široke. Narejena so bila v baročnem stilu. V teh vratih so bila narejena manjša vrata, ki so služila za običajen vstop in izstop iz zapora.
Ko je Žan prišel do velikih vrat, je tam ob strani opazil zvonec, nad njim pa odprtino za zvočnik in mikrofon. Višje zgoraj se je nahajala kamera, ki je bil usmerjena naravnost v njegov obraz. Vedel je, da ko bo vstopil skozi ta vrata, bo za celo življenje zaznamovan. Pritisnil je na tipko in povedal v mikrofon, da je prišel na prestajanje kazni.
Vrata so se odprla in prikazal se je paznik, ki je bil oblečen v temno sivo uniformo. Žana je peljal v notranjost. Fanta je kar osupnilo to, kar je videl. Za lesenimi vrati je bil prehod skozi stavbo, na koncu prehoda pa so bil le-ta zaprt z rešetkami. Skoznje je Žan videl naravnost na dvorišče, ki pa je bilo z visoko mrežo razdeljeno na dva dela. Že ta delitev mu ni bila prav nič jasna. Še manj so ga navdušili ljudje, ki jih je videl na dvorišču. Že od daleč so bili videti člani raznih tolp in kriminalnih družb. Bili so fantje njegovih let s široko paleto frizur in barv las, večinoma potetovirani in z vsemi mogočimi piercingi. Skoraj vsi so kadili. Njegovo opazovanje pa ni trajalo dolgo.
Paznik ga je grobo prijel za roko in ga potisnil skozi vrata na desno v prehodu. Tam je bila skoraj prazna soba. Na sredini je bila miza, za njo pa je stal paznik. Tam je moral odložiti svojo potovalko na mizo, kjer jo je paznik podrobno pregledal. Žan je imel s seboj le pribor za osebno higieno, nekaj spodnjega perila in nogavic, dve trenirki, kartico za javni telefon, knjigo in petdeset evrov, kot je bilo navedeno v pozivu o prestajanju kazni. Toda paznik je takoj odvzel knjigo in trideset evrov. Žan je že hotel protestirati, a se je hitro ugriznil v jezik in molče pospravil stvari. Sledilo pa je nekaj veliko bolj neprijetnega. Paznik je Žanu ukazal, naj se sleče do nagega. Zaporniku se je pojavil kar cmok v grlu. Tega seveda ni bil navajen in je to s težavo naredil. Paznik je nato pregledal njegova oblačila, in ko je ugotovil, da so ‘čista’, se je lahko zopet oblekel. Nato je paznik Žanu predstavil hišni red. V nekaj minutah mu je natolkel toliko podatkov, da si Žan skoraj nič zapomnil. Ko je hotel dobiti hišni red, napisan na papirju, se mu je paznik le nasmehnil in sarkastično rekel, da bo tukaj toliko časa, da se ga bo lahko kar na pamet naučil. Žanu pa je od vsega hišnega reda postalo jasno le, da nima skoraj nikakršnih pravic, kar pa je že prej pričakoval. Zapomnil si je le to, da ima pravico do klicanja vsak dan med dvajseto in dvaindvajseto uro v javni telefonski govorilnici.
Nato so ga odpeljali skozi veliko hodnikov, nadstropij in rešetkastih vrat do njegove celice. To je bila manjša soba v tretjem nadstropju. Vrata v spalnico so bila lesena brez možnosti zaklepanja. Saj to ni bilo potrebno, ker so bile na obeh koncih hodnika rešetke. Na hodniku je bilo deset spalnic. V vsaki so bili dve postelji, miza, dva stola in dve večji omari. Paznik mu je med potjo pokazal tudi skupne sanitarije in umivalnico na začetku hodnika.
Žana je čudilo to, da v celem nadstropju ni bilo nikogar. Paznik je to opazil in mu pojasnil, da imajo danes obvezen izhod na dvorišče do večera. Nato je odšel in Žan se je usedel na prosto posteljo. Nanjo je odložil posteljnino, ki jo je dobil v tisti sprejemni sobi. Zelo slabo se je počutil. Čakal je le na enaindvajseto uro, ko me bo lahko poklical iz ene izmed telefonskih govorilnic, ki so se nahajale takoj izza rešetk na koncu hodnika. Ni ga motilo, da tisti dan sploh ni jedel in da ni nikogar poznal.
Njegovo pripovedovanje po telefonu je prekinilo kričanje iz ozadja, da naj že enkrat preneha govoriti. Žan je le še obljubil, da me pokliče jutri in se hitro poslovil.
Nimam dobrega občutka, še najbolj zato, ker mu ne morem pomagati.
5.4.2005 Sobota
Lindi sem povedala vse o včerajšnjem pogovoru z Žanom. Zelo razumevajoča je bila. Bolj kot moji starši. Mama je rekla le, naj pazim, kaj počnem in naj se obrnem na Lindo, če bom kaj potrebovala; kot da tega že sama ne bi vedela. Oči pa hoče le, da je v šoli vse OK. No, tudi to bom zmogla, saj bom postala zdravnica…
Današnji pogovor z Žanom je bil prijetnejši in daljši. Sedela sem ob telefonu in točno ob enaindvajsetih me je poklical. Žanov glas je bil radosten in vesel kot včeraj.
»Pozdravljena, ljubezen moja, komaj sem čakal, da se slišiva…«
»Pozdravljen, ljubi moj, danes pa zveniš veliko bolj veselo kot včeraj,« sem vesela pripomnila.
»Ja, Urša, mogoče pa stvari niso tako slabe, kot so videti. Včeraj sem po najinem pogovoru spoznal svojega sostanovalca. Ime mu je Patrick. Gre za majhnega fanta, kakšnih sedemnajst let starega. Njegov pogled deluje nekako prebrisano, jezik pa mu teče kot namazan. Bal sem se, da bom v sobi s kakšnim grobijanom ali hudim narkomanom, pa sem pravzaprav zelo zadovoljen s Patrickom. Danes sva bila ves dan skupaj in pojasnil mi je osnovna pravila v zaporu. Dal mi je tudi nekaj koristnih napotkov. Razložil mi je delovanje zapora. Slednji je razdeljen na dva dela. Del z drogami in oddelek brez drog. Jaz se trenutno nahajam v oddelku z drogami. V tem delu so večinoma narkomani in preprodajalci. To je najslabši del zapora. Ne vidim se v njem, saj veš, da nikoli nisem maral imeti opravka z drogo. V ta del so me vtaknili zato, ker v začetku vsi pristanejo tukaj. Toda saj veš, najin cilj je najvišje na lestvici.«
»Vem, Žan, in prepričana sem, da ga bova dosegla.«
»Najprej moram nekako priti v tisti oddelek brez drog. Jutri imam pogovor s psihologom, s katerim naj bi naredila načrt moje rehabilitacije. No, o tem bova jutri govorila. Patrick me je popeljal po vseh predelih zapora, kjer imamo dostop. Videl sem dvorišče, jedilnico, skupni prostor, fitnes ter umivalnico in sanitarije. Vse skupaj je v zelo slabem in skromnem stanju. Toda to je zapor… Obstaja tudi veliko drugih prostorov, vendar naš oddelek nima dostopa do njih. Bila naj bi tudi knjižnica, delavnice in celo učilnice. Vendar mi o tem Patrick ni mogel kaj dosti povedati, saj so to privilegiji tistih, ki so na oddelku brez drog. Še en razlog, da si želim tja. Dan poteka dolgočasno. Na tem oddelku nihče noče nič početi. Večinoma cel dan postopajo naokoli, zvečer gledajo televizijo, predvsem pa se družijo v manjših skupinah, ki pa se med seboj ne marajo preveč. Patrick je pa z vsemi v dobrih odnosih. Hrana je zelo slaba. Najprej sem mislil, da kuhajo samo zaporniki, nato pa mi je Patrick razložil, da zaporniki le delijo hrano in pomivajo posodo. To pa je tudi poleg čiščenja prostorov tudi edino delo, ki ga delajo. Opazil sem tudi, da se Patrick zelo dobro razume s pazniki. Z njimi se pogovarja, kot da so si enaki. To mi ni čisto jasno. Vprašal sem ga tudi, zakaj ja zaprt. Pa se je le posmejal in mi rekel, da zato, ker je neverjetno slab lopov… Če bi bil dober, ga ne bi nikoli ujeli.
Prav tako me je Patrick opozoril pred paznikom po imenom Erik. Ta naj bi bil prava prispodoba zakona v človeški obliki. Strogo naj bi se držal vseh pravil, odstopal naj bi le takrat, ko je bilo potrebno kateremu izmed zapornikov to s silo vcepiti v glavo. To sem si zelo dobro zapomnil. Rekel mi je tudi, da naj ne skrbim za tolpe, ki so na našem oddelku, saj bo on povedal, da sva skupaj in da me bodo pustili pri miru.
Ponudil mi je tudi, da mi lahko priskrbi drogo, če jo slučajno potrebujem. Toda takrat sem ga grdo zavrnil in mu dal jasno vedeti, da s tem nočem imeti nikakršnega opravka. Patrick pa se je le posmejal in rekel, da je na začetku vedno tako. Ponudil mi je tudi, da mi lahko priskrbi, karkoli bom potreboval. Zdi se mi, da je kot nekakšen grosist v zaporu.«
»Veš, Žan, zelo sem vesela, da si takoj našel nekoga, ki te je sprejel za svojega. Le drži se stran od droge, pa bo vse OK.«
»Glej, sedaj pa morava končati, saj želijo tudi drugi poklicati domov. Pokličem te spet jutri, ljubezen moja. Lahko noč.«
»Lahko noč, Žan. Pa miren spanec. Mislila bom nate.«
Spet je zasvetil žarek upanja v meni.
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič