O tem sva se zadnjič pogovarjala s stricem. Kot vedno sem rutinsko odgovorila, da o tem ne razmišljam, da sanjskega princa še ni na obzorju, da je situacija pač taka, kot je, in da itak nisem kreditno sposobna.
Menda se je pred kratkim v Sloveniji zgodil manjši babyboom. Mene in moje prijateljice je gladko zaobšel. Morda smo še premlade, v povprečju naj bi Slovenke v zadnjem času rojevale komaj po dopolnjenem tridesetem letu starosti.
Alarmantno pa se mi zdi, da vse po vrsti vedno bolj govorijo o tem, da bodo kar same vzgajale otroka, ki ga bo očitno prinesla kar štorklja, sanjskih princev namreč hudo primanjkuje. Načeloma sem zelo liberalnih načel, vendar pa sama izhajam iz enostarševske družine in lahko rečem, da ni bilo vedno enostavno.
Pred kratkim je ena izmed mojih prijateljic, razgledana in izobražena ženska, odlična kuharica, izkušena pri delu z otroci, vedno zabavna, polna energije, optimistka in kar je še takih komplimentov, ki jih je mogoče nekomu prilepiti, obupala nad slovenskimi moškimi in si poiskala novo delovno mesto v Franciji. Računa vsaj na kakšen odločen objem soplesalca pri salsi. Menda se v Franciji salso pleše drugače kot v Sloveniji, kar mi je pred nekaj minutami potrdil še moj kolega.
Kolikor sem ga razumela, bi on plesal salso kar po francosko oziroma pristno latinoameriško. V tem primeru namreč vodi plesalec – izključno on in to z najvišjo možno stopnjo dominance. Moj kolega, zelo spreten v borilnih veščinah in marsičem drugem, meni, da prijemi pri salsi niso zelo drugačni od tistih pri borilnih veščinah. Malo je manjkalo, pa bi katero od soplesalk vrgel po tleh, tako pravi. Zdi se mu tudi, da je salsa odličen način regeneracije slovenskih moških od dominacije žensk na delovnem mestu in tudi v družini. Ni poročen, torej mora od žensk v družini odgovarjati le mami. In jaz sem mislila, da gre pri salsi predvsem za erotiko, zapeljevanje, strast.
In zakaj smo ženske izrinile moške iz piedestala? Kako si moški zamišljajo vodenje in avtoriteto in svoj položaj v zvezi? Mislim, da vedno več mojih vrstnic razmišlja o sebi, kot o staršu, ki bo, če že ne na samem začetku, pa vsaj nekje do otrokove polnoletnosti v nekem obdobju sam vzgajal otroka. Slišala sem, da se nekje okrog 45 % zakonov konča z ločitvijo, torej so njihova pričakovanja kar realna. Tudi jaz na tihem pričakujem brodolom svoje še neobstoječe resne veze, zaradi katere bom postala samohranilka, pa če bo pred brodolomom bela poroka ali ne. Zanimivo se mi zdi in mislim, da je to eden izmed glavnih razlogov, zakaj Slovenke hočejo dominirati tako ob domačem ognjišču kot tudi na plesišču in povsod drugje. Ne gre samo za pričakovanje neizogibnega brodoloma, gre tudi za pričevanja številnih žensk, ki v svojih zvezah vztrajajo, hkrati pa se jim tu in tam zareče, da bi jim bilo lažje, če bi otroke vzgajale same, ker je s partnerjem več dela kot z otroci.
A je ključ avtoritete v tem, da si glasen, da rentačiš in da si skrajno nepopustljiv in dominanten? Kar nekaj tiranov v zgodovini je pogubilo lastno zatirano ljudstvo. Kar nekaj nepopustljivih politikov ljudstvo ni ponovno izvolilo. Kar nekaj dominantnežev so njihove boljše polovice zapustile. Mislim, da je moč avtoritete odvisna predvsem od zmožnosti zagotavljanja varnosti in ugodja. Ko avtoriteta na ta način vzpostavi zaupanje, dobi tudi svoje privržence. Dominantno obnašanje je le stranski učinek, ki ga privrženci avtoritete vzamejo v zakup in prenašajo, ker se splača. Naloga vodje krdela ali črede je pripeljati svoje privržence do hrane in vode, če vodji skupine pri tem večkrat spodleti, ga bo hitro nadomestila druga žival v skupini, ne glede na moč in dominantno obnašanje vodje. Verjetno se nekaj podobnega dogaja tudi v razmerjih, ampak mislim, da se moški tega ne zavedajo prav dobro.
Ne bom govorila v imenu drugih žensk, le v svojem. Mislim, da bi svojemu moškemu dovolila, da na vsakem koraku razglaša, da je v njegovi družini pa res on glavni, če bi opravljal svoj delež gospodinjskih del, sorazmerno plačeval stroške, povezane z otroci (baje, da v Sloveniji pri tem mame precej prednjačijo pred očeti), in bil na voljo, če bi ga jaz in moji otroci kakorkoli potrebovali. V tem primeru zaradi mene lahko razglaša, da spadajo ženske za štedilnik in nikamor drugam. Kolikor pa slišim od tu in tam, moderni slovenski moški povečini pričakujejo štiriindvajseturno oskrbo, tudi na stroške svoje boljše polovice, maksimalni izkoristek svojega prostega časa, le zakaj bi se odpovedali vsem svojim hobijem zaradi otrok, zmanjšanje bivanjskih stroškov na račun dohodkov partnerke, pa še kaj bi se našlo. Nič čudnega, da Slovenke moških vsaj implicitno, če že ne eksplicitno, ne spoštujejo in jih pogosto enačijo s svojimi otroci, saj so na podoben način odvisni od njih. In nič čudnega, da status samohranilke postaja eden izmed bolj priljubljenih. Pomoč in opora države je očitno postala bolj zanesljiva in samoumevna kot pomoč in opora ljubečega partnerja.
Torej, dragi stric, nisem še dovolj finančno stabilna, da bi si lahko privoščila moža in otroke … Delam na tem, gradim kariero in če država ne spremeni socialne politike, pa če dogradijo nekaj vrtcev, potem mogoče, enkrat pač, če bom do takrat še reproduktivno sposobna …
