6.4.2005Nedelja
Danes smo imeli družinsko nedeljo. Odšli smo na kosilo; jaz bi sicer rajši jedla doma, toda oči je vztrajal. Za čuda sta oči in mami omenila, da je škoda, da ni Žana z nami.
Spet sva se pogovarjali z Lindo in ponudila se je, da me pelje na obisk.
Nocojšnji Žanov klic pa je bil poln upanja. Kljub temu da je danes nedelja, je imel Žan pogovor s psihologom. Pazniki so ga odpeljali v del zapora, kjer še ni bil. Tam so ga pustili pred vrati pisarne, kjer je potrpežljivo čakal. Na vratih je pisalo le: Psiholog. Po nekaj minutah so se vrata odprla in pojavil se je starejši moški koščenega obraza:
»Pozdravljen Žan. Jaz sem Davorin, tukajšnji psiholog. Kar stopi naprej in usedi se.«
Žan je vstopil in se razgledal naokoli. Bil je v prijetno opremljeni pisarni. Na eni strani so bile velike police s spisi in knjigami, na drugi pa je bil velik kavč, pod oknom pa je stala velika delovna miza, obložena s spisi in kartotekami, vendar ne razmetana, ampak lepo urejena. Žan se je usedel na stol poleg mize in potrpežljivo čakal.
»Veš, lahko me kličeš kar Davorin, saj bova velikokrat skupaj.«
Žan je bil še vedno tiho. Davorin se je zleknil v svoj stol na nasprotni strani mize in pričel:
»Točno vem, kako se počutiš. Prvič si v taki ustanovi in vem, da je zate to velik šok. Prebral sem tvoj dosje in vidim, da imam pred seboj človeka, ki je najbrž pomotoma skrenil s prave poti. Vem, nisi kriminalec, in verjamem, da si se sposoben popraviti in se normalno zopet vključiti v družbo. Toda pri vsem tem je najpomembnejša tvoja volja. Pomagal ti bom, kolikor bom le lahko, vendar le, če boš z menoj odkrit in če boš sodeloval. Si razmišljal kaj o tem?«
»Prav gotovo sem. Že pred prihodom sem se trdno odločil, da odslužim kazen, ki mi je bila odmerjena, ob tem pa uprem vse sile v to, da zaživim novo življenje.«
»Zelo me veseli tvoj odgovor, saj kaj takega tukaj zelo redko slišim. Ponavadi poslušam jamranje, kako oni niso nič krivi in da z njihovim načinom življenja ni nič narobe. Vidim, da imam pred seboj fanta, ki ve, kaj hoče in z največjim veseljem ti bom pomagal. Naredila bova nekakšen načrt, kako bova to izpeljala. Najprej pa moram vedeti, kakšni so tvoji cilji.«
»Moji cilji so zelo enostavni. Želim postati odvetnik, skrbeti za mamo in se poročiti z Uršo.«
Davorin se je zasmejal, nato pa se je pogladil po koščeni bradi.
»No, glede šolanja ti že nekako lahko pomagam. Ostalo pa boš moral storiti sam. Toda najprej mi povej nekaj po pravici. A moraš biti res iskren. Ali imaš kakršne koli težave z drogo? Recimo uživanje ali pa preprodaja? «
Žan burno odgovori:
»Ne! Nimam! Nikoli nisem imel in nikoli ne nameravam imeti! Zakaj ste me to vprašali?«
»Predvsem iz dveh razlogov. Prvi je ta, da si v sobi s Patrickom in že vsi vedo, da se dobro razumeta. Patrick je eden od glavnih preprodajalcev. Zato sem pomislil, da se mogoče poznata že od prej. Drugi razlog pa je ta, da je prvi korak k uresničitvi tvojega cilja preselitev na oddelek brez drog. Tam imaš veliko večje možnosti kot tu. Na oddelku brez drog so večinoma prestopniki, ki si resnično želijo spremeniti svoj način življenja. Ne smejo biti narkomani, prav tako pa ne smejo droge preprodajati. Na oddelku brez droge pa so tudi večje obveznosti ter pa tudi večje pravice. Tam poteka šolanje, kjer boš lahko dokončal četrti letnik in celo maturiral, kar pa je, kot veš, prvi pogoj za tvoje nadaljnje šolanje. Le tako boš lahko postal odvetnik. Imel boš možnost zaposlitve, kar pomeni delo v naših delavnicah. Lahko boš obiskoval knjižnico in se ukvarjal z raznimi športi v prostem času. Tudi telefonski pogovori niso omejeni. Vendar si moraš premestitev prislužiti. Prvi mesec boš moral stanovati na tem oddelku, kjer boš dnevno oddajal urin na analizo. Ravno tako boš pod strožjim nadzorom glede preprodaje droge, kar pomeni, da Patrick ni ravno najboljša družba.«
»Glejte, Davorin. Popolnoma se strinjam z vami. Pripravljen sem prestati vsa testiranja v zvezi z drogo. To ni nikakršna težava. Toda, ko sem prišel v zapor in sem bil najbolj na tleh, je bil Patrick edini, ki je to opazil in mi pomagal. Nisem vedel, da je diler, in žal mi je, da je res tako. Toda prepričan sem, da sem dovolj močan, da ne bo mogel vplivati name. Prav tako nimam z drugimi nobenih težav, če sem z njim. Rad bi ostal njegov sostanovalec, če je to mogoče.«
Davorin se je spet pobožal po bradi.
»Strinjam se, da je najpomembnejše imeti dobrega prijatelja. Če je to zate Patrick, potem pa naj bo tako. Toda pazi, če te enkrat povlečejo medse, ni več poti nazaj. Niti v zaporu niti izven njega. Me pa zelo veseli, da sva tako hitro našla skupni jezik. Takoj bom poskrbel za tvojo prošnjo in postopke za sprejem na oddelek brez drog, prav tako pa ti rezerviram mesto v našem sistemu izobraževanja.«
Žan je kar sijal od veselja. Vstal je in podzavestno stisnil roko Davorinu, se mu zahvalil ter odšel. Na poti proti spalnici pa je razmišljal o tem, da se mora s Patrickom temeljito pogovoriti. Toda Patricka ni videl ves dan.
Prvič po dolgem času sva se z Žanom spet sproščeno pogovarjala in se veliko nasmejala.
7.4.2005 Ponedeljek
Danes je bilo pri pouku spet tako kot mora biti. Bila sem zbrana in aktivno sodelovala pri pouku. Lindi sem poročala o pogovoru z Žanom in sklenili sva, da ga naslednji vikend obiščeva. Komaj čakam!
Žan je danes govoril s Patrickom. Ta se je vrnil v spalnico šele pozno ponoči. Žan ga ni hotel motiti. Pogovor je prestavil na današnji dan. Zjutraj seje usedel na posteljo in hotel pričeti pogovor. Patrick je bil še vedno v postelji in močno zavit v odejo. Žana je kar presenetilo, ko je izpod odeje zaslišal:
»Vem, vem. Sem največji diler, narkoman in najslabša možna družba…«
Žan se je le nasmehnil:
»Da, res je. Si pa tudi moj najboljši prijatelj. Zato je prav, da tudi ti izveš nekaj o meni. Ker vem, da ne maraš dolgih pogovorov, razen svojih seveda, bom čisto kratek. Nočem imeti nikakršnega opravka z drogo. Imam punco Uršo, ki jo zelo ljubim in se nameravam poročiti z njo. Imam na pol zmešano mater, ki pa jo imam tudi zelo rad in moram skrbeti zanjo. Želim si postati odvetnik in trdno sem odločen, da me nič ne bo ustavilo pri tem. Da bi vse to dosegel, moram priti na oddelek brez drog, zato te prosim, da mi pri tem pomagaš. Ne bom tajil, odsvetovali so mi, da se družim s teboj. Toda vem, da si dober človek in dober prijatelj. Zato sem se odločil, da do mojega odhoda na drugi oddelek ostaneva skupaj. Seveda, če je tebi to prav.«
Izpod odeje najprej ni bilo nikakršnega glasu. Nato pa se je le-ta dvignila in Patrick se je usedel na rob postelje.
»Zelo iskreno od tebe. To cenim. Ker pa si bil ti odkrit z menoj, bom pa tudi jaz s teboj. Res preprodajam drogo. Nisem pa največji diler in nisem narkoman. Tu v zaporu si služim kruh tako, kot najboljše znam ─ z nezakonitimi posli. Imam dobre zveze z nekaj pazniki, ki mi omogočijo, da dobim robo neopazno v zapor in jo potem prodam naprej. Ne preprodajam samo drog. Nabavim tudi vse, kar si stranke zaželijo. Od cigaret, revij, alkohola pa do erotičnega ženskega spodnjega perila, če si to kdo zaželi. Del zaslužka gre vsekakor ‘mojim’ paznikom, ki spregledajo vnos in trgovanje. Največji težavo mi predstavlja Erik, ker je praktično nepodkupljiv in si od vsega najbolj želi, da bi me zasačil. Počnem zelo nevarne stvari, zato pa nikoli nimam prijateljev. Nimam nikakršnih težav s tolpami, saj trgujem z vsemi enako, zaradi tega sem si izboril nekakšen status nedotakljivega. Ne vem, koliko časa bo to še trajalo, vendar dokler je tako, potem bo tako tudi ostalo.«
Žan je z zanimanjem poslušal Patrickovo izpoved.
»Vidim, da si zelo iznajdljiv. Kako so te sploh dobili?«
»To je pa druga zgodba, ki je nisem še nikomur povedal. Toda ker si bil ti iskren do mene, ti bom povedal. Ne bom ti sedaj opisoval svojega otroštva, toda okoliščine so me pripeljale do tega, da sem se znašel v organiziranem kriminalu. Kot veš sem doma z obale. Po mami sem napol Italijan, to pomeni, da imam v bližnjem Trstu veliko sorodnikov. Ti pa niso ravno vzor zakonitosti, če veš, kaj mislim s tem. Imel sem zelo lepo delo. Moja naloga je bila, da nekajkrat tedensko od obalnih narkomanov odkupim stvari, ki so jih nakradli. Večinoma so bili to nakit, fotoaparati, mobiteli, prenosniki, razna računalniška oprema… Robo sem odkupil po smešno nizkih cenah in jo odpeljal k mojim delodajalcem v Trst. Tam deluje organizacija ‘Nostra famiglia Triestina’. To je pravzaprav napol zakonita organizacija, ki zajema predvsem preprodajalce ukradene robe in čisto legalne trgovine. Tako spravijo veliko ukradene robe na police normalnih trgovin. Vse je potekalo zelo lepo in prav, dokler nisem spoznal Ines. Takrat nisem veliko razmišljal o ljubezni, saj mi je moj tržaški stric Antonio to strogo odsvetoval. Ker je bil on v samem vrhu te organizacije, sem se tega resnično držal. Toda Ines mi je resnično zlezla pod kožo. Bila je navadna prodajalka v trafiki na Tartinijevem trgu. Tam sem preživel veliko časa, ko sem čakal na svoje tartinske narkomane. Sčasoma sem jo tako močno vzljubil, da sem se odločil, da ji nekaj podarim. Saj veš, da smo mi Italijani veliki ‘gentelmani’ in kavalirji. Toda odločil sem se, da ji podarim verižico, ki bi okrasila njen lepi vrat in globok dekolte. In seveda kot se za pravega gangsterja spodobi, verižice nisem kupil, ampak sem jo hotel ukrasti. Tukaj pa se je moja sreča končala. Med ropom draguljarne v Kopru me je zalotila policija. Če sem iskren, me je onesposobila prodajalka. Ker me je sram, ti o tem ne bom govoril podrobneje.«
»Kot vidim, govorim z nečakom enega izmed botrov tržaške mafije? Kako za vraga si pa potem pristal tule? Prav gotovo imajo kakšnega odvetnika, ki bi te z lahkoto spravil ven.«
»Eh.. Ti ne poznaš zakonitosti naše organizacije. Pa mojega strica tudi ne. Strogo mi je zabičal, naj se izogibam dekletom, še posebej pa nam je prepovedano delovanje na lastno roko. S svojim dejanjem sem okrnil ugled organizacije. Svojo kazen moram odslužiti brez vpletanja moje ‘famglie’, saj sem ravnal neodgovorno in na lastno pest. To naj bi me nemara izučilo.
»No, kakorkoli, vedi, da sem vedno s teboj in ostanem tvoj prijatelj, tudi ko bom na drugi strani.
»Hvala, Žan. Že ko sem te prvič videl, sem vedel, da si dober človek in da ne sodiš sem.«
Žanu sem nocoj omenila svojo in Lindino misel, da ga bova čez vikend obiskali.
10.4.2005 Četrtek
V šoli mi gre odlično. Spet sem pričela dobivati odlične ocene. Pa saj jih tudi potrebujem, če želim študirati medicino. Bila sem pri Žanovi mami. Nikakor noče sprejeti dejstva, da je sin v zaporu. Kar naprej trdi, da je na počitnicah. Pa kar naj trdi. Glavno, da poskrbi sama zase.
Žan je zadnje dni kar dobre volje. Vsak dan mi opiše, kako preživi dan. Poleg vsakodnevnega lulanja v zaporniški ambulanti, nima veliko dela. Zato se bolj posveča opazovanju dogajanja v zaporu. Včeraj je na primer prišel v kopalnico v trenutku, ko sta dva orjaka držala Duleta, tretji pa ga je boksal v trebuh. Ko je Žan vstopil, so ga brez besed izpustili in odšli. Dule je bil hudo zasvojen narkoman iz sosednje sobe. Imel je komaj šestnajst let, a njegova koža je bila podobna koži osemdesetletnega starčka. Žan ga niti ni vprašal, kaj je bilo. Točno je vedel, da Dule ni poravnal svojega dolga za droge. Zato je sledila običajna količina batin. Pomagal mu je vstati in mu umil okrvavljen obraz ter ga spravil v sobo. Vedno manj mu je všeč tam.
Oba pa se veseliva obiska. Davorin mu je zagotovil, da bova imela kar štiri ure zase.
12.4.2005 Sobota
Ta teden je bil v šoli zelo dober. Dobre ocene in dobro vzdušje. Učitelji in sošolci večkrat povprašajo po Žanu. V slabšo voljo me je spravil današnji pogovor z njim. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega. V sobi sta imela racijo. Vodil jo je seveda Erik. Po kosilu sta se vrnila v sobo in pričela igrati briškolo. To je ena izmed stvari, za katere je Patrick trdil, da jih mora znati vsak moški. Vsaj tako je prepričan Don Antonio. Naenkrat pa v sobo vderejo pazniki. Erik in še dva, ki ju je Žan prvič videl.
Erik jima ukaže, naj stopita v kot ob radiatorju in tam stojita brez besed. Nato pa so pričeli. Najprej je s postelj letela posteljnina, obrnili so vzmetnice, vzdignili podloge, nato so premetali vse knjige in revije na policah. Vse je letelo na sredino sobe na kup. Potem pa so prišle na vrsto omare. Vsak kos oblačila so raztegnili in ga temeljito pregledali. Nato so celo odmaknili omare in postelje ter jih temeljito pregledali. Eden izmed varnostnikov je celo demontiral vtičnice in stikala. Žan in Patrick sta to divjanje le nemo spremljala. Ko so končali, je Erik rekel:
»Tokrat imata srečo. Toda saj vesta, enkrat vaju bom že zalotil.«
Pazniki so odšli. Žana in Patricka pa je čakalo pospravljanje.
»Ne skrbi, Žan. Kar sem obljubil, sem obljubil. Dokler ne preideš na drugo stran, ne bom delal z drogo, še najmanj pa bi bil tako neumen, da bi jo skril v najino sobo.«
Žan si je oddahnil.
»Upal sem, da boš to rekel. Hvala ti, Patrick.«
Oba s Žanom se veseliva jutrišnjega dne.
13.4.2005Nedelja
Obisk pri Žanu. Z Lindo sva celo pot klepetali. S seboj sem vzela dve novi telefonski kartici, veliko čokolado in sveže spodnje perilo. Čeprav si perilo perejo sami, mu bom vseeno enkrat tedensko perilo zamenjala. Bila sem dobre volje, vse dokler nisva z Lindo stali pred tistimi visokimi lesenimi vrati. Tam pa me je spet spreletel srh.
Pozvonili sva in paznik naju je odpeljal v nekakšno sobo, ki je bila namenjena obiskom. To je bila velika soba, v kateri je bilo kakih deset miz, ob katerih so bile navadne lesene stolice. Nekaj je bilo že zasedenih. Z Lindo sva se usedli za eno in tiho čakali.
Kmalu pa je skozi vrata stopil Žan. Ne bom pozabila na izraz na njegovem obrazu, ko naju je zagledal. Bil je to izraz, poln ljubezni, veselja, radosti in olajšanja. Vedela sem, da me zelo pogreša in zelo ljubi. Linda se je le na kratko pozdravila z njim, mu prišepnila nekaj besed in vljudno zapustila prostor. Ostala sva sama. Vse štiri ure sva se držala za roke, se pogovarjala in kovala načrte. Ko pa je prišel čas slovesa, nama je postalo zelo hudo. Oba sva se delala, da sva trdna, toda najine oči so bile polne solz.
Nocoj se nisva slišala.
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič
