Prepoznavanje pozitivnosti v razredu
Primer učne ure v razredu
Kadarkoli se srečata dva človeka, je v resnici prisotnih šest ljudi: vsak od njiju dveh je tak, kot vidi samega sebe; vsak od njiju dveh je tak, kot ga vidijo drugi, in vsak od njiju dveh je tak, kot je v resnici. (W. James)
Globalni cilji
Cilj te razredne ure je naučiti učence ugotavljati in prepoznavati svoje misli in občutke o lastnih nagnjenjih. Prepoznavali bi naj svoj ponos in se zavedali, kako pomembno je samospoštovanje, hkrati pa tudi ugotovili, ali se sploh spoštujejo. Lahko da bodo našli odgovor na vprašanje: Kdo sem.
Učenci razmišljajo o svojih lastnostih, občutkih, ugotavljajo in iščejo svoje lastne pozitivne lastnosti, pa tudi pozitivne lastnosti drugih ljudi. Tako ugotavljajo, kdo so in kakšni so.
Potek razredne ure
Učitelj nagovori učence npr.: ”Vsak učenec je enkratna osebnost, ima enkratne lastnosti, je vreden spoštovanja. Svoje sposobnosti, vredne spoštovanja, boste danes prepoznavali s pomočjo vprašalnika in razgovora. Prepoznavali boste svoje pozitivne lastnosti ter se o njih tudi pogovarjali.”
Učence razdeli v skupine po štiri na osnovi naključnega izbora, da npr. vsuje v škatlico različne barvne sponke, učenci pa jih nato izvlečejo in se grupirajo v skupine glede na barvo sponke.
Vsaki skupini razdeli vprašalnike. Imena učencem ni nujno potrebno napisati, saj se bodo med seboj pogovarjali in tako vedeli, za katero osebo gre.
Vsaka skupina sede v manjši krog, nakar jim učitelj razdeli vprašalnike.
Učenci razmišljajo o pozitivnih lastnostih ljudi, ki jih v življenju obkrožajo ali ki jih poznajo, razmišljajo o sebi in svojih lastnostih, o lastnostih tistih drugih oseb, ki na nek način zaznamujejo njihov vsakdan, njihovo življenje.
Odgovore zapišejo. Med seboj se lahko pogovarjajo. Prepoznavajo čustva in lastnosti, ki so povezana z njihovimi življenjskimi izkušnjami ter ugotavljajo, brskajo, iščejo, prepozna(va)jo tisti dogodek/stvar, ki je njih zaznamoval/a kot najprijaznejši dogodek/stvar.
Po tej dejavnosti vsak posamezni učenec razloži sošolcem v svoji skupini odgovore. O njih se pogovarjajo, pazljivo poslušajo tistega, ki pripoveduje ter mu tako izrazijo spoštovanje.
V skupini prav tako ugotavljajo, ali se pojavijo morda iste (zaznamujoče) lastnosti, stvari, isti ljudje itd.
Učitelj se ne vmešava. Kroži po razredu, opazuje utrip skupin, sposobnost sporočanja, sposobnost izražanja osebnih stvari učencev, morebitne medsebojne potrditve, vzpodbude, tudi morebitne medsebojne zavrnitve, nestrinjanja, predvsem pa prepoznavanje še nepoznanih medsebojnih lastnosti.
Če pa učitelj opazi, da bi lahko bil kakšen učenec globlje prizadet, ali da se ne želi izraziti v nobenem odgovoru, je na to pozoren. Takšnemu učencu, če vidimo, da je res v stiski, damo možnost izbire.
Pomembno je še, da je učitelj je pozoren na vprašanja, ki spravljajo učence v zadrego, ter na vprašanja, na katera ne znajo najti odgovora oziroma ga težje najdejo.
Dodatna dejavnost
Prihodnjič lahko z dejavnostjo nadaljujemo.
a) Razgovor
Lahko se pogovarjamo s pomočjo uporabe vprašalnikov ali brez njih. Učitelj poudari predvsem vse naštete pozitivne lastnosti, ki jih učenci najdejo pri sebi in drugih. Učenci postajajo ponosnejši, se zavedajo svoje posebnosti, dvigne se raven samospoštovanja in pozitivnega pojmovanja samega sebe. Poudarimo, da osvetlitev svojih globljih čustev in lastnosti ne pomeni razgaliti se, temveč se bolj prepoznati, poznati in spoštovati.
b) Vprašanja za razgovor, npr.:
– Ali so bila vprašanja na delovnem listu težka? Katera? Razloži.
– Kako se počutiš, ko razmišljaš o svojih pozitivnih lastnostih?
– Ali občudujemo negativne poteze pri ljudeh? Zakaj? Razloži.
– Kako si se počutil med dejavnostjo?
– Kako se počutiš po končanem delu?
– Katere skupne poudarke ste ugotovili v skupini?
c) Učiteljeve ugotovitve so bile:
– za takšno dejavnost je potrebno ustvariti sproščeno vzdušje in okolje;
– vsakogar je potrebno podpreti, iz nikogar se ne norčuje;
– če se kdo počuti neprijetno ali če je preveč sramežljiv, prisluhnemo njegovi potrebi in morda kasneje poskušamo sami ali s pomočjo šolske svetovalne službe izbrskati vzrok;
– vsakdo je moral zbrati veliko poguma, da se je ”pohvalil” pred sošolci;
– učenci pri sebi težko najdejo pozitivne lastnosti in o tem spregovorijo;
– učenci hitreje najdejo svoje slabe strani;
– pri vprašanju o njihovih izstopajočih lastnostih pri poročanju pretehtajo slabše plati njihove osebnosti;
– učenci se ne spoštujejo dovolj;
– učenci imajo sramežljiv in pomilujoč odnos, ko se je treba pohvaliti;
– pri tovrstnem delu je na preizkušnji medsebojno zaupanje, spoštovanje, predvsem ko gre za poročanje v skupini.
Dejstvo je, da (mladi) učenci posnemajo vzorce starejših. Ob razmišljanju o neki osebnosti ali dogodku zelo hitro naštejejo tooooliko! negativnih lastnosti, da imajo veliko težav prepoznati in najti pozitivnost v sebi oziroma v drugih ter da krivulja negativnosti zlahka preraste krivuljo pozitivnosti. Ugotovimo lahko, da se učenci ne znajo ali ne upajo hvaliti, se ne znajo spoštovati, ne znajo/upajo poudariti svojih dobrih plati, torej so potemtakem podedovali način prepoznavanja in vrednotenja sebe in drugih v medsebojnih odnosih in sobivanju od odraslih oseb.
Ključne misli
Ker učenci često zasmehujejo drug drugega in si tudi izrekajo negativne opazke (spet vzorec), je ta dejavnost pravšnja za osveščanje, kako pomembne so pozitivne pripombe drugih, kako pomembno je zavedati se, da je vsak človek (učenec) nekaj posebnega, kako dobro in pomembno je slišati o sebi pozitivne stvari in kako pomembno je o drugih spregovoriti pozitivne stvari.
Namen ure je, da se učenci učijo pripovedovati o sebi in drugih pozitivne stvari ter tako ustvarjajo pozitivno samopodobo in samospoštovanje. Učijo se spreminjati negativne misli v pozitivne ter tako lažje rešujejo probleme doma, v šoli in drugje. Naučimo jih zavedati se, da pozitivno pripovedovanje o sebi pomaga k izboljševanju samopodobe ter da to ni isto kot poceni samohvala.
Moja zaključna misel, ki jo mislim v prihodnje udejanjati:
Kot učiteljica bom pohvalila svoje učence čim večkrat, javno imenovala njihove pozitivne lastnosti, pa tudi javno imenovala svoje lastne pozitivne lastnosti.
Literatura:
Shapiro, D. (1995): Konflikt in komunikacija. Vzgoja, junij 2000.
Kalin, J.: izbrani odlomki s seminarja.
Vprašalnik za učence
Ime:
Datum:
Ljudje, ki jih imam najraje, so …
Ponosen sem nase, kadar …
Priljubljen sem, ker …
Ljudje, ki jih najbolj občudujem, so …
Njihove lastnosti, ki jih najbolj občudujem, so …
Dve moji izstopajoči lastnosti sta, da …
Ena najprijaznejših stvari, ki sem jih kdaj naredil/a, je …
