Le kak kilometer od skakalnice v Moravčah leži vas Pirnica. Zato verjetno ni naključje, da sta se brata, petletni Uroš in leto starejši Primož, znašla pod vznožjem skakalnice. Zagotovo se jima takrat niti sanjalo ni, kako bo njuna odločitev, da se vpišeta v skakalni klub, spremenila njuni življenji. Sploh Primoževo.
Dobrih deset let kasneje, v sezoni 1996/97, ki je bila Primoževa najuspešnejša, je zmagal na sedmih tekmah, bil najboljši v seštevku prestižne novoletne turneje štirih skakalnic, najboljši tudi v posebni razvrstitvi v smučarskih poletih. Le devet dni po svojem 17. rojstnem dnevu je v avstrijskem Kulmu poletel 203 metrov in postal prvi Slovenec, ki je preletel magično mejo 200 metrov. Naslednja sezona je bila le malce manj uspešna. Štirikrat je stal na zmagovalnih stopničkah, spet osvojil veliki kristalni globus in globus za najboljši seštevek v smučarskih skokih brez upoštevanja poletov. Nastopil je tudi na zimskih olimpijskih igrah v japonskem Naganu, kjer je osvojil 5. mesto na veliki ter 6. mesto na srednji skakalnici.
Primož se lahko pohvali, da je za Slovenijo osvojil kar 15 zmag za svetovni pokal in dva zaporedna kristalna globusa, kar ga uvršča ne le med najuspešnejše zimske športnike, temveč med najuspešnejše slovenske športnike nasploh. Še vedno je edini Slovenec, ki je zmagal na prestižni novoletni turneji štirih skakalnic.
Začela bi z vašim otroštvom. Imate še dva brata. Ste povezani med seboj?
Naša družina je bila in je še zelo povezana med seboj. Odraščal sem na kmetih, otroci iz vasi smo se družili, bili aktivni, vsak dan se nam je nekaj dogajalo. Imel sem zelo lepo otroštvo. Povsem drugačno, kot ga poznajo otroci danes.
V vaši družini ste bili trije fantje, z bratom Urošem sta si bila po starosti precej blizu in nekako logično se zdi, da sta si izbrala isti šport. Zakaj ravno smučarske skoke?
Pri treh letih sem že stal na smučeh in zato ni bilo nič nenavadnega, da sem pri šestih že stal na zaletišču skakalnice v bližnjih Moravčah. Prav veliko izbire nisem imel. V naši vasi so otroci trenirali dvoje – ali nogomet ali skoke. In tako naju je oče z bratom odpeljal v Moravče na skakalnico.
Vas je oče načrtno usmeril v skoke?
Čeprav me je oče res peljal na prvi trening, se je zelo hitro zgodilo, da sem se zaljubil v ta šport. Kmalu je bila zame največja kazen, ki me je lahko doletela, da nisem smel na trening.
Oče vaju je z bratom tudi treniral?
Ja, res je. Precej let je bil najin trener, pa tudi sicer se je zelo veliko ukvarjal z nama. Nekaj časa je treniral tudi druge fante v klubu. Dokler leta 1991 nisva šla z bratom trenirat v Kranj. Potem je prevzel vlogo »šoferja«, saj naju je tudi po dvakrat na dan vozil v 45 kilometrov oddaljen Kranj.
Je tudi oče kdaj skakal?
Samo za hec. Vaški mulci smo naredili skakalnico in skakal je z nami. Sicer je v mladosti žogo brcal, tako kot moj mlajši brat Boštjan.
Vaš brat Uroš je bil zelo dober skakalec, na začetku celo boljši od vas.
V svoji kategoriji je bil med najboljšimi v Sloveniji. Potem se mu je zgodilo nekaj padcev, za katere ni bil sam kriv, in njegova kariera je šla navzdol.
Prvi medalji sta z bratom osvojila leta 1986 na skakalnici v Guncljah pri Ljubljani. Vi srebrno, Uroš leto kasneje zlato. Koliko ste bili stari takrat?
Če se ne motim, sem bil star sedem let. To je bila moja prva medalja in še vedno visi na častnem mestu. Sem bil kar malce jezen na brata, ko je leto kasneje zraven moje srebrne obesil svojo zlato.
Do leta 1995 ste sedemkrat osvojili naslov državnega prvaka v mladinskih kategorijah, Uroš desetkrat.
Spet je bil boljši. (smeh)
Leta 1995 ste bili dvakrat državni prvak v starostni kategoriji do 16 let in do 18 let. Postavili ste tudi rekord na planiški skakalnici.
Z bratom sva bila talenta za smučarske skoke. To je dejstvo. Če bi kdo hotel oporekat tej moji trditvi, sem se pripravljen z njim tudi skregati. Res pa je, da so veliko več pričakovali od Uroša, na koncu se je izšlo tako, da sem bil boljši jaz. Res sva bila dobra. (smeh)
To, da ste bili talentirani za smučarske skoke, je bil verjetno razlog, da vas je takratni trener Jelko Gros skupaj s Petrom Žonto sredi tekmovalne sezone 96/97 potegnil v beli cirkus.
Preden se dotakneva tega obdobja, bi rad povedal še nekaj o enem zelo pomembnem obdobju, ki ga javnost ne pozna. Gre za čas, ko sem treniral v kranjskem klubu. Tam je bil moj trener Robi Kaštrun, zelo strog trener. Lahko bi rekel, da je imel ruski sistem treningov. Iz njegove šole sva prišla Žonta in jaz. Robi me je s seboj vzel v mladinsko ekipo, potem pa še v A reprezentanco – mladi.
Je bil potem Kaštrun zaslužen, da vas je Gros potegnil v reprezentanco?
Bil sem premlad, da bi to spremljal. Ker ni bilo pravih rezultatov, so decembra na zvezi zamenjali trenerje. Tako je prišel Jelko Gros, ki se je odločil, da mladim ponudi priložnost. Očitno je nekaj videl v nas.
Ko so vas končno spustili v tekmovalni cirkus, ste eksplodirali? Zmage so se vrstile. Kaj zmorete pa ste pokazali v sezoni 97/98. Rezultati so se iz tekme v tekmo izboljševali. Najprej 8. mesto …
Ja, čez dva dni 9. mesto, potem 16., potem 4. in zmaga.
Prvo zmago ste slavili na Poljskem, naslednjo na Švedskem. Preskočili ste tudi magično mejo 200 metrov.
To je bilo naslednje leto.
Menda naj bi tisti, ki bo prvi preskočil 200 metrov, za nagrado dobil motor Harley Davidson.
Res je.
Domnevam, da je bil za 16-letnega fanta to precej velik motiv?
Motiva v motorju zagotovo nisem videl. Šlo je pač za nagrado, ki je bila obljubljena. Takrat nisem skakal ne za denar ne za nagrade. Škoda, ker bi imel danes precej drugačno življenje. Ampak tako se je pač zasukalo. Motor je bil majhna odškodnina za vse, kar sem v svojem življenju naredil.
Nekje sem prebrala, da ste en dan pred tekmovanjem svojemu dekletu Renati obljubili, da boste preskočili magično mejo.
Vedel sem, da bom letel čez 200 metrov. Star sem bil 16 let, neobremenjen, nihče ni od mene nič zahteval niti pričakoval. Skakal sem izključno zase in za Slovenijo.
Rekli, da ste vedeli. V astrološkem znaku ste riba in zanje je značilno, da imajo zelo razvito intuicijo.
Ne znam vam razložiti, jaz sem to preprosto vedel.
Ko ste se po zmagi vračali iz Kulma, so vas bojda morali »prešvercati« čez Avstrijsko mejo.
To se ni zgodilo samo enkrat. Morate vedeti, da sem bil na leto od doma odsoten več kot 200 dni. In mlademu, neizkušenemu in neodgovornemu šestnajstletniku so to kaj hitro lahko zgodi. Ko smo se vračali s Finske, smo morali zamenjati dva aviona in se tihotapiti po prehodih za varnostnike. Ampak domov sem se pa vedno vrnil. (smeh)
Če se vrneva še malce k motorju, ki ste si ga prislužili, ker ste kot prvi Slovenec preskočili 200 metrov. Je res vaš oče z motorjem pristal v steni domače hiše?
Res je. Oče ni pričakoval, da je motor tako močan. Na srečo večje škode na motorju ni bilo. Takoj je tudi poskrbel za popravilo. (smeh)
Je starša, ko ste dobili motor, skrbelo za vašo varnost? Stari ste bili samo 17 let.
Prav všeč jima ni bilo, saj tudi meni danes, ko sem sam starš, ne bi bilo. Ampak sta se nekako sprijaznila, da ga imam. Kasneje sem tudi sam spoznal, da po duši nisem motorist.
Poleg Harleya ste prejeli tudi veliko odmevnih nagrad. Med drugim tudi dve Bloudkovi nagradi, eno ste prejeli skupaj z Leonom Štukljem. Kakšen je bil občutek stati zraven takega človeka?
Bila sva zelo čudna kombinacija. Jaz sem bil takrat zelo nedorasel nagradam, ki sem jih dobival. Moji odzivi, reakcije na stvari, ki so se mi dogajale, so bile zelo nedorasle. Kar je običajno za pubertetnika. Danes mi ta nagrada veliko več pomeni, kot mi je takrat.
Velikokrat ste za nagrado dobili krofe. Za vsak preskočen meter en krof. Zakaj? Imate tako radi krofe?
Sploh ne. Ne vem, zakaj sem dobival krofe. Mogoče zato, ker sem bil doma blizu Trojan. (smeh)
Še ena zanimiva prigoda iz leta 1998. V Planici napovejo skok Primoža Peterke. Ljudje čakajo. Potem pa šok. Skok je bil namreč dolg samo 48 metrov. Kasneje se je izkazalo, da je pred vami skočil še en Primož Peterka.
Bil je celo moj sosed. (smeh)
Je šlo za potegavščino?
Ne, ne. Res imam soseda, ki mu je ime Primož Peterka in je doma iz Moravč in je skakalec. Ampak, glejte, to so mediji. Sva bila pač oba skakalca z enakim imenom, jaz se s tem takrat nisem ukvarjal. Medtem ko se je to zgodilo, sem se ogreval za skok in je šlo vse to mimo mene.
Kaj pa vaš klub oboževalcev? Je šel ta tudi mimo vas?
Tudi. (smeh) S tem se nisem ukvarjal. Klub je vodil gospod Ferdinand Smola. Sploh ne vem, kaj se je s klubom dogajalo.
Meni je padel v oči zato, ker je maskoto – rakunčka Petija naredil Jože Trobec, človek, ki je naredil tudi Vučkota – maskoto za Olimpijske igre v Sarajevu.
To so bile marketinške poteze, ki so jih delali ljudje mimo mene. Jaz sem se samo podpisal. Kot sem že prej rekel, star sem bil 16 let, za punco v kino peljat sem imel dosti, druge stvari me pa takrat niso zanimale.
Če prav razumem, je bilo vsem jasno, kako se stvari peljejo, le vam ne?
Res je. Škoda.
Po koncu sezone 1997/98 ste padli v osebnostno in tekmovalno krizo. Takrat so se vsi obrnili proti vam. V časopisih smo lahko brali članke o vaših prometnih nezgodah, alkoholizmu, predolgih laseh.
Ta medijska gonja mi je dala zagon, da sem čez dve leti spet nekaj naredil iz sebe. Hvala jim!
Je šlo za trmo, da dokažete, da vas ne morejo uničiti?
Točno tako.
Leta 2000 ste tako ponovno opozorili nase, ko ste kot predskakalec na planiških poletih pristali pri 212 metrih in postavili nov državni rekord. Leta 2002 ste na zimskih olimpijskih igrah v ameriškem Salt Lake Cityju v ekipni tekmi skupaj z Robertom Kranjcem, Petrom Žonto in Damjanom Frasom osvojili bronasto kolajno, edino slovensko na teh igrah. Uspešna je bila tudi naslednja sezona, 2002/03, ko ste zmagali v Kuusamu in Garmisch-Partenkirchnu. Potem je spet začelo iti navzdol? Kaj se je zgodilo tokrat?
Skoki so šport, v katerem moraš biti prisoten vseh 24 ur, drug pomemben faktor pa je fizika telesa. Z leti sem postajal težji in manj gibljiv. In če sem čisto iskren – tudi motivacija ni bila na tako visokem nivoju. Začelo se je dogajati, da sem za kakšno uro na dan zbežal od skokov in to se je poznalo pri rezultatih.
Zakaj torej želja po tretji vrnitvi?
Bila je želja, da se še enkrat dokažem. Lani (2010) sem bil pripravljen. Na žalost mi je malce ponagajala narava, ker ni bilo snega. Tako ni bilo prave možnosti, da bi se dokazal. Nihče me namreč ni želel vzeti s seboj na tekme.
Treniral vas je dve leti mlajši Bine Norčič?
Nimam problemov s tem, koliko je človek star, če je sposoben.
Finančno pa vas je podpiral Primož Ulaga?
Priprave in treningi stanejo in se zahvaljujem obema, še posebej Ulagi. Jaz sem leto prej nameraval s kariero zaključiti pa je Ulaga prišel s to idejo in sem bil za.
Kaj je se je zgodilo v Turčiji na vaši prvi tekmi?
Hotel sem se dokazati. Decembra sem bil še zelo fit, ampak na voljo imaš štiri skoke in to je to. Na žalost se mi ni izšlo. Po Turčiji mi je motivacija zelo padla, sicer sem dobil še priložnost na štirih tekmah, ampak to ni bilo več tisto pravo. Zato sem se odločil, da letos (2011) končam kariero.
Je bilo težko?
Zagotovo. Malce me tolaži to, da sem ostal zraven. Treniram dekleta in skupaj z njimi obiskujem kraje (smeh), ki so mi blizu kot moji drugi domovi. Vesel sem, da ostajam v športu in v načinu življenja, ki ga imam rad.
So vam to omogočili?
Ja. Od zdaj naprej pa je v veliki meri odvisno tudi od mene. Pomembni so seveda rezultati deklet, ki jih treniram.
Menda soproga Renata ni bila za to, da končate kariero?
Ne, res ni bila. Ampak enkrat je vsake stvari konec.
Kako težka je bila tudi odločitev, da končate na skakalnici v Kranju in ne v Planici, z zavestjo, da telo ne zmore več.
Telo je isto za 100- ali 200-metrsko skakalnico, bolj je šlo za to, da za 200-metrsko skakalnico poleg telesa potrebuješ še glavo, pa še kaj. Na začetku smo se res menili za Planico in sem bil celo pripravljen iti, ampak sem slabo spal, Planica je ogromna naprava, vreme tam ni prijazno, piha in pri 32 letih ni lahko iti gor.
V Kranju je bilo relativno malo ljudi?
Po pravici, bil sem razočaran. Še vedno sem računal, da kljub temu, da že nekaj časa ni bilo pravih rezultatov, ljudje še vedno stojijo za menoj. Sem pa videl, kateri so prišli.
Padec je bil hec?
Naj ostane skrivnost. (smeh)
Če dovolite, bi se zdaj dotaknila še vašega zasebnega življenja. S soprogo Renato sta skupaj že zelo dolgo?
Ko sva se spoznala, je bila ona stara 16, jaz pa 17 let. Spoznala sva se 29. aprila1995.
Je bila ljubezen na prvi pogled?
Ja.
Bojda vas je ona dan prej gledala po televiziji in se zaljubila v vaše oči.
Kdaj se je to zgodilo, bi bilo bolje vprašati njo. Ne vem, ali je bilo to samo dan pred najinim srečanjem.
Vajini karieri sta sovpadli. Ko ste vi dosegali zmage na skakalnici, je ona postajala uspešna manekenka. Leta 96 je postala celo miss Slovenije.
Kraljica je bila.
Kakšen je občutek imeti najlepšo žensko v Sloveniji?
(smeh) Zame je najlepša še zdaj. Lahko samo rečem, da sem zadel terno. Ona ima vse atribute, ki meni veliko pomenijo.
Imata tri otroke, dečka in dve deklici. Jih usmerjate v šport?
Načrtno jih ne usmerjam. Poskušam jih vključevati v kakšne aktivnosti. Koliko sem pri tem uspešen, je pa že druga zgodba. Najbolj mi gre na živce, ker otroci, za moje pojme, preveč časa preždijo pred računalnikom.
Bo šel kdo po vaših stopinjah?
Maj je sicer poskušal skakati, zdaj pa trenira nogomet. Sicer pa, kot sem že rekel, jaz sem pri treh letih že smučal, Maj pa še vedno ne obvlada.
Kaj pa hčeri? V ste namreč postali trener deklet v skokih v Kranju?
Jaz bi ju usmeril, saj skoki niso več tako nevaren šport, kot je bil nekoč.
In zakaj ju niste?
Starejšo sem že hotel peljati, vendar ne kaže nobenega interesa, za najmlajšo se pa še ne ve, ker je še premajhna.
Kaj pa žena pravi na to, da bi se deklici vključili v ta šport?
Ona je bolj ali manj proti. Saj veste, kako je, punce, balet, ples, šminkanje. Jaz pa čisto drugače gledam na to. Kateri koli šport te nauči drugačnega načina življenja. Nauči te predvsem discipline in vztrajnosti. V današnjem času straši tega ne zmorejo več.
Vaše življenje je navdihnilo kar nekaj ljudi. O vas so posneli tri dokumentarne filme: Leta odločitve, Vleci Primož, Skoki so moje življenje.
Skoki so moje življenje je zadnji. Z ekipo smo šli v kraje, kjer se mi je kaj pomembnega zgodilo. Bilo je zanimivo, tudi skočil sem na dveh prizoriščih.
Meni je bil najbolj zanimiv film Leto odločitve, predvsem zato, ker je bolj umetniški. Pritegnila me je tudi razlaga, zakaj se je Škafar odločil, da gre delat ta film.
Škafarja je pritegnila moja izjava, da bom spet začel zmagovati. Da sem se odločil, da spet vstanem.
Zgodba je zelo holivudska. Nekdo pade in se odloči, da se pobere. Takrat se mu začne življenje odpirati na novo: preseli se v novo hišo, rodi se mu prvi otrok, naredi vozniški izpit. Vstaja ob trdni podpori ženske.
Naslov pove vse. To je bilo leto po najhujši medijski gonji proti meni.
V filmu ste povedali, da ste, ko so prišli prvi uspehi, bili premladi, da bi se jih zavedali, zdaj drugič pa ste svoje življenje vzeli v svoje roke. Škafar je to vašo izjavo posnel pred Bloudkovo velikanko v Planici in naslednje leto ste vrnili med najboljše.
Res je, naslednjo tekmo sem zmagal. Tisto leto smo ekipno dobili tudi olimpijsko medaljo. Isto leto, ko se je snemal ta film.
V filmu se vidi, da je Renata vaša muza. Da je močan motiv, ki vas vleče naprej.
To pa zagotovo.
Za konec vprašanje, kaj vam je prinesla slava?
Ne morem povedati, kako je name vplivala slava, ker nimam s čim primerjati. Bil sem tako mlad, da ne vem, kako bi bilo, če te prve slave ne bi bilo. Res je, da če ne bi bilo vsega tega, ne bi spoznal Renate in ne bi imel takšne družine, kot jo imam. Življenje bi se mi verjetno odvrtelo popolnoma drugače, kot se mi je. Če zdaj gledam nazaj, bi mogoče spremenil nekaj stvari, čeprav bi pa bil potem za druge prikrajšan. Imam zelo mešane občutke glede tega.
