2. 3. 2005 Sreda
Slab, slab, slab dan … Matematika je bila nemogoča. Izrazi so bili težji, kot sem pričakovala. Menda bo treba spet ponavljati. Za piko na i pa me še Žan spravi v sabo voljo. Njegove besede Urša, pridi me iskat na policijsko postajo, so me še bolj spravile v slabo voljo. Ponovno je spet nekaj zakuhal. Bo kdaj tega sploh konec? Ga res tako ljubim, da mu bom vedno spregledala? Stal je pred policijsko postajo kot polit cucek. Sploh me ni pozdravil, ko sem prišla ponj. Le usedel se je na moj skuter, si nadel čelado in me spodil na zadnji sedež. Celo pot ni spregovoril niti besede. Prav gotovo se je zgodilo nekaj zelo hudega. Ni kot ponavadi. Ko sva prišla do njegove hiše, je le kratko rekel:
»Hvala. Adijo. Se slišiva.«
Zakaj mi ni povedal?
3. 3. 2005 Četrtek
Super. Matematiko sem pisala ‘cvek’. Še dobro, da očija ni doma, ker je na službenem potovanju. Oceno sem mu poslala, kar preko SMS-a; tako je manj boleče za oba. Mama pa je imela prav takrat stranke. Povedala pa sem ji takrat, ko je starejši gospe poskusila narediti trajno, ki bi jo znatno pomladila. Prepričana sem, da mama ni dojela, kar sem ji povedala. To je torej rešeno. Seveda pa je Linda, kot ponavadi, čisto drugače razumela moj ‘cvek’. Spet sem poslušala:
»Draga moja sestrica. To ne pelje nikamor. Zapiraš si vsa vrata pred seboj. Če bi včasiho sklonila glavo in me kaj povprašala, bi se stvari drugače odvijale, bla, bla, bla…«
Kot ponavadi. Vse njene pridige znam že na pamet.
Žan me ni poklical. Danes sva bila zmenjena, da greva popoldne na sladoled. V šoli ga ni bilo. Klicala sem ga dvajsetkrat, a se mi ne javi. Sedaj pa me že res malo skrbi. Gotovo je spet nekaj zelo hudega. Jutri ga pokličem.
4.3.2005 Petek
Neverjetno. Profesor matematike je hinavec! Ne dovoli nam popravljati testa, pač pa nas bo ustno izprašal. Spet zelo, zelo slabo zame. Plonki torej odpadejo. Morda bom le morala Lindo vprašati za pomoč.
Žana ponovno ni bilo v šolo. Tudi na moje klice se ni oglasil. Potem pa se med odmorom prikaže v šolski jedilnici. Srce mi je zaigralo in v trenutku sem mu odpustila njegov molk in to, da se ni oglašal na telefon. Njegovi kratki črni lasje in globoke rjave oči so me v trenutku segrele in počutila sem se, kot da se topim. Stekla sem k njemu. Njegov objem in poljub sta me tako zmedla, da sem pozabila na dogajanje zadnjih dveh dni. Odpeljal me je v Pik bar in končno izdavil, kaj se je zgodilo. Tokrat ni le narisal grafita in se zapletel v pretep. Ponovno so ga dobili pri kraji. Spet se je v meni vse sesulo. Brez besed sem vstala, vzela torbo in se vrnila k pouku. Nenehno sem premišljevala o tem, kaj naj storim. V glavi mi zvonijo Lindine besede:
»Ta fant ni zate, dragica …,« a kaj ko moje srce čuti drugače.
Po pouku me ni čakal. Slab znak. Ne bom ga več klicala. Sedaj je na vrsti on.
6. 3. 2005 Nedelja
Spet konec vikenda. Mama je skuhala pravo nedeljsko kosilo. Okusna domača goveja juha, nekaj pomfrija in seveda meso, ki se je mami ponesrečilo zaradi dolgotrajnega pogovora po telefonu. Tudi oči je prišel domov. Vendar sem bila tokrat srečna, ker mi je s potovanja prinesel darilo. Končno nekaj, kar sem si dolgo želela.
»Čisto nova Gucci torbica.« Vsaj tako je on rekel.
Ko pa sem jo prijela v roke, se je izkazalo, da ni original. Namesto napisa Gucci je imela na sebi napis Guci. Čisti ponaredek. Mogoče sem malo razočarana. Vendar, če pomislim, me je vsaj poskusil osrečiti. Le kako naj bi on vedel, če je torbica original, če pa se ne spozna na znamke. Sicer pa mi je darilo čisto všeč. Njena turkizna barva se bo podala k mojim modrim očem.
Po kosilu sem se začela učiti. Še sama ne morem verjeti, da sem se vdala in prosila sestro za pomoč. Saj ni bilo tako hudo. Nisem pričakovala, da bo Linda tako potrpežljiva z menoj. Veliko sem vadila. Na začetku mi je šlo zelo slabo. Nato pa mi je Linda razložila pravila in ko sva skupaj naredili nekaj vaj, sem takoj vse razumela. Vse naloge sem rešila prav in sem prav ponosna nase. Upam, da bom jutri uspešno rešila test.
Z Žanom se danes nisva slišala.
7. 3. 2005 Ponedeljek
Danes sem bila v šoli v središču pozornosti. Takoj, ko so videli mojo ponarejeno Gucci torbico, me je obkrožila velika skupina deklet. V želodcu me je stisnilo in počutila sem se napadeno. Najprej sem pomislila na to, da me bo sedaj cela šola poznala kot punco s ponaredkom Guccija. Vendar ne. Bilo je čisto obratno Vsi so jo občudovali in čisto nihče ni opazil, da na napisu manjka c. Kamen se mi je odvalil od srca. Ni mi jasno, kako ljudje ne prepoznajo napake. Saj je Gucci vendar znana znamka!
Po pouku sem šla z Marino v Pik bar. Povedala sem ji, da me Žan še ni poklical.
»Poklical te bo, ko bo pripravljen.«
To so bile Marinine edine pametne besede, ki jih je danes povedala. Pripomogle so k moji močnejši samozavesti.
Po dolgem času sem matematični test reševala z veliko lahkoto in z zadovoljstvom. Imam dober občutek.
Danes je bil pravzaprav lep dan.
8. 3. 2010 Torek
Juuupi! Matematiko sem pisala kar štiri. Še bolj kot jaz je bila zadovoljna Linda. Kar skakala je od veselja in bila presrečna zame. Mislim, da je hotela le dokazati, da ima matematiko še vedno v mezinčku. Ah no, le da sem popravila oceno. Mami je bila tudi vesela za mojo dobro oceno. Za nagrado mi je spekla veliko čokoladno torto. Čokolada se kar topi v ustih. Mmmm.
Žan me še vedno ni poklical. Jaz pa ga tudi ne bom. Želim ga videti!
9. 3. 2005 Sreda
Danes me je presenetil Žan. Poklical me je. Jaz pa sem se že skoraj vdala, da me ne bo več poklical. Ko sem slišala njegov glas, so me objeli mravljinci po celem telesu.
»Živijo, Urša.«
O bog, kako ga ljubim in kako sem ga pogrešala. V petek me je povabil na zmenek pri Starem hrastu. Obljubil mi je, da mi tam razloži, kaj se je zgodilo. Ni hotel razlagati po telefonu. Pa tudi meni je bilo vseeno. Le da me je poklical in rekel, da me ljubi.
Ko sem prišla domov, je Linda takoj opazila moj srečen obraz. Takoj je ugotovila, da me je Žan poklical. Seveda je takoj prišla v mojo sobo in ponovno sem imela sestrino pridigo: »Žan ni dovolj dober zate. Je čisto navaden kriminalec. Z njim ne boš imela nobene prihodnosti. Uničil ti bo mladost. Nikoli ne bo mogel skrbeti za vajino družino, saj nima nikakršne izobrazbe. Dobro veš, da je z njegovo šolo konec. Bog ve, kaj vse počne, ko ga ni v šoli in s teboj …«
»Je pa dober človek in ljubi me, kar je zame čisto dovolj,« sem zabrusila kot ponavadi zaščitniški sestri.
Pa mi je pokvarila dan.
Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica je prof. Bojana Modrijančič Reščič.
