Bilo je lani 15. septembra ob dveh zjutraj, ko sem že drugič pristajala nad Kairom, nad tistim morjem svetlečega planktona za katerega se zdi, da se razliva do kamor seže pogled. Nočni pristanek v Kairu ima svoj čar. Prešla sem mejno kontrolo in v hali prvega terminala počakala na prijatelja. Čakala sem eno uro, ker so pri letalski družbi na karto napisali napačno uro pristanka – niso upoštevali ure zamika.
Ahmed in J. sta prišla malo pred tretjo, J. s tradicionalno komorsko kapo na glavi in v bordo srajci. Ko sva se poljubila na lica, sem zavonjala svežino tuša in mila. Z Ahmedom sva si podala roki. Ramadan se je začel dan prej in fanta sta, preden sta prišla pome, v velikem nakupovalnem centru v Nasr cityu povečerjala zadnji ramadanski obrok – suhur. Ahmed naju je z J.jem zapeljal v Agouzo (predel Kaira). Izstopila sem pred ulico, kjer je takrat stanoval J. s svojimi in kjer sem bila za nekaj dni nastanjena tudi jaz – in obnemela. Nad mano med drevesi, od ene strani ulice do druge: nizi zlatih in srebrnih trakov. "J., kaj je to?" "To je posebej zate, za tvoj prihod." Seveda nisem verjela, a bila je edina razlaga, ki sem je bila v tistem trenutku deležna. V stanovanju so me fantje prijazno pozdravili. Ravno so povečerjali suhur, tudi jaz sem dobila svoj delež.
Preden sem izkusila prvi ramadan, se mi ni kaj dosti sanjalo, kaj ta praznik pomeni za muslimane. Seveda sem si prebrala o postu, kot sem si tudi prebrala o Maroku in Egiptu. V obeh primerih sem dobila občutek, da me nič ne bi moglo pripraviti na izkustvo, ki je sledilo, kot nas nič in nihče ne more pripraviti na življenje.
V intimi improvizirane sobice so se mi začeli odstirati navade in običaji. J. je začel: "Preden sva z Ahmedom šla pote na letališče, me je vprašal, če te bom poljubil. Rekel je, da ne smem, ker je ramadan." Smejala sva se. Predvsem zato, ker je oponašal Ahmedov nežen, sramežljivi glas, a J. si me kljub temu vpričo prijatelja ni upal poljubiti na usta. V naslednjih dneh sem izvedela, da so srebrni, zlati in ponekod pisani trakovi razpeti z ene strani ulice na drugo v čast ramadanu – in ne meni. Da obstaja ramadanska svetilka – fenus, da se Kairo samo v ramadanu pred šesto umiri in postane neprepoznavno mesto. Skoraj brez prometa, tiho, brez množic, brez trobljenja… Z ljudmi samo na tistih ulicah, kjer so (v času ramadana) postavljene mize za revne in zapoznele mimoidoče, da pojedo iftar, večerni zajtrk, kar na ulici. Za ramadan se jè še posebej izbrano in bogato. Ramadan je mesec, v katerem po sončnem zahodu nihče ne bi smel biti lačen.
Tamarhindi nekaj ur pred šesto prodajajo kar v sodih. Čez dan so zaprte vse tradicionalne kavarne in restavracije, pekarne s pospešeno paro izdelujejo nitkast material za konefo – eno izmed številnih (pre)sladkih arabskih slaščic in v obliki kroga za mesnim žlikrofom podobne ataif. Službe se en mesec končujejo med drugo in četrto, zato je promet pred peto še toliko bolj skoncentriran, gost in nemogoč.
Tisto, kar je težje povedati in je treba izkusiti niso navade in običaji sami po sebi, pač pa vzdušje. Vzdušje je v vznemirjenju ljudi nekaj dni ali celo tednov pred ramadanom. V njihovem veselem pričakovanju in ko se prvi dan posta vse bolj bliža, tudi strahu pred odpovedovanjem. "Hrana ni problem," mi pravi sodelavka Soraya, ki čez dan tudi sicer ne poje dosti. "Problem je, da zjutraj ne morem spiti svoje kave." In nekaj dni pred začetkom: "Prvi dan me ne bo v službo. Zares, kajti prvi dan je najtežji." Vzdušje je v hitenju, v nervozi okoli pete, ki je v zraku in nato v veseli umiritvi, ko ob mahrebu, večernemu klicu k molitvi, lahko končno 90% Egipta sede za mizo in zaužije prvi obrok dneva – iftar. Vzdušje je v številnih večernih koncertih, ki se okoli devete zvečer odvijajo v kulturnih in izobraževalnih centrih in parkih, v dobrodelnih sejmih, v delavcih trgovin in restavracij, ki razporejajo pakete hrane in obrokov za revne, v prostovoljstvu in obilnejši miloščini, v vzklikih in napisih "Ramadan karim" – radodarni ramadan. V ramadanu se dobra in slaba dela štejejo dvojno. Je mesec, ki prinaša zvestim vernikom najobilnejšo barako – božji blagoslov.
Pri vsem tem se je težko izogniti primerjavam z našim Veselim decembrom in na splošno z vzdušjem okoli božiča in novega leta. Posledično tudi ugotovitvi, da je pri nas vse precej bolj skomercializirano in da smo nekje na poti v kapitalistični milenium izgubili bistvene vrednote, ki dajejo prazniku globino, iskrenost in srčnost. Kopti, egiptovski ortodoksni kristjani, se pred božičem postijo kar 44 dni. Evropejci smo za kaj takega večinoma preleni in preveč komot. Tudi si vero pri nas vsak posameznik prikroji po svoje.
Naučila sem se, da v Egiptu rečem, da sem kristjanka in katoličanka, ker Egipčanom razlagati, da sicer verjamem v Boga, a na svoj način, je precej brezuspešno početje. Sprejela sem, da sta vera in religija v Egiptu vrednoti, ki nista pod vprašajem. Ne glede na veroizpoved. Kar še ne pomeni, da sem odnehala z vprašanji in ugovori. "Vaš način posta ni posebej zdrav, ker čez dan ničesar ne pijete, zvečer pa se prenajedate z mastno hrano." In: "Postila se že ne bom z vami. Le zakaj? Ne pripadam vaši religiji." Kljub vsemu sem vsak večer jedla in pripravljala okusen iftar in razen skodelice čaja in nekaj sadja tudi jaz v ramadanu nisem jedla čez dan.
Največjo polemiko pa sva imeli prav s Sorayo. Začela se je že nekoč prej, ko je moj vložek pristal v košu službene kopalnice. Soraya ga je opazila, me potegnila na stran in me opozorila, da vložkov ne smem puščati v košu kar tako. Da ni lepo, da se ne spodobi, da se bodo potem vsi moški v podjetju spraševali katera od deklet ima svoje dneve in sploh, imeli bodo vse preveč za govorit naokoli. Bila sem ogorčena: "Vložek naj torej do doma prenašam v torbici, ali kaj?"
Muslimanska dekleta in žene skrivajo svoje dneve v mesecu pred brati, očeti in celo možmi. Pred sodelavci in prijatelji. V menstrualnih dnevih jim ni dovoljeno moliti, ker so nečiste in v ramadanu se v tistih dneh ne postijo. Vendar bodo vse to, če se bo le dalo, skrivale pred moškimi kolegi, da ne bi izvedeli, da imajo menstruacijo. Moji ugovori, da je menstruacija naraven proces, da ni v tem ničesar sramotnega in da resnično ni nekaj, kar bi morale pred moškimi skrivati do onemoglosti, so bili povsem brez uspeha.
In tako je Soraya drugi teden ramadana imela svoje dni. Potožila mi je, da bi z veseljem spila Nescafe in bi ga tudi lahko, a jo sram, da bi to storila pred vsemi. Raje bo počakala. Najina nekoč na hitro končana razprava se je spet odprla. "Oh, zakaj se toliko oziraš na to, kaj bodo rekli drugi? Zakaj nikoli ne podvomiš v religiozne dogme stare več stoletji? Prav neumno, res." Rekla sem preveč in za prehitro izrečen stavek sem se ji opravičila. Nisem jaz tista, ki bi lahko sodila, kaj na tem svetu je v neki religiji ali kulturi pametnega ali neumnega. V čem je racionalizem in kartezijanski dvom v vse boljši od vere? Ali postmodernistična pluralnost zgodb, stališč in filozofij? Ko sva se pomirili, mi je Soraya rekla: "Ljubim svojo religijo, poznam jo in jo spoštujem. Zahtevna religija je. Vzamem si tisto, kar mi odgovarja in kar zmorem. Če bi ji sledila popolnoma, bi me prelomila." Soraya je cel ramadan vstajala pred zoro za prvo jutranjo molitev, razdeljevala hrano revnim ob vikendih, redno molila vseh pet molitev in, ko zaradi nizkega pritiska in sladkorja v krvi le ni bila preveč utrujena in zaspana, tudi brala Koran, ki ga je Mohamed prejel prav v mesecu ramadanu.
Kot lani sem tudi letos prišla do istega sklepa: Če pustim specifične osebne ugovore ob strain, se mi še vedno zdi, da Ramadan traja predolgo. Ljudje na koncu meseca postanejo utrujeni in razdražljivi od celodnevnega odpovedovanja ter popoldanskega pripravljanja hrane, od številnih dodatnih aktivnosti in večernih obiskov, povečajo se stroški… V čem je potem smisel? Jaz bi mesec nekoliko skrajšala in post priredila. Za mnoge tujce in egiptovske kristjane pa je ramadan sploh najbolj neprijeten mesec v Egiptu.
Letos sem se že precej proti koncu meseca tik pred šesto skupaj z J.-jem in drugimi potniki peljala v minibusku v Feysal, predel Kaira. Šla sva na iftar k prijateljem. Bila sva izjemno pozna in poziv k molitvi ter večernemu zajtrku naju je, skupaj z drugimi potniki, ujel na cesti. Minibus je ustavil, nekaj potnikov je izstopilo, nekaj vstopilo. Med njimi fant, ki nam je začel deliti dateljne. Starec ob robu ceste je vsakemu od nas ponudil plastični lonček s čajem. Med potniki je nastalo vzdušje solidarnosti, povezanosti. V zraku je bilo nekaj dobrega in lepega. Tudi mene je doletel "ramadan karim".
Od tu dalje ne morem reči ničesar več. Ne morem kritizirati, ne morem ugovarjati ali spraševati o smislu. Samo spoštujem lahko.
