Okvara vida ni majhna ovira pri realizaciji posameznikovih življenjskih ciljev, pa vendar zadnje izkušnje z integracijo slepih in slabovidnih v redni program osnovnih in srednjih šol kažejo, da ni nepremostljiva.
Čeprav je politika integracije otrok s posebnimi potrebami na papirju oživela že nekaj časa nazaj, breme integracije še vedno udobno počiva na ramenih staršev, pa tudi učiteljev, ki si znanje o delu s takšnimi otroki po metodi „poskusi pa boš videl, kako se obnese” nabirajo kar sproti.
Slepim in slabovidnim otrokom pri premagovanju ovir v učnem procesu zelo pomaga računalnik s posebno programsko in strojno opremo, ki je draga in jo morajo zagotoviti njihovi starši. Zelo pomemben del dodatne računalniške opreme je Braillova vrstica, ki informacije, prikazane na zaslonu, prevede v Braillovo pisavo. Izpis na Braillovem zaslonu ali vrstici sledi položaju kazalca ali miške na zaslonu. Posebni računalniški programi za snemanje in delo z zvočnimi informacijami s pomočjo posebnih programov govora pa omogočajo še poslušanje vsebin iz računalniških zapisov in preverjanje pri vnašanju besedila. Nekaj programov je namenjenih tudi povečavam zaslonske slike. Kadar učenec uporablja vire v tiskani obliki, si lahko pomaga tudi s posebnim optičnim čitalcem, v katerem je integriran program za razpoznavo tiskanih besed. Tehnologija je napredovala tako daleč, da dodatna računalniška oprema omogoča celo uporabo zvočno-tipne slike. Optimalno bo lahko prednosti uporabe računalnika izkoristil učenec, ki obvlada desetprstno slepo tipkanje in Braillovo pisavo.
Z ustreznimi prilagoditvami velikosti črk oziroma kontrastov lahko učitelj za slepe in slabovidne učence pripravi tabelske slike, dodatno gradivo in preizkuse znanja kar v digitalni obliki.
Slepi učenci, ki nimajo računalnika, si lahko učiteljevo razlago posnamejo tudi na diktafon, starši pa jim doma prebirajo učno snov iz zapiskov sošolcev. Med poukom si lahko kaj zabeležijo tudi s tipkanjem na Braillov stroj, ki zaradi svoje glasnosti včasih moti ostale v razredu.
Pri matematiki slepi in slabovidni učenci uporabljajo „govoreči kalkulator” in posebni geometrijski pribor, pri geografiji si pomagajo z maketami, reliefnimi zemljevidi, slikami in globusi, pri vseh predmetih lahko ustvarijo ali poslušajo zvočne posnetke.
Slabovidni učenci pri pisanju uporabljajo flomastre. Ustrezno povečane in pregledne fotokopije berejo s pomočjo lupe ali elektronskega povečevala, različne grafe pa jim lahko učitelji narišejo tudi na folijo za pozitivno pisanje. Fotografije in skice, ki jih učitelj pripravi za njih, naj bodo jasne in kontrastne ter ustrezno povečane.
Pot do samorealizacije nikoli ni lahka, nekateri na njej naletijo na bistveno več ovir kot drugi. Vendar se nemalokrat zgodi, da jih lažje preskakujejo tisti, ki jih imajo na svoji poti več kot drugi.
Viri:
http://www.ess.gov.si/slo/ncips/OpisiPoklicev/UciteljZaSlepe.pdf (30. 9. 2009)
http://hrast.pef.uni-lj.si/~joze/seminarji/seminrs/0405/Racunalnik%20in%20slepi.pdf (30. 9. 2009)
http://skg.stanislav.si/dejavnosti/Brosura.pdf (30. 9. 2009)