Čudo dva tisoč let starega namakalnega sistema in nemoč Kitajcev ob rušilnem potresu
Chengdu je glavno mesto najbogatejše province Sečuan in ni čudno, da se je prav na tej planoti kar 2300 let nazaj rodila prva prestolnica Kitajske, združena pod dinastijo cesarjev Ching. Tako ima to velemesto za seboj bogato kulturno dediščino z vrsto starodavnih templjev, čudovitih vrtov nekdanjih gospodarjev in umetniških zakladov, ki jim je bilo prizanešeno vsem ujmam in vojnim vihram navkljub.
Prvi pogled na mesto ni ravno navdušujoč, saj je pogosto megleno in prekrito s smogom. Tu je doma težka industrija, a tudi eletronska, farmacevtska, kemična in avtomobilska. Ko se malce namrdneš, kako ti to ni všeč, ti domačin takoj razloži, da ne gre toliko za smog kot za nesrečno lego velemesta, na katero se z visokih gora spuščajo oblaki. “A naše mesto velja za eno najbolj sproščenih na Kitajskem, za kar smo nedavno dobili priznanje. Res pa je, da nas imajo prej za lenobne kot pridne, ker si radi privoščimo siesto. A v jutranjih urah boste v naših parkih videli veliko ljudi, kako s telovadbo začenjajo dan,” nam je razložil vodič in pri tem omenjal, da so tudi pande, ki so tod okoli doma, takšne sorte.
Starodavni namakalni sistem, ki še dela
Okolica velemesta je zelena, skrbno obdelana in polna vode. Skozenj namreč tečejo kar štiri reke. In prav tu, v kraju Duijiang Yan so stari Kitajci sredi drugega stoletja pred našim štetejm zgradili tako domiselni sistem za namakanje, da deluje še danes. Mogočno reko Minjiang, ki teče vse do Šanghaja, so spravili v več kanalov, zaradi katerih so med drugim podrli del gore nad reko in še danes je uganka, kako jim je to uspelo, saj tedaj še niso poznali dinamita. Bojda so hrib sežigali, da se je skalovje močno segrelo, nakar naj bi ga polivali z mrzlo vodo, da se je razletel, kar je trajalo osem let. V templu, ki se nahaja ob reki, stoji kamnit kip graditelju Li Bingu, ki so ga našli na dnu reke. Vodni sistem še danes deluje.
Na bregu je čudovito urejen park okrog budističnih svetišč z ogromnimi kipi pozlačenih Bud. To je zelo obiskan kraj, ki pa mu zadnji potres lani maja ni prizanesel in je porušil dvoje znamenith starodavnih zgradb.
Zakaj je potres lani zahteval 26 tisoč žrtev
Mesto Guanxian, oddaljeno šestdeset kilometrov od Chengduja, je sredi maja minulo leto, ko se je vsa Kitajska vneto pripravljala na letne olimpijske igre, prizadel močan potres. Bil je rušilen, saj je bil epicenter le dobrih pet kilometrov proč. Življenje je izgubilo kar 26 tisoč ljudi in to predvsem tistih, ki so živeli ali delali v starejših stavbah, sezidanih v horuk socialističnih časih. Posebej na udaru so bili šolarji in študentje, saj je kraj z dvema milijonoma prebivalcev tudi univerzitetno mesto. Kakor je povedala Delova dopisnica v Pekingu, Zorana Baković, Kitajci tedaj niso bili nikakor pripravljeni na takšno katastrofo in so menda kar z golimi rokami prekopavali ruševine, da bi našli preživele. Odklonili so vse tujce, ki so jim hoteli pomagati z ustrezno logistiko, izurjenimi reševalci in psi. “Kitajska politika ne mara internacionalizacije svojih problemov, češ, bomo zmogli sami. V nesrečno mesto so sicer poslali kar 150 tisoč reševalcev, a brez opreme …”
Vprašljiva je tudi uradna statistika, ki se rada zlaže, kadar gre za slabe reči. Po mnenju dopisnice je bilo v Guangxianu mrtvih mnogo več, kot so uradno priznali. Ko sem se peljala skozi to mesto, je bil predel, ki je bil najbolj prizadet, ograjen, drugje pa so ostanke nekdanjih stavb hitro porušili. Pravzaprav so nas po stranskih poteh vodili v Duijiang gledat, kako modro so pred dobrimi dva tisoč leto stari modreci umirili divjo reko, a so nam rekli, da je bil razlog v tem, da je prav takrat potresno območje obiskal kitajski premier. Na poti pa se je zvrstilo kar nekaj barakarskih naselij, namenjenih ljudem, ki so izgubili domove. Kaže, da imajo turistični vodiči nalogo pokazati le dobre plati življenja Kitajcev. Še smog zatajijo … in da jih slučajno ne bi povprašali kaj o smrtni kazni ali o okupaciji Tibeta, ti že na začetku povedo, da na politična vprašanja ne odgovarjajo.
