Če bi me kakšen psiholog v raziskovalne namene prosil, naj opišem svojega idealnega moškega, bi mu odrecitirala že dolgo pripravljen odgovor. Rekla bi, da so mi všeč visoki rjavolasci s smislom za humor, ki so diplomirali na področju tehničnih strok ali naravoslovja. Po mojih izkušnjah so med najbolj zabavnimi moškimi strojniki, hkrati pa vsaj dajejo vtis, da jim stres ne more priti do živega. Tudi zobozdravniki, sem precej začudena odkrila med bivanjem v študentskem domu, so neverjetni žurerji, vendar imajo mnogi velike ambicije, kar jih v življenju občasno precej psihično obremenjuje. Filozofi in družboslovci me nikoli niso prav zanimali.
Mogoče flegmatičnost strojnikov izhaja iz globokega občutka samozadostnosti in prepričanja, da so civilizacijske pridobitve in luksuz na splošno sicer nekaj odličnega, ampak nobeno pravo čudo. Če bi v naravni katastrofi uničilo vso infrastrukturo, bi si strojniki lahko za prvo silo tudi sami sestavili toplotno črpalko, vodovod in elektromotor.
Težje bi mi bilo odgovoriti na vprašanje, kakšnega moškega menim, da si zaslužim, oziroma zakaj mislim, da bi se moškemu, ki sem ga opisala, zdela privlačna tudi jaz.
Svoje čase sem se sama pri sebi precej zabavala, ko sem poslušala znanke, kako sanjajo o športnih moških s popolnimi, mišičastimi telesi, same pa se med vikendom ne bi povzpele niti na Šmarno goro. Tiste, ki jim je v pogovoru najprej zmanjkalo besed, so si zaželele razgledanega in zabavnega, one, ki se nikoli ne sprijaznijo s kritiko, so sanjarile o odločnem, avtoritativcu. Sive miške bi prežale na uspešne deloholike v barih pozno ponoči in med tednom, saj je splošno znano, da med vikendi nočno življenje v Ljubljani pripada srednješolski mulariji, ta pa njih ne zanima. Zanimati ga morajo iste stvari je sicer dober argument, zakaj nekatere ženske iščejo sorodno moško dušo v galerijah in na literarnih večerih, vendar pa se mi ne zdi nič čudnega, da so v svojih iskanjih neuspešne, saj je moških na takih krajih bolj malo, pa še tisti niso nič kaj podobni antičnim kipom.
Kako pa kaj kaže meni in mojemu sanjskemu strojniku, ki ga sicer še nisem srečala, vendar ne dvomim, da se bodo najine poti kdaj prekrižale? Stroju se še najbolj približam, ko sedem v avto. Ne bi rekla, da sem ravno flegmatik, prej paničar in pesimist. Pojma nimam, kakšna je razlika med rotorjem in motorjem. Dvomim, da bi po razpadu civilizacije brez življenjskih potrebščin preživela več kot teden dni.
Nekatere ženske v moških iščejo odsev lastnega jaza, druge privlačijo partnerji, ki so vse tisto, kar one niso, pa bi rade bile. Nisem psiholog, da bi lahko presodila, kateri pristop k iskanju partnerja je pravilen in kateri napačen. Mogoče to niti ni tako pomembno, starejša ko sem, bolj se nagibam k mnenju, da je pri kakršnih koli medosebnih odnosih bolj usodno to, kar ženska ali moški v nekem odnosu in v življenju na splošno pričakujeta sama od sebe. Zadnje čase me malo skrbi, koliko pričakovanj, ki jih imam sama do sebe, sem dejansko že uresničila. Sanjski strojnik bo moral še malo počakati.
